Almir Begić, 27-letni Primorec, je eden izmed tistih tekmovalcev šova Gostilna išče šefa, ki je s svojimi kreacijami in delavnostjo prepričal celo strogega šefa Bineta Volčiča. Obema se je ob Almirjevem odhodu tik pred finalom paralo srce, a šov je pač šov.
Kako ste preživeli prve dni na 'prostosti'?
Prvi dnevi so bili težki. Skoraj tri mesece sem bil v izolaciji in nisem vedel, kaj se dogaja zunaj. Nekako so me vrgli v vodo in zdaj moram plavati. Predvsem sem razočaran, saj sem pričakoval finalni teden, a tako se je pač razpletlo.
Je bil vaš cilj sto tisoč evrov?
V šovu sem cilje dvigoval iz tedna v teden, glavni cilj je bil priti v finale. Ko to dosežeš, se namreč sprostiš, imaš svoj jedilnik, tam pa se lahko zgodi karkoli.
Šef Bine vam je za popotnico povedal nekaj zelo spodbudnih besed in pohval. Vas je to močno ganilo?
Res je bil ganljiv trenutek, komaj sem se zadržal, da nisem zajokal. Njegove besede bom upošteval, jih shranil in tako, kot je rekel, samo gas naprej. Vem, da me čaka svetla prihodnost, če bom nadaljeval v tej smeri.
Kakšni so torej načrti za prihodnost?
Vsekakor bom izobraževanju dal večji poudarek kot prej, cilj in sanje pa so majhna restavracija z 20 sedišči, kjer se lahko posvetiš vsakemu gostu posebej. Kje točno, niti ne igra neke velike vloge, morda bi bila še najbolj aktualna prestolnica, kjer bi se lahko še bolj uveljavil.
Želja pa je tudi tujina, kajne?
Če bi le imel možnost. V tujini bi se lahko veliko naučil, razširi ti obzorja, kulinarika je drugačna in verjamem, da bi od tega veliko pobral.
Kakšen psihični preizkus je resničnostni šov?
Vedel sem, kam grem, psihično sem bil pripravljen na to, da bom v izolaciji, kjer samo delaš in spiš. No, spiš bolj malo. Kar zadeva vzpone in padce, jih nisem imel tako veliko kot nekateri. Nekako sem sam sebe dvigoval in motiviral s tem, da bom zmagal na vseh tedenskih izzivih, pa tudi če nisem. Mislim, da je to najboljša vaja, da zdržiš. Je pa res, da sem v šovu našel tudi prijatelje, ki so mi bili v oporo, kot sta Anže in Marko. Marka sem sicer poznal že od prej, a sva se v šovu še bolj zbližala. In ko najdeš dva dobra prijatelja, je veliko lažje zdržati.
Kaj ste najbolj pogrešali?
Preden sem šel v šov, sem precej shujšal, dvakrat na dan sem tekel, in to sem zelo pogrešal. Imam pač tak organizem, da se mi hitro pozna pri teži, če nimam redne telesne aktivnosti. Komaj čakam, da spet pridem v formo.
V tokratni sezoni ste sodelovali tako profesionalni kuharji kot amaterji, je bila to prednost?
Skupaj smo zelo dobro delovali, saj so nam tako imenovani amaterji dajali ideje, in tudi če so bile preproste, so nas z njimi spodbudili k razmišljanju, da smo to idejo nekako nadgradili. To je bila tudi filozofija šova – obuditi in prenoviti jedi, ki so že skoraj pozabljene. Drži pa, da so bili malce bolj izgubljeni pri vodenju listkov, naročanju hrane ... Pri tem se je videlo, da jim manjka izkušenj.
V šovu Gostilna išče šefa ste bili eden izmed redkih brez tragične zgodbe iz preteklosti. Pa je kaj takšnega, kar vas je zaznamovalo?
Nimam nobene tragične zgodbe v ozadju, sem kuhar po srcu in duši. Mama in oče sta poskrbela, da nam nič ne manjka, za kar sem jima zelo hvaležen. Vzgojila sta nas tako, kot je treba, in mislim, da bi si vsak želel takšne starše.
Se vas komentarji na spletu kaj dotaknejo, ste jih prebrali?
Vidi se, kako smo majhni, vendar v glavah, ne po številu. Ljudje se v komentarjih spuščajo na neko nacionalno bazo in mi dajejo vzdevke, kot so burek in Bosanec. A ob takšnih komentarjih se le nasmejim. Razumem, da ima vsak svojega favorita in da ne moreš biti všeč vsem, a da se ljudje spuščajo na takšno raven, se mi ne zdi okusno. Res primitivno in podlo.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del