Televizijka in psihoterapevtka Ana Bešter Bertoncelj je pred mesecem dni že drugič postala mamica. Družinico Bešter-Bertoncelj je razveselil mali Dan, ki se je pridružil triletnemu Davidu. Ana je z nami delila družinsko idilo, ki jo je novi družinski član le okrepil.
Story: Za koliko stopinj se vam je življenje spremenilo z novim družinskim članom?
Glede na to, da je Dan star skoraj mesec dni, smo že ujeli nov ritem življenja, vendar je ob prihodu novega družinskega člana najbrž neizbežno, da se življenje obrne na glavo. Pri nas se je, vendar lahko rečem, da na lepše.
Story: Je David lepo sprejel Dana?
Zelo. Z Rokom sva sicer naredila vse, kar sva lahko, da sva ga, kolikor se le da, pripravila na to, da pride bratec. V prvih dveh tednih sva res veliko časa posvetila tudi Davidu, da je bil prihod Dana čim manjša sprememba zanj. Tako da je res lepo sprejel, da je z nami še dojenček. Večkrat pride, ga poboža, mu da poljubček in se gre naprej igrat.
Story: So noči pregovorno neprespane?
Moram reči, da je Dan res neverjeten, kar se tiče spanja. Odkar sva prišla iz porodnišnice, pravzaprav samo spi in je, kar mi omogoča, da sem veliko tudi z Davidom. Ponoči enkrat je, sicer pa spi. Tudi čez dan veliko spi, tako da je za zdaj zelo nezahteven otrok.
Story: Kako ste se odločili za ime?
Izbirala sva ga kar nekaj časa, saj nama je bilo všeč več imen. Vendar nama je bil Dan všeč takoj, ko sem rekla: "Kaj pa, če bi bil Dan?" Poleg tega je sestavljen tudi iz začetnih črk mojega (Ana) in Davidovega imena. No, babi in dedi sta ugotovila, da vsebuje tudi začetni črki njunih imen (Dino, Nataša). Skratka, pomenov je veliko, ampak nama je ime Dan všeč, zato sva ga izbrala.
Story: Ste tudi Dana rodili tako lahko kot Davida?
Vsak porod je izziv. Tudi ta je bil. Popadki so se mi začeli precej pred rojstvom, vendar so bili blagi in so vmes tudi izginili. Porod v porodni sobi in tisti res pravi popadki pa so trajali dobrih 40 minut, tako da na koncu lahko rečem, da je šlo hitro. Zelo sem hvaležna Anžetu Čehu, babičarju v ljubljanski porodnišnici, ki je bil z menoj tudi pri tem porodu in mi je res pomagal, da sem se lahko sprostila in rodila tako, kot sem si želela. Pa tudi vsem sestram na oddelku B, ki so s prijaznostjo in podporo pomagale, da so hitro in prijetno minili tudi prvi dnevi po porodu. Z menoj pri porodu je bil seveda tudi Rok in tudi ta porodna izkušnja bo za vedno ostala v mojem spominu. In ja ... tudi tokrat sem jokala od sreče.
Story: Kako je potekala druga nosečnost?
Nosečnost je bila drugačna od prve, predvsem zato, ker sem doma imela dvainpolletnika, ki je živahen in poln energije. Vse drugo je bilo podobno kot prvič. Razen občasne slabosti in rahle utrujenosti sem imela lepo nosečnost, brez komplikacij, kar je na koncu najpomembnejše. Sicer pa mi je Rok res veliko pomagal že med nosečnostjo, zdaj pa mi še posebej stoji ob strani in mi pomaga pri Davidu in Danu. Super očka je. Za to sem mu res hvaležna, saj je meni tako veliko lažje, ker vem, da se nanj lahko vedno zanesem.
Story: Glede na to, da ste terapevtka, ljudje do vas prihajajo z različnimi težavami in travmami, kako je to na vas vplivalo med nosečnostjo?
Po koncu prve porodniške sem delala le polovični delovni čas, ker sva si z Rokom želela še enega dojenčka. Prav zato sem delala le z omejenim številom strank, ko sem izvedela, da sem zanosila, pa novih nisem več sprejemala. Tako sem lahko s tistimi, ki so hodili na terapije k meni, kvalitetno delala, hkrati pa sem imela dovolj časa zase in za počitek.
Story: Verjetno je še prezgodaj, a vseeno, si s soprogom želita v prihodnje še razširiti družino?
Nekako sem si vedno želela dva otroka, vendar gre življenje vedno svojo pot. Srečna bom v vsakem primeru, ali bo še kakšen ali ne. Tako da puščava odprte možnosti. Kar bo življenje prineslo, bo prineslo.
Story: Danes je veliko dilem glede dojenja in tega, koliko časa je dobro dojiti. Kakšno je vaše mnenje?
Vsaka mama naredi, kar zmore in kar lahko. Nekatere ne morejo dojiti, pa želijo, nekatere lahko, pa ne želijo. To je odločitev vsake posameznice. Jaz sem Davida dojila skoraj eno leto in tudi z Danom sva se za zdaj zelo lepo ujela. Jaz imam dovolj mleka, on pa pridno je. (smeh) Želim si dojiti Dana, kako dolgo, pa bova videla sproti.
Story: Ste ena od tistih mamic, ki brezglavo nakupujejo otroška oblačila, igračke in pripomočke, ali pri tem zagovarjate zmernost?
Ne. Pri Davidu mi je veliko oblačil posodila prijateljica Barbi, ki ima zdaj ravno tako novorojenčka. Tokrat pa sta mi oblačila posodili Tanja in Elena. Veliko stvari se je nabralo za Davida, kakšno malenkost smo kupili, tako da imam pravzaprav vse in še preveč. Res pa je, da je babi Nataša v Zeleni trgovini kupila nekaj zelo lepih kompletkov iz biobombaža in enega od njih je imel Dan oblečenega tudi ob prihodu iz porodnišnice in bo ostal za poseben spomin.
Story: Bešterjevi slovite kot ena od najbolj idiličnih znanih družin pri nas. V čem je skrivnost vašega odnosa z mamo Natašo in očetom Dinom?
Imamo res lepe odnose. Veliko se pogovarjamo, družimo, kolikor nam čas dopušča, in smo strpni drug do drugega. Morda je razlog tudi v tem, da smo bili med mojim odraščanjem res veliko skupaj, veliko smo se igrali, moja starša pa sta ves prosti čas posvetila meni. To so takratne službe še dovoljevale, danes je za starše to večji izziv. Moja sta bila še zelo mlada, ko sta me imela. Mami je bila pol mlajša, kot sem danes jaz! Vendar sta res lepo skrbela zame. Zdaj pa sta super babi in dedi. V svoji novi hiši, ki je blizu nas, sta najprej opremila otroško sobico Mali princ, ki je namenjena prav Davidu in Danu, da bosta lahko še večkrat prišla in tam tudi prespala.
Story: Katere vrednote si želite prenesti na otroka in kaj je tisto, kar boste naredili po svoje?
Zagotovo si želim, da bi bila lahko veliko s sinovoma, tako kot sta bila moja starša z menoj. Mami je bila pogosto doma že ob dvanajstih, ker je bila učiteljica v osnovni šoli, oči pa je prihajal domov ob dveh, ker je bil včasih 'šiht' od šestih do dveh in vsi popoldnevi so bili naši. Danes tega ni več, si pa vseeno želim, da bi lahko bila čim več doma, da bi jima lahko vsako jutro pripravila zajtrk, da bi ju lahko spremljala na vseh aktivnostih in podobno. Sicer pa si želim, da sta srčna, pravična, samozavestna in srečna.
Story: Se vam zdi, da je danes težje biti dober starš kot nekoč?
Ja. Manj imamo časa, ki ga lahko preživimo z otroki, pa tudi pomoči od starih staršev je manj, ker so še polno zaposleni. Mamice imajo tako veliko manj podpore in so za večino stvari same. Z vseh koncev dobivamo sporočila, kakšni starši naj bi bili, kaj naj bi mame poleg skrbi za otroka še vse delala, kako izgledale in podobno. Vendar je na koncu dneva za otroka najpomembnejše, da smo z njim in da smo takrat, ko smo z njim, zares prisotni. Ne da smo z mislimi v službi ali kjerkoli drugje. Tudi partnerstvo je danes na preizkušnji bolj kot kdaj prej. In še posebej v času, ko postanemo starši, za partnerstvo zmanjka časa. To vidim pri sebi, pa tudi pri kolegicah in kolegih. Prav zato se bom, ko bom prišla s porodniškega dopusta, poleg individualne psihoterapije posvetila prav partnerstvu v času starševstva in starševstvu. Partnerski odnos je 'okolje', v katerem otrok odrašča, in ga ne smemo zanemariti. To so tista področja, ki me še posebej zanimajo tako zasebno kot profesionalno in na teh si želim delati in se izobraževati v prihodnje. Verjamem namreč, da je dota, ki jo dobimo v prvih letih življenja od staršev, najpomembnejša in nas, če se tega zavedamo ali ne, spremlja vse življenje.
Napisala Ana Fetih, fotografije osebni arhiv
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin