Predstava Lepa Vida, ki je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slovenskega stalnega gledališča Trst, je luč uzrla na sobotni premieri v kranjskem Prešernovem gledališču. Ob režiji Miha Nemca so igralci ustvarili edinstvene like, ki so sporočilo lahkotno ponesli v današnji čas. Prefinjeno, a zahtevno vlogo bolnega študenta je odigral igralec Blaž Setnikar, s katerim sem poklepetala na novinarski konferenci tik pred premiero.
Tudi zanj je čudovito dramsko besedilo nedvomno eno od največjih slovenskih literarnih mitov. Je zgodba o hrepenenju, ki jo je avtor Ivan Cankar opisal na prav poseben način. Kot sladko bolezen.
Story: Blaž, ste novi član gledališke ekipe, predstava pa bo odprla letošnjo sezono. Kako bi opisali občutke pred sobotno premiero?
Ravno sem razmišljal in občutek je neopisljiv. To je abstraktno, o tem je težko govoriti. Zagotovo nemir in vznemirjenje.
Story: Kako pa vi doživljate notranji mir? Predvidevam, da ga znate ohranjati?
Zasebno? (smeh)
Reciva da ...
Bolj slabo. Najraje bi o tem povprašal koga, ki ima s tem izkušnje. Jaz ga težko ohranjam, in če se v dneh pred premiero ne nadziraš, postaneš kar malo živčen. Se razgališ, potem pa se znova pobereš.
Story: Ivan Cankar je književni fenomen, mimo katerega ne moremo. Z zgodbo o lepi Vidi ste po besedah Maje Nemec morali odkrivati hrepenenje in svoje manke. Kako pa vi doživljate zgodbo? Mogoče mi zaupate, kaj vas je premamilo k vlogi?
V bistvu sem vlogo kar dobil! (smeh) Toda takoj, ko sem prebral besedilo, sem vedel, da je to vloga, ki bi jo tudi sam izbral.
Story: Pa še nekaj o vaši vlogi bolnega študenta. Se je bilo težko vživeti?
Ko bereš in fantaziraš, stvar postane preprosta. Takoj vidiš stvari in se poosebiš. Ko pa stopiš na oder, mora nastati tudi neka povezava, uglašenost z drugimi. Svoje občutke je treba lepo oblikovati, da bodo ljudje zgodbo razumeli.
Story: Jo je težko postaviti v današnji čas?
Gre za ljubezen, za prijateljstvo, tudi kakšno pijačo. Vse se zlije v skupek prav posebnih energij. In to je čisto sodobno.
Story: No, zgodba kot celota pa temelji na posebnem občutku. Hrepenenju. Po čem pa vi hrepenite? Mogoče po tem, da bi ljudje razumeli sporočilo predstave?
To si želim! (smeh) Hrepenim pa ... Hrepenenje je občutek nemira in, kot pravi naš dramaturg, nima cilja. Pravzaprav je to stalen občutek po neizpopolnjenosti in pomanjkanju notranjega miru. To se tudi z dogodkom, kot je lepa in uspešna premiera, ne ustavi. Ponese te naprej.
O predstavi tudi ...
Maja Nemec
Glavnemu karakternemu liku je življenje vdihnila igralka in soproga režiserja Maja Nemec. Lepa Vida, ki jo je odigrala na sobotni premieri, je bila po njenih besedah velik izziv: "Skozi iskanje likov smo morali priti blizu sebi. Vsak lik je lik zase."
Urška Boljkovac
Nadvse zanimiva zgodba se ovija tudi okrog fotografinje, ki je ustvarila gledališki list ter plakate za predstavo, Urške Boljkovac. Igralce je ovekovečila skupaj z ogledalcem, ki je bil last njene pokojne babice. Po naključju prav tako Vide. Imela je dedka, ki ji je pripovedoval zgodbe o njej, po smrti pa je kot edini spomin nanjo obdržala njene predmete, tudi ogledalce: "Želela sem se igrati s pogledom. Kako bi se lahko igralec igral z njim ter se spraševal, po čem hrepeni. Hkrati pa pogled dal drugim - svoji publiki."
Miha Nemec
Kot režiser gledališke predstave je dejal, da je boj za življenje osnovna tema tistega, kar želi uprizoriti. "Hrepenim po življenju. Po iskrenosti, dobrih odnosih ter mirni in srečni družini. Treba se je postaviti na pravo stran, ne glede na to, kako težko je včasih v življenju." Izdal je tudi skrivnost o nastanku edinstvenega trailerja, ki so ga ustvarili za predstavo. Želeli so povezati tematike vsakdanjega življenja, zato jih je poleti pot vodila na otok Lezbos, kjer so ujeli prihajajoče begunce na čolnih: "Hoteli smo te ljudi. Videti njihovo hrepenenje po paradižu. Pa je naš prostor paradiž? Je to to, kar oni želijo?"
Napisala Neja Drozg. Fotografije Primož Predalič, Urška Boljkovac