Košarkarski reprezentant Boštjan Nachbar nam je predstavil tisto plat sebe, ki na igrišču ostane skrita. Spregovoril je o družini, o svojih svežih očetovskih izkušnjah, o solzah, ki so tekle v porodnišnici, ter o igri živcev, ko je vedel, da se mu več kot dva tisoč kilometrov stran rojeva prvi otrok, on pa mora ciljati na koš …
Poleg besed o hčerkici Tari, ki bo konec julija stara štiri mesece, seveda nismo mogli mimo aktualnega dogajanja, povezanega z njegovo športno kariero. Boštjan, ki je 3. julija dopolnil 29 let, je namreč po tem, ko se je iz prestižne lige NBA na začudenje številnih lani prodal v Rusijo, konec letošnje sezone spokal kufre. Iz Moskve se je vrnil v domači Koper, in to dve leti pred iztekom pogodbe. Klub se je znašel v finančni krizi, dogovorjene plače ni bilo, nesmiselno je bilo nadaljevati, pretrgal je pogodbo.
Story: Vaše košarkarske zgodbe z moskovskim Dinamom je konec. Koliko so vam dolžni?
Klub mi dolguje 40 odstotkov plačila za letošnjo sezono.
Story: Kaj boste naredili, če denar ne bo nakazan na vaš račun?
Če do konca tega leta ne prejmem celotnega plačila, se bom odločil za pot prek sodišča. V tem primeru lahko zahtevam plačilo za vse tri sezone, čeprav jih nisem odigral. Vse to prepuščam svojim agentom.
Story: Zdaj ste torej prost igralec. Obstaja možnost, da eno sezono ostanete doma in z družino uživate v Kopru, če ne dobite dobre ponudbe?
Ne. Premorov si v karieri ne morem privoščiti, zato bom igral, dokler bo dovolj volje in zdravja.
Story: Se bosta žena in hčerka selili z vami?
Odvisno, kje bom in kakšno bo okolje. Seveda pa si ju želim ob sebi.
Story: Kdaj točno ste postali očka?
23. marca letos.
Story: Hčerkici ste dali ime Tara. Enako ime je za svojo prvorojenko izbral tudi Marko Milič. Gre za naključje?
Ja … Z ženo sva dolgo izbirala ime, na koncu pa sva se odločila za Taro. Ime se nama zdi lepo.
Story: Sta imela morda izbrano tudi ime za fantka?
Ne.
Story: Aha, torej sta vedela, da bo deklica. Ko je žena dobila popadke, sta bila vsak na svojem koncu – ona v Sloveniji, vi v Rusiji. Da gre zares, ste izvedeli v slačilnici, kajne?
Res je. Pol ure pred tekmo sem prejel SMS-sporočilo, da je Anka na poti v porodnišnico, in postal sem kar malce živčen. Tara je na svet prijokala tri dni pred rokom in glede na to, da tisti dan ni bilo več letala za Ljubljano, mi ni ostalo drugega, kot da odigram tekmo in se v Slovenijo napotim zjutraj.
Story: In kako ‘uporabni’ ste bili tisti večer na igrišču?
Tekme nisem odigral dobro; izgubili smo s kar 35 koši razlike.
Story: Znate ubesediti svoje prvo srečanje s hčerkico?
Ko sem jo prvič zagledal, sem ostal brez besed in tudi solz ni manjkalo. Na takšen trenutek nisem bil pripravljen. Čustva so bila premočna.
Story: Užitek v troje ni trajal dolgo. Že po nekaj dneh ste morali oditi …
V Rusijo se nisem želel vrniti, a sem se moral, Anka in Tara pa sta do konca moje sezone ostali v Sloveniji.
Story: Zdaj ste končno spet skupaj. Kakšni so trenutki, ki jih preživite s Taro?
Sproščujoči. Takrat odmislim vse težave, skrbi in ne zrem daleč v prihodnost. Že zdaj vem, da bo Tara prava razvajenka; z njo bom počel stvari, ki si jih bo želela.
Story: Temu se ‘strokovno’ reče očkova ljubica … (smeh) Ste imeli glede previjanja, morda pestovanja kakšne pomisleke?
Niti ne, hitro sem se navadil na te stvari. Vaja pač dela mojstra. (nasmeh)
Story: Kakšen oče si želite biti?
Strog, a hkrati razumevajoč.
Story: Kaj boste Tari zagotovo omogočili?
Predvsem bi rad, da vidi čim več sveta in spozna čim več ljudi. Sam sem veliko potoval in s tem rasel kot oseba. Enako bi si želel za hčerko.
Story: Bo dobila še kakšnega bratca, sestrico?
Glede na to, da sva hčerkico dobila šele pred dobrimi tremi meseci, se zdaj posvečava samo njej in o drugem otroku še ne razmišljava.
Kako je za las ušel smrti
“Leta 1988 smo na (košarkarskem, op. p.) kampu v Puli bivali v bungalovih. Ko smo se jaz in še trije fantje zvečer spravljali spat, se je zunaj pripravljala nevihta. Spali smo v starih bungalovih nekje sredi letovišča. Zunaj je pihal izjemno močan veter, ki je po zraku metal smetnjake. Prav spomnim se zvoka, ko so udarili ob cesto pred našim bungalovom.
Naenkrat je nekaj močno treščilo na našo streho in nas streslo kot nekakšen potres. Elektrike je zmanjkalo. Sredi sobe je nastala ogromna razpoka na stropu. Po celotni dolžini sobe. Obnemeli smo, nato pa stekli ven. Pogledali smo navzgor. Na našo streho je padel ogromen bor, ki ga je zlomil veter! Ko so pritekli trenerji in drugi turisti, smo pogledali nazaj v bungalov.
Vdor strehe in s tem veliko tragedijo, ki bi se seveda lahko končala tudi najhuje, je preprečila ogromna, stara, a očitno zelo močna omara, ki je stala ob oknu. Razpoka na stropu je namreč tekla ravno skozi njen vrh in vsaj za nekaj časa je lahko zadržala pritisk teže. Še isti večer, ko smo mi že spali v drugem bungalovu, je omara popustila, streha se je podrla in tisti bungalov je vsaj za nekaj časa zaprl svoja vrata.”
Maja Susman
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"