Brett Morgen (49), verjetno eden bolj vročih režiserjev ta hip, je po odmevnem filmu »Kurt Cobain: Montaža pekla« in mnogih drugih, posnel še dokumentarni film Jane. Bredd dodobra pretresa filmska (dokumentarna) tla že zadnjih 15 let - On the ropes (1999), The kid stays in the picture (2002), Chicago 10 (2007), Nimrod Nation (2008) in Crossfire hurricane (2012).
Zadnji projekt je bil: Jane. Nekaj »neglasbenega«, kot je bil navajen. To pa zato, ker so vse knjige in filmi, ki so že obstajali o Jane, temeljili na opazovanju živali, ne pa na Jane. Slovita ameriška primatologinja je bila za Bretta center ustvarjanja. Ključ za uspeh njegovega dokumentarca je bila montaža zvoka in slike, ki je film Jane naredila skoraj disneyevskega. Morgen, ki je režiral tudi film o skupini The Rolling Stones (Crossfire Hurricane) in o producentu Paramounta Robertu Evansu (The Kid Stays in the Picture), se je ob ponudbi National Geographica, da posname film o Jane, zelo začudil ampak v projekt zagrizel in opravil odlično.
Brett pravi, da je Jane z opicami videl bolj iz filozofskega stališča in ne znanstvenega. Zdelo se mu je pošteno, da se po tolikih letih, ki jih je Jane preživela z opicami v Gombe, posname film o njej in ne spet še en film o opicah. V filmu najdemo disneyjevske čarovnije, montaža je narejena po glasbi Philipa Glassa in zvokih šimpanzov. Samo na zvoku so delali dve leti in pol. O Jane Goddall je bila posneta tudi opera o njenem življenju. Vso gradivo za film je Brett črpal iz njenih zapiskov, knjig ... če se dotaknemo proračuna bi lahko rekli, da ga ni. Vsaj v primerjavi z »ne dokumentarnimi filmi«.
Brett pravi, da je bilo snemanje Jane najtežja in izjemno frustrirajoča izkušnja. Včasih je trajalo tudi do dva tedna, da sestavili par kadrov, ker je bilo toliko gradiva iz terena – tudi do 150ur posnetkov iz Narodnega parka Gombe. Velja pravilo, da je razmerje pri igranih filmih 50 odstotkov slike in 50 odstotkov ostalega. V filmu Jane je večina filma – slika. Brett se je prav vseh dokumentarnih projektov lotil iz tega stališča, da bi za vse te znane obraze – Rolling Stones, Kurt Cobain, Jane Goodall ... zgodbo raziskal skozi filmska orodja. Kot pravi Brett – v kino ne hodi zaradi dejstev ampak zaradi čustvene resnice. Ne verjame v objektivno dejstvo ampak v umetnost in subjektivnost. Za svoje delo je Brett prejel že dva emmyja in številne druge filmske nagrade.
Tukaj si lahko pogledate intervju z Brettom.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
