Clive Owen bi lahko bil običajen moški iz severnega dela Londona, poročen oče dveh otrok, a seveda ni. Čeprav pravi, da okoli ne hodi kot nekdo, ki bi zase mislil, da je nekaj posebnega, gre seveda za super uspešnega igralca, ki nosi posebej zanj ukrojene Armanijeve obleke, njegova kariera pa je vredna nekaj deset milijonov dolarjev.
Najboljša poteza v karieri je zagotovo nastopiti v dobrem filmu in se v njem izkazati,« pravi Owen. »Potem si namreč ljudje zares želijo sodelovanja s teboj.« Dobro odigrana vloga v dobrem filmu pomeni več kot le poklicni uspeh, pomeni seveda tudi prepoznavnost, katere se Owen sicer ne otepa, ravno oveša z njo se pa tudi ne.
»Poglejte,« razloži, »živim na severu Londona, kjer je v primerjavi z zahodom in jugozahodom mesta že tako ali tako manj razvpitih sosesk. Vsak dan se odpravim na tek po parku in logično je, da se zgodi, da me ljudje relativno hitro prepoznajo in da me ogovorijo. A to me ne moti. Zavestno se namreč trudim, da ne bi v okolico izžareval statusa zvezdnika. Ker potem stvari hitro uidejo nadzoru.«
Owen je prvič zares zasijal leta 1990, ko je pri 25 letih nastopil v britanski televizijski seriji Chancer. »Mislim, da mi je bil uspeh tako zgodaj v karieri v velikansko pomoč,« razloži Owen, ki se je nadvse zabaval tudi pri snemanju filma o tajnih agentih, v katerih je ob njem zaigrala Julia Roberts z znamenitim nasmehom.
»Priložnost sem namreč imel zgodaj soočiti se s slavo in lahko sem premišljeval o njej, jo predelal, si postavljal vprašanja. Kako pomembna je? Kako naj se zaradi uspeha vedem? Obdobje sredi dvajsetih je bilo odlična priprava na poznejše uspehe, ko se mi je zares odprlo na stežaj, na filmskem platnu in v Združenih državah Amerike.«
Čeprav ni nobenega dvoma o tem, da je že njegova pojava absolutno zvezdniška, na britanski način, jasno, se Owen zaveda, da je v življenju in v karieri doslej imel tudi veliko sreče. »Vem, da se bo slišalo dolgočasno,« prizna.
»Prihajam iz delavske družine iz severa Londona in verjemite, imel sem zares veliko sreče, da sem danes, kjer sem, stvari so se skoraj ves čas obračale meni v prid. V moji družbi je veliko igralcev, katerih kariere niso tako uspešne in imajo težave, s katerimi se meni zaradi uspeha in zaslužkov ni treba ukvarjati. To cenim. In se zelo dobro zavedam, da bi lahko bilo drugače.«
Morda je prav zavedanje o lastni nepomembnosti v veliki sliki življenja razlog, da lahko Owen zares dobro nastopi zgolj v vlogah, v katerih igra ljudi, značajsko podobne njemu. »Posebnega talenta za spreminjanje osebnosti nimam,« pravi. »Lahko se sicer vživim v vlogo drugega, toda to bi bila zgolj igralska vaja. In prosim vas, kdo bi hotel gledati igralca na vaji.«
J. L.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču