90 let umetniške družine Demšar: Včasih so imeli "demšarjade"

90 let umetniške družine Demšar: Včasih so imeli "demšarjade" (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Jana
26. 8. 2017

Pri Demšarjevih se je pred 90 leti začelo z goslarstvom, njihove violine 'demšarice' so znane doma in na tujem, slovijo pa tudi po likovnih stvaritvah, saj znana ljubljanska družina že tretjo generacijo zapored svoj umetniški izraz išče v prepletu goslarstva in likovne umetnosti.

Najpomembnejši slovenski goslar 20. stol. Blaž Demšar st. je temelje družinske tradicije postavil leta 1927, ko je v Sarajevu izdelal svojo prvo violino. Sprva mizarski pomočnik je ljubezen do oblikovanja lesa podedoval po svojem očetu, ki je bil sodar. S trebuhom za kruhom se je v letih pred prvo svetovno gospodarsko krizo odpravil v Sarajevo, kjer je nastala tudi prva 'demšarica'.

Ko je 21 let pozneje v majhnem podstrešnem stanovanju na Žabjaku v Ljubljani odprl goslarsko delavnico, verjetno ni mogel slutiti, kako uspešne temelje je začel ustvarjati ne le za svoje potomce, ampak za slovensko goslarstvo na splošno. V tej stavbi na Žabjaku, po vmesnih selitvah na Stari in Mestni trg, spet domuje Atelje Demšar, kjer danes ustvarja že tretja generacija Demšarjevih. Goslar Blaž st. je bil samouk, ki je želel iz violine sprva privabiti zvok, kot so ga znali slavni italijanski mojstri. A kaj kmalu je ugotovil, da kakovost tona ni odvisna od posameznih elementov, kot so les, lak, izbočenost ... temveč je pomembna harmonija, ki jo uspe mojster ustvariti med vsemi temi elementi. In mojster Demšar je zato violine izdeloval po lastnih modelih.

Tudi najmlajši glasbenik na 'demšarici' nikoli ne škripa

Ljubljanski goslar je po vojni izdeloval tudi manjša godala za učence glasbenih šol in jih v prepričanju, da tudi najmlajši glasbeniki na odru nastopajo kot solisti, snoval kot prava solistična glasbila. Načelo, naj kakovosten ton že začetnika nauči ločiti zrnje od plev, je v Demšarjevi goslarski delavnici obveljalo do današnjih dni. In tako ima skoraj vsaka javna glasbena šola v Sloveniji kakšen Demšarjev inštrument. Številna slovenska godala pa na Žabjaku vsaj enkrat v svojem glasbenem življenju pristanejo na popravilu.

V dobrega pol stoletja je Blaž Demšar st. izdelal vsaj 700 violin, viol in violončelov in uspelo mu je svoje znanje in zanos prenesti na sina Vilima - Vilka. Deček se je goslarske umetnosti v očetovi delavnici začel učiti že pri 13 letih in se hkrati učil violončela in pozneje violine. Po končani Akademiji za glasbo je postal profesor violine na Glasbeni šoli Ljubljana Vič-Rudnik, vendar je pedagoško delo po očetovi smrti opustil in leta 1981 prevzel družinsko goslarsko delavnico na Žabjaku, ob tem pa kot violinist sodeloval v številnih glasbenih sestavih, med njimi tudi v orkestru Slovenske filharmonije in Camerati Medica. Pod rokami goslarja umetnika je nastalo več kot tisoč violin, viol, violončelov, kontrabasov in baročnih glasbil. Letošnjo zimo se je goslar umetnik Vilim Demšar v 79. letu starosti poslovil.

Družinski goslarsko delavnico na Žabjaku pa je prevzel njegov nečak Blaž Demšar ml., ki je sicer atelje Demšar vodil že od leta 2015. Blaž se je z goslarstvom seznanjal od 12. leta, žlahtno družinsko tradicijo pa je skupaj s stricem Vilkom ustvarjal po diplomi iz lesarstva. Tako kot njegov ded in stric se je tudi goslar Blaž ml. goslarske umetnosti priučil skozi prakso, saj šole, na kateri bi se izobraževali izdelovalci violin, ni.

Družinski preplet goslarstva in kiparstva

Demšarjevi ne obvladajo le ustvarjanj vseh stopenj godal od hloda dalje, temveč je del družine zapisan tudi likovni umetnosti. Brat Blaža Demšarja st., ustanovitelja najpomembnejše goslarske delavnice na Slovenskem, Anton Demšar, je bil namreč prvi slovenski poklicni restavrator, čigar posebna ljubezen je bilo slikarstvo. Druga, likovna linija Demšarjevih je postala širše prepoznavna prek njegovega sina, večkrat nagrajenega kiparja Toneta Demšarja, ki se je umetniško izražal in se v osemdesetih kritično umetniško odzival na čas družbenih sprememb predvsem v tehniki žgane gline. Njegovo življenjsko delo so Slovenska vrata na ljubljanski Stolnici, ki jih je izdelal ob obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996. Življenjska in umetniška pot akademskega kiparja Toneta Demšarja se je končala že naslednje leto, a to Demšarjevo linijo uspešno nadaljuje druga od njegovih dveh hčera, akad. kiparka in fotografinja Polona Demšar. Umetnica, ki fotografije pretvarja v prostorske instalacije, in kiparka, ki fotografije odliva v objekte.

Tretja generacija umetnikov

Medtem ko je prva svetovna kriza osem Demšarjevih otrok v začetku 20. stol. s trebuhom za kruhom pognala po širnem svetu, je druga, komaj končana svetovna kriza botrovala združitvi tretje generacije umetniške družine Demšar. Blažu Demšarju ml., sedanjemu goslarskemu mojstru, se je v goslarskem Ateljeju Demšar kot goslarska pomočnica pridružila tudi hči kiparja Toneta, Blaževa 'mrzla sestrična', kiparka in fotografinja Polona Demšar. »Po dveletnem delu v administraciji in krajšem obdobju oblikovanja čevljev sem začela iskati delo, ki bi bilo predvsem rokodelsko, da bi tako lahko hkrati dopolnjevala svoj poklic kiparke. V hipu sem se spomnila na Vilka, ga poklicala in že prvi dan sem dobila moder delovni predpasnik in brusni papir. Iz dneva v dan mi je delo z lesom in dleti postajalo izziv, ki se verjetno nikoli ne bo končal.«

Dela v goslarstvu ne manjka, poleg pridnih rok pa to ustvarjanje zahteva tudi umetniško žilico, ali kot pravi Blaž Demšar ml.: »Za izdelavo ene violine potrebujemo 150 ur dela, tako da lahko naredimo le med 10 in 15 inštrumenti na leto, za izdelavo violončela pa potrebujemo celo 450 ur. Poleg tega je imel že stric Vilko v delavnici pomočnike in pomočnice, včasih je bilo to predvsem moško delo, a danes so v tujini tudi mlajše generacije goslark svetovno priznane. Polona goslarstvu daje dodano vrednost, med drugim tudi, ker je levičarka, vsi drugi smo desničarji, in sinergija nastaja tudi po tej plati.«

Na vprašanje, kako gresta skupaj goslarstvo in likovna umetnost, pa Polona Demšar odgovarja: »Pri goslarstvu naredimo izdelek estetski in uporaben, pri umetnosti pa skozi material izražamo svojo vsebino. Ker sem vsak dan v stiku z godali, sem tako tudi za tokratno razstavo razmišljala v tej smeri. Osnovna forma, ki se ponavlja v delih iz stekla, je oblika pokrova violine (nekoč sva z Vilkom razmišljala, da bi naredila stekleno violino), pri večji reliefni postavitvi pa sem za motiv izbrala obliko medprostora dveh violončel, ki sem ga oblikovala v glini. Motiv se ponovi 40-krat v obliko oziroma posnetek vhodnih vrat v razstavni prostor.«

»Glina, les in steklo«

Projekt združevanja goslarstva in kiparstva je botroval razstavi treh generacij ljubljanske umetniške družine Demšar, ki so jo junija odprli v Peterokotnem stolpu na Ljubljanskem gradu. Ob razstavi je izšel katalog, ki sta ga kot prispevek k Demšarjevemu celostnemu projektu združevanja različnih umetniških izrazov delno soustvarila še dva Demšarjeva: uvodni tekst je zapisala Bilka, katalog pa je doniral in ga tudi natisnil v svoji tiskarni Matej Demšar. Razstavo, ta bo na ogled do 17. septembra 2017, so v življenje pospremili odlični glasbeniki, kakopak družine Demšar – godalni kvartet Demšar in njihov najmlajši godalni duet. Prijetno druženje sorodnikov, prijateljev, predstavnikov obeh strok in glasbenikov ter drugih obiskovalcev in obujanje zakladnice spominov ob odprtju je najlepši poklon Demšarjevi goslarski obrti, ki letos obeležuje 90 let in hkrati tudi počastitev spomina ob 20-letnici prezgodnje smrti Poloninega očeta, kiparja Toneta Demšarja.

Na grajskem dvorišču se je na slovesnem dogodku zbralo veliko obiskovalcev, odgovora na vprašanje, koliko med njimi je Demšarjev, pa soorganizatorka razstave Bilka Demšar, ki raziskuje družinsko zgodovino, nima. »Včasih smo imeli vsakih nekaj let 'demšarijade', na katerih smo se zbrali sorodniki, in vedno nas je bilo skoraj 100. Morda nam ob stoletnici uspe izdati spominsko publikacijo.« Med nami živi veliko družin z najrazličnejšimi talenti in zapuščinami, a le redkim uspe ustvarjalno žilico ponesti med in skozi več generacij. »Demšarjevi so bili od nekdaj zelo srčni in odprti ljudje, nesebično so pomagali drugim – bili so veliki. Demšarjevi so imeli veliko, a žal tudi šibko srce, ki je pogosto prezgodaj prenehalo biti. Zato je ta razstava tudi počastitev njihovemu spominu,« sklene Bilka Demšar.

Besedilo: Slavka Brajović
Fotografije: osebni arhiv

Priporočamo