Skoraj štiri leta bo naokrog, odkar so se na glasbene odre vrnile kot trio. Alenka Husič, Ana Praznik in Tinkara Fortuna, ki na sceni delujejo pod imenom Bepop, se trudijo živeti svoje sanje.
Ob tem seveda usklajujejo družinsko življenje in druge projekte. So sinonim za pozitivno, saj je v njihovi družbi vedno veliko smeha. Da so dandanes vzor tudi mlajšim generacijam, si štejejo v čast ter hkrati čutijo veliko odgovornost. V 21 letih jim je uspelo še bolj poglobiti prijateljske vezi, na kar so zelo ponosne.
Leta 2002 ste bile izbrane v skupino Bepop. Ste si kdaj predstavljale, da vam bo ta projekt prinesel toliko lepega?
Alenka: Takratna 18-letnica je razmišljala predvsem o petju in svojih sanjah stati na odru, TV-projekt sem se udeležila brez prevelikih pričakovanj. Sprejetje v skupino mi je dodobra spremenilo (obrnilo) življenje na glavo. To, da imaš ob neštetih obveznostih, občudovanju množice ob sebi sovrstnike, ki nenadoma doživljajo isto kot ti, je nekaj res posebnega. Tukaj je nastala ta močna vez, ki nas je od nastanka skupine močno povezala in hvaležna sem, da smo med sabo še danes tako zelo povezani (sploh dekleta).
Ana: Nikakor. Takrat smo vse to počeli, ker nam je bilo fajn. Ker smo radi to počeli, ker smo se radi družili. Enaindvajset let pozneje lahko rečem, da se to ni niti malo spremenilo. Da je to redko, se še kako dobro zavedam, zato sem za to prijateljstvo res zelo hvaležna in ga ne jemljem za samoumevno.
Tinkara: Težko si je to predstavljati, sem pa izredno hvaležna, da sem takrat zbrala toliko poguma in se prijavila na avdicijo (še zdaj ne vem, katera sila me je gnala), ker sem poleg prelepe zgodbe z Bepop dobila tudi prave prijatelje. Kemija med nami je bila res že od začetka pristna in to so zaznali tudi naši oboževalci.
Po vseh letih kariere ste zelo izkušene. Kako bi primerjale glasbeno industrijo nekoč in danes?
Alenka: Vseeno se mi zdi, da je bilo včasih več te nacionalne zavesti in podpore slovenski glasbi, danes tega ne čutim več toliko. Vsekakor imamo na sceni nekaj močnih izvajalcev, mislim pa, da se novinci težje prebijejo na sceno, ker enostavno težko predstavijo svoj izdelek poslušalcem. Ni veliko glasbenih oddaj, tudi glasbe spraviti na radio ni tako zelo preprosto, kot bi si mislil. Po drugi strani so tukaj potem drugi kanali, kjer se lahko 'prezentiraš', zelo močna socialna omrežja in obvezno spremljanje teh. Danes moraš biti pri izidu svojega izdelka precej inovativen, če želiš, da te opazijo, sicer se žal (tudi dober izdelek) izgubi v množici vsega drugega.
Ana: Zagotovo je ogromno razlik. Pred 20 leti je bil internet v povojih, poleg tega pa je glasbenik vseeno imel nekaj zasebnosti. Danes pa, če nisi odprta knjiga, če ne objavljaš vsakega svojega koraka, te skoraj ni na sceni. Torej je ravno obratno – glasbenik se mora truditi na vse možne načine, da pride do poslušalca, če želi, da pesem pride do ljudi. Včasih je bilo ravno obratno. Saj je logično, kajti v poplavi neskončnih informacij moraš imeti presneto veliko sreče, da ti uspe pesem spraviti med ljudi. In potem še več sreče, da jo ti sprejmejo. (nasmeh)
Tinkara: Predvsem v tem, da pred 21 leti ni bilo YouTuba in družbenih omrežij. Da so se takrat oboževalci morali zelo potruditi, da so nas videli v živo, zbirali podpise, članke iz revij, posterje. Zdaj moraš biti neprestano dejaven tudi na družbenih omrežjih.
Včasih si komaj čakal izid nove pesmi, danes pa se v družbi štejejo všečki, ogledi zgodb na Instagramu, komentarji na družbenih omrežjih. Kako gledate na to?
Alenka: Takšna je realnost in žal moraš biti že na socialnih omrežjih precej inovativen, da ti sledilci sledijo in všečkajo vsebino. Opažam, da izdelek, ki ga 'predstavim', požanje najmanj zanimanja, ko pa npr. objavim sliko v lepi obleki, je to takoj druga zgodba. (nasmeh) Zase trdim, da nisem vešča tovrstnih kanalov in si niti ne želim. Včasih me skrbijo ti 'ideali'. Nočem izpasti starokopitna, vendar bi si včasih želela svet, ki ni tako zelo usmerjen v gledanje idealov, ki velikokrat to niso. Raje kakšno dobro knjigo v roke kot pa preverjanje socialnih omrežij.
Ana: Temu se reče razvoj v družbi – no, če smo malo globlji, lahko rečemo tudi nazadovanje. Kakor vzameš. Je pa res, da mora danes izvajalec ponuditi vse informacije, da je aktiven na družbenih omrežjih, če želi, da je v poplavi vseh informacij sploh viden. To je zelo naporno.
Tinkara: Ja, je drugače, a kot je že Darwin rekel, preživijo le tisti, ki se znajo prilagoditi. In tudi me smo se prilagodile toku dogajanj in času. Menim, da nam kar uspeva. Je pa res, da to zahteva veliko časa.
Kaj je dandanes za glasbenika, izvajalca uspeh?
Alenka: Zame je največji uspeh to, da imaš občinstvo, ki te spremlja na koncertih, ki na vsa grla poje s tabo.
Ana: Tudi zame je največji uspeh zadovoljstvo obiskovalcev. Da uživajo, se sprostijo, zapojejo z nami, zaplešejo s prijatelji in vsaj za trenutek pozabijo na skrbi in se prepustijo glasbi.
Tinkara: Tako je, da nas imajo radi zaradi glasbe in tudi naših osebnosti. Da smo vzor mladim, si štejemo v čast in hkrati čutimo veliko odgovornost. Zame je uspeh, da lahko delam in se preživljam s projekti, ki me veselijo in navdihujejo.
Kako se spopadate s kritiko ali negativnimi povratnimi informacijami in kaj bi svetovali drugim, ki se soočajo s podobnimi izzivi?
Alenka: Včasih sem se zelo sekirala in mi je bilo hudo, ko sem prebrala kakšno zbadljivko ali celo žaljivko. Danes se ne obremenjujem več in se usmerjam predvsem na pozitivne odzive in energijo. Nikoli ne boš vsem všeč in pika.
Ana: Res je, to je del življenja. Kakšno je treba tudi sprejeti, če je objektivna, potem se lahko izboljšaš. Na splošno predlagam, da negativnih komentarjev na internetu ne berete, saj so od ljudi, ki jih ne poznaš in oni ne poznajo tebe. Pomembna je kritika tistih, ki jih imaš rad in ki ti želijo dobro. Vse drugo je treba izločiti, kar je težko, a odločiš se, da tega ne boš bral.
Tinkara: Strinjam se, ni treba vsega prebrati. Vedno so možnosti za napredek, saj se vse življenje učimo, zato tudi kritike jemljem tako. Takšne, ki so konstruktivne, na mestu in od ljudi, ki jim zaupam. Zelo dobro se zavedam, kaj sem v življenju s trdim in poštenim delom že dosegla, in zelo sem ponosna na to.
Če se ozrete nazaj, ali bi dali kakšen nasvet svoji mlajši verziji, ko ste šele začenjale kariero?
Alenka: Mogoče bi bil edini nasvet: več odločnosti. Tega sem se naučila in priznam, da imam s tem včasih še danes težave.
Ana: Niti ne. Vsaka izkušnja je prispevala k temu, da sem se izoblikovala. Mami mi vedno govori, da je vsaka stvar za nekaj dobra. To si še danes ponavljam. Morda v danem trenutku nimaš takšnega občutka, vendar se čez čas izkaže, da je tako.
Tinkara: Bodi bolj odločna in pogumna, zaupaj in sledi svojemu srcu, čim prej najdi svoje poslanstvo na tem planetu, a hkrati se odločaj modro. Uživaj vsak dan in kdaj pa kdaj si privošči odmor.
Vaše pesmi nosijo pozitivna sporočila, tudi zadnji singel Dlan v dlan ni izjema. Vam je pomembno, kaj z glasbo sporočate občinstvu?
Alenka: To, kar želimo sporočiti poslušalcem, nam je izredno pomembno. Včasih se pošalimo, da smo sinonim za pozitivo. Vendar če razmislim, je to kar dejstvo. Naša sporočila so pozitivna, ker smo me takšne. Mogoče se malo klišejsko bere, če rečem, da bi si želele lepši in pozitivnejši svet. In kako že pravijo: naj se dan začne z nasmehom in takšen naj bo tudi tvoj dan.
Ana: Seveda pa življenje niso samo srčki, sončki, bleščice in milni mehurčki. So tudi težke odločitve, stresne situacije, izgube, strah, odločitve ... Pa vendar je skozi vse te trenutke lažje iti, če se vsaj za trenutek izgubiš v pozitivni pesmi.
Tinkara: Želimo tudi, da je vsaka pesem odraz nas in naše sporočilo poslušalcem. Zelo smo zadovoljne z zadnjo pesmijo Dlan v dlan, ki sta jo naredila Marjetka in Raay Volk.
Od kod črpate navdih? Ali ta pride iz spontanih trenutkov?
Alenka: Naša želja je bila, da posnamemo pesem o prijateljstvu. Beležimo že dobrih 21 let prijateljstva in smo si eno pesem na to temo skorajda zaslužile.
Ana: Točno tako, takšne smo po naravi. Kadar ima katera od nas slab trenutek, se znamo poslušati in ji drugi dve stojita ob strani.
Tinkara: Marjetki in Raayu smo pri zadnjem singlu naročile, da si želimo podoben ritem, kot je Moje sonce. Besedilo, v katerem se najdejo ljudje z različnimi zgodbami, pa naj govori o prijateljstvu.
Alenka, vi boste poleti slavili jubilej – 40 let. Kakšna prelomnica je to za vas?
Alenka: Včasih ženske kar malo skrivamo, koliko let štejemo, sploh ko se poslavljamo od številke, ki nas je spremljala zadnje desetletje. Iskreno se nič kaj ne sekiram. Počutim se super, imam krasno družino, obdana sem z ljudmi, ki imajo dobro energijo. Ponovno me o prelomnici povprašajte, ko bom pred abrahamom (nasmeh, op. a.).
Tinkara in Ana sta že dočakali 40. rojstni dan, kako sta ga proslavili? Imata mogoče kakšen nasvet za Alenko?
Ana: Privoščila sem si res hudo, glasno, množično zabavo – z didžeji in prijatelji, s katerimi sem vso noč plesala. Naslednje jutro sem komaj hodila, ker sem imela podplate otečene od 10-urnega plesanja, ampak je bilo vredno. Vse bi ponovila. Nasveta nimam, saj vsak po svoje doživlja staranje, ima svoje želje. Najbolje je, da se poslušaš in greš s tokom.
Tinkara: Alenki svetujem, da uživa vsak dan in da so leta le številka. Sama sem imela pred tremi leti kar smolo, ker sem trikrat prestavila zabavo zaradi korone, potem si nisem upala več postaviti novega datuma. Bom pri 50 letih nadoknadila. Hvaležna sem sosedom in prijateljem, ki so mi pripravili nepozabno ofiranje, ki je trajalo od 6. do 23. ure.
Ste tudi družbeno odgovorne in načenjate pomembne teme, saj si želite, da bi vaše hčerke odraščale v lepem svetu. Skozi kakšne oči vidite današnji svet?
Alenka: Vse preveč je tehnologije, preveč je virtualne prisotnosti in premalo pristnih stikov. Tega sicer ne moreš čisto odrezati, ker bo potem tudi otrok 'odrezan' od dogajanja. Nujna je meja, ki se je je pomembno držati, in seveda šport, ples, hobiji.
Ana: Hja, kadar sem dobre volje, vidim več pozitivnih stvari kot negativnih. Ko pa se zgodi kakšen pretres, potem pa pogosto vidim več negativnih. Zdi se mi pomembno, da smo proaktivni, po najboljših močeh spodbujamo družbo, da je odgovorna, se zavedamo pravih vrednot in jih prenašamo na svoje otroke. Zdaj se odločamo o tem, kako bodo naši otroci in njihovi otroci živeli čez 30 let in več.
Tinkara: Menim tudi, da je današnji mladini težje, kot je bilo nam. Vendar jim lahko starši s povezanostjo in komunikacijo stojimo ob strani. Če sklepam po najstarejši hčerki (letos bo stara 18), nam gre zelo dobro. Ponosna sem nanjo in vidim, da se obrestujeta trud in čas, ki ga preživimo skupaj. Je velik vzor mlajšima sestrama. Želim jim vse najboljše ter da bi sledile svojim sanjam in razvile svoje talente.
Skupaj imate šest hčerk. Se katera mogoče že zanima za glasbeno kariero? Če bi se želele prijaviti v šov, kot je bil Popstars, kakšen nasvet bi jim dale?
Alenka: Starejši Alini šovbiznis kot tak ne diši preveč. Med snemanjem ene oddaje, v kateri je imela poleg mene vlogo tudi ona, mi je omenila, da bi nastopila v kakšni seriji ali reklami. No, mlajša Ana, njo moram včasih malo brzdati, ker bi se ves čas snemala med petjem, plesom, igranjem. Otroke je treba spodbujati pri njihovi domišljiji, ker naše šole kreativnosti in talentov ne upoštevajo dovolj. Če bi bila želja po talentih, ne bi oporekala. Podelila bi kakšen nasvet več, saj izhajam iz tega sveta. A naj uživajo v otroštvu, bo še dovolj časa za tekmovanje in kazanje talentov.
Ana: Otja je stara sedem let in vsakič, ko jo vprašam kaj na to temo, mi odgovori, da ona ne bo igralka, da ne bo nastopala. Ker ona bo frizerka.
Tinkara: Verjetno vsaka po malem. Ples in petje. Če bi se resnično želele prijaviti v šov, bi jih seveda podprla, jim stala ob strani ter jim pred prijavo predstavila prednosti in slabosti, ki lahko sledijo na tej poti.
Se s hčerkami pogovarjate o perečih temah, kot je na primer pretirana uporaba pametnih telefonov in pasti družbenih omrežij?
Alenka: Veliko se pogovarjamo o tem. Alina je že padla v zanko in ji je telefon ter 'on line' druženja s prijatelji 'svet'. Nekako se vseeno tolažim, da je zagrizena za šolo in ples, tako da ni fokus samo na telefonu. Ana telefona nima in ga ne bo imela vsaj še nekaj let …
Ana: Tudi midve se, kar se mi zdi odgovorno in še prepotrebno. V Otjini šoli smo starši imeli predavanje otroškega terapevta Mihe Kravlija, ki se ukvarja tudi z zasvojenostjo otrok od zaslonov. Postregel nam je z nekaj zastrašujočimi podatki, kar me je še dodatno spodbudilo, da jo čim dlje poskušam obvarovati pred tovrstnimi motilci. Otja je še premlada, ampak ko bo prišel čas, si želim, da bo znala naprave uporabljati kot pripomoček, in ne kot naprave, ki nas upravljajo.
Tinkara: Velikokrat in vse več. Najmlajša še nima telefona, srednja ga lahko uporablja dvakrat na dan po 10 minut, najstarejša je že skoraj polnoletna in ima na srečo dobro razčiščene te pojme. Govorim jim, da so pametni telefoni in družbena omrežja do neke meje lahko okej, predvsem orodje, ki ga uporabljamo poslovno. Morajo znati ovrednotiti svoj čas, če zapravijo eno uro za 'scrolanje', potem je to zapravljanje časa.
Ste bile same kdaj žrtve medvrstniškega nasilja?
Alenka: Odraščala sem v majhni prleški vasici, tudi šola, ki sem obiskovala, je bila manjša. Moj fokus je bil na petju, bila sem predsednica razreda in med bolj 'glasnimi'. Medvrstniškega nasilja, razen kakšnih smešnih zbadljivk fantov in mogoče deklet, nisem občutila. Hudo mi je za vse, ki so v stiskah, nad katerimi se je izvajalo ali se izvaja nasilje, a tega ne morejo z nikomer deliti.
Ana: Jaz sem bila. V osnovni šoli me je sošolka čakala na poti, ko sem se vračala domov, me brcala in zmerjala. To se je nekaj časa ponavljalo, dokler nisem imela tega dovolj. Takrat sva medsebojno obračunali in po tem je bil mir. V mojem otroštvu je bilo drugače, kot je danes. Danes so poleg fizičnega nasilja pogosteje deležni tudi verbalnega in psihičnega. Dobro je, da najdejo zaveznika, ki mu zaupajo.
Tinkara: Spomnim se, da sem morala na začetku skupine Bepop podati eno prijavo na policijo proti neznanemu storilcu, ker sem dobivala čudne klice na stacionarni telefon, a se niti ne spomnim točno, kaj je bilo. Drugače imam lepe spomine na najstniška leta. A zdaj mi je še lepše.
Poleg skupine Bepop ima vsaka od vas še svoje projekte. Ana, vi ste voditeljica oddaje Delovna akcija. Kako se vas dotaknejo zgodbe ljudi, ki živijo na socialnem robu?
Ana: To so težke zgodbe, ki zagotovo pustijo vtis. Že gledalci se čustveno odzovejo. Z leti sem se naučila postaviti mejo, kajti prva leta sem zgodbe projicirala nase in na svoje življenje, otroka in partnerja. Vendar me je to počasi začelo razžirati. Vsaki družini se popolnoma posvetim, si vzamem čas zanje, jih poslušam in poskušam izkušnjo z Delovno akcijo narediti posebno.
Ana, kot voditeljica ste na neki način tudi obraz oddaje Delovna akcija. Ste bili kdaj deležni kakšnih očitkov?
Seveda. Kot pri vsakem drugem delu. Če si medijsko izpostavljen, morda še toliko bolj, saj imajo ljudje občutek, da te poznajo, zato si drznejo ti očitati. Vendar nihče ni v moji koži, tako kot jaz nisem v njihovi. Velikokrat se opomnim na to in se poskušam tega držati. Vsak dela po svojih najboljših močeh, tudi ekipa Delovne akcije.
Trudimo se, da bi ljudem prinesli nekaj sonca v njihova življenja. Komur ne paše izbor družin, ki jim pomagamo, ali način, lahko samo rečem – izvolite. Naredite sami prvi korak in začnite pomagati. Najlažje je komentirati iz udobja kavča, ob toplem napitku in pod mehko odejico. Medtem ko si nekateri nimajo možnosti niti narediti toplega napitka, kaj šele vse ostalo. Bodite hvaležni za to, kar imate, in iskreno privoščite tudi drugim lepše življenje. Vsak si ga zasluži.
Tinkara, pripravljate se na izid nove otroške knjige. Nam lahko že kaj zaupate?
Tinkara: To je že moja tretja slikanica, nosi naslov Srečen dom in govori o dveh posvojenih kužkih. Projekt je delno dobrodelen, saj bom od vsake knjige podarila 1 evro Zavodu PIT, kjer smo tudi mi posvojili dva kužka.
Alenka, vi pa ste še v enem bandu – Sopranos, s katerim veliko nastopate na porokah. Kako vam uspe usklajevati vse obveznosti?
S Sopranos smo dodobra zakorakali v sezono porok in poslovnih zabav. Imamo se prav fajn, tako na odru kot tudi v zaodrju. Za zdaj je fokus na sezoni nastopov. Jesen bo obarvana z avtorsko pesmijo in koncertom, ki bo obeležil našo 15. obletnico delovanja.
Ker smo ravno pri porokah ... Tinkara je edina poročena. Alenka, Ana, si vidve tudi želita poroke?
Alenka: Recimo, da sem že malo obupala, da me bo Primož zaročil. Najpomembneje mi je, da držimo skupaj in da smo družina v pravem pomenu besede, poroka načeloma ničesar ne spremeni. Že zdaj Primoža naslavljam kot moža (za fanta in punco ravno nisva več).
Ana: Jaz sem že na neki način poročena s Petrom. Imava kredit in otroka.
Koga bi si želele, da bi igral na vajini poroki?
Alenka: Glede na to, da sem nastopala že na nešteto porokah, bi si želela čisto drugačnega slavja. Verjetno bi najbližje povabila nekam v tujino in se poročila tam (npr. v nama ljubi Grčiji) ali pa bi naredila eno zabavo presenečenja, s katero bi šla naravnost na eno super potovanje. In če že moram izbirati, kdo bi mi igral na zabavi – kakšnega fajn didžeja bi imela npr. Cosmic Gate. (nasmeh)
Ana: Alenka s Sopranosi. (nasmeh, op. a.)
Pred 21 leti in danes – kako vidite druga drugo?
Alenka: Bom govorila kar za vse hkrati: Definitivno smo vse bolj zrele, bolj samozavestne, bolj gajstne in še vedno znova in znova črpamo znanje druga od druge.
Ana: Jaz nas vse vidim kot zelo iskrene, poštene ženske, ki se trudijo živeti svoje sanje, ob tem pa še usklajevati družino in druge projekte. Pred 21 leti smo bile najstnice, ki še pojma nismo imele o življenju.
Tinkara: Predvsem sta mi Ana in Alenka isti, a kot pravi Alenka, z mnogo več izkušnjami in nabranimi modrostmi. Zelo sem hvaležna, da smo prijateljice.
Kako ohranjate ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem?
Alenka: Tanka je linija med tem, koliko se razdajaš in koliko se ne. Lansko sezono sem zaradi preveč obveznosti skoraj izgorela, zato mi je štirimesečni počitek dobro del. Vedno poudarjam, da je organizacija ključna ter podpora partnerja in da je vse 'poštimano', ko gre mami od doma. Obe hčerki sta že toliko večji, da je odhod od doma nekoliko lažji.
Ana: Včasih bolje, včasih slabše. Jaz sem zelo na 'go with the flow' (grem s tokom, op. a.). Tako kot tisti trenutek čutim, tako se tudi odločim. Nisem človek velikih vnaprejšnjih planiranj in odločanj. Enako delujem tudi na socialnih omrežjih. Trenutni navdihi ... (nasmeh).
Tinkara: To se mi zdi, da pride spontano. Podobno kot Alenki je tudi meni pomembna dobra organizacija in ogromno prilagajanja. Smo tri in vse imamo več različnih projektov poleg Bepop. A dojemamo Bepop kot neki hobi, čeprav je včasih časovno kot še ena firma zraven (nasmeh).
Ali so kakšne veščine ali talenti, ki jih želite raziskati ali razviti?
Alenka: Rada migam in se ukvarjam s športom, zelo rada tudi izvajam jogo, ki bi si jo želela še bolj izpopolniti. Trenutno se ji posvečam manj, kot bi si želela. Spogledovala sem se z mislijo, da bi naredila kakšen tečaj za jogo ... Zelo me mika, da bi znala narediti stojo na glavi. To so samo želje, ampak verjamem, da bom enkrat nekaj naredila v tej smeri. Joga in meditacija me umirita v tem norem tempu življenja. Mogoče se kdaj preizkusim tudi kot inštruktorica joge.
Ana: Ja, moja velika želja je, da bi šla na tečaj oblikovanja z glino. Prijatelji so mi lani za rojstni dan kupili tečaj, vendar mi še ni uspelo iti. Moram to umestiti v urnik (nasmeh, op. a).
Tinkara: Pred petimi leti sem naredila samoanalizo, pustila redno službo in začela ustvarjati za otroke. Pišem knjige, imam otroško plesno pevsko predstavico, povezujem otroške prireditve, to mi je pisano na kožo in zelo uživam. Želim si, da bi se naučila igrati ukulele. Med korono sem se naučila pet akordov, zdaj moram najti čas, da nadaljujem.
Napisala: Alma Rahne // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Morda vas zanima tudi:
Voditelj in nekdanji predsednik Slovenije Borut Pahor je v tokratni epizodi Mastercard® podkasta navdiha gostil priznanega avtomobilskega oblikovalca Roberta Lešnika. Slovenec, ki je dokazal, da s talentom in trdim delom lahko posežeš po sanjah in da tuji jezik ni ovira.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču