Življenje lepotice Iris Mulej je z materinstvom krenilo na popolnoma drugo pot, njena mala princeska Isabella jo je spremenila in ji odprla pogled na svet, ki ga do takrat ni poznala.
Dala ji je moči, da se spopada z vsakodnevnimi izzivi in prenatrpanim urnikom, ki pa je še vedno v veliki meri posvečen kakovostnemu preživljanju časa s hčerko.
Story: Pred časom ste se pridružili Unicefovi akciji #EatPlayLove, ki poudarja pomen zgodnjega otroštva, ki otroka zaznamuje za vse življenje. Kaj vas je k temu pritegnilo? Zakaj ste se odločili, da se pridružite projektu?
Unicef ima vedno super akcije, ki sem jih tudi že v preteklosti veliko podprla. Tokrat pa še toliko bolj z veseljem. Odkar sem postala mama, se me vse stvari v zvezi z otroki še toliko bolj dotaknejo.
Story: Kaj je po vašem mnenju najlepša plat materinstva?
V bistvu zelo enostavno. Vsakodnevno preživljanje časa z osebico, ki jo imaš najraje na svetu, in to, da veš, da je tvoja in ti za vedno njena. S piko na i oziroma pocukrano vse skupaj z brezpogojno ljubeznijo. Ni lepšega občutka od tega in verjetno bi se z mano strinjala vsaka mamica.
Story: Vas je kdaj strah, da bi zamudili kakšen trenutek Isabellinega odraščanja?
Joj, niti ne, saj sem z njo 24 ur na dan. (smeh)
Story: Kako vam uspe usklajevati družino in službene obveznosti?
Vsaka ženska, vsaka mama ve, da se njeno življenje, čas in delo prilagajajo otroku. Prav takšen je tudi moj vsakdanjik. Štiriindvajset ur usklajujem z vzgojo in skrbjo otroka, hišnimi opravili ter službo, včasih mi nekaj časa ostane tudi zase in za partnerja. Isabelle še nekaj časa ne bova dala v vrtec, zato je ves čas doma z nama. Imam srečo, da tudi moje delo poteka od doma, tako na dan potrebujem vsaj nekaj ur kvalitetnega časa, da se v miru posvetim delu. Ker pa živimo stran od družine, starih staršev, nimava te možnosti, da bi nam kdaj na pomoč priskočili babici, zato nama v Budvi pomaga varuška. Tako je tudi moj čas, ki ga preživim z Isabello, dosti bolj kakovosten, saj mi ni treba razmišljati o delu, kaj še moram postoriti ... medtem ko sem z njo. To je tudi ključ dobre organizacije. Seveda ni vsak dan popoln, kar se tiče organizacije, ampak v večini nam vsem tako ustreza in se manj lovimo s časom kot prej.
Story: Česa vas je Isabella naučila?
Brezpogojne ljubezni.
Story: Kako ste se spremenili, odkar ste postali mama? Vas je morda bolj strah? Ste bolj pozorni?
Pozorna sem bila že od nekdaj, kar vsi, ki me poznajo, zelo dobro vedo, sicer me je pa bolj strah določenih stvari. Recimo tega, da bi se ji kaj zgodilo ali pa meni in bi Isabella morala odraščati brez mame. Ampak to je tako ali tako strah vsake mame, ker nam otroci vsadijo nova čustva in pogled na življenje. Pa da izpostavim še pozitivno stran spremembe: odkar imam Isabello, je moj urnik prenatrpan, ampak nekako več stvari lahko naredim kot prej. Bolj vse skupaj organiziram in se potrudim zaključiti stvari, če se le da, danes, in ne odlagam na jutri.
Story: Si predstavljate, da bo to bitje nekoč zletelo iz domačega gnezda?
Tega se zelo dobro zavedam. Čeprav si tega še ne predstavljam ravno zato, ker se s tem za zdaj še ne ukvarjam, beri obremenjujem. Vse to je del življenja, za katero je najbolje, da ga jemljemo čim bolj pozitivno, saj žalost, skrb in strah tega ne bodo spremenili.
Story: Po kom se zgledujete pri vzgoji?
Velik zgled mi je mami, ki je, čeprav je bila sama, vzgojila vse tri otroke v pridne, odgovorne, delavne, skromne in spoštljive osebe. Sicer pa prebiram tudi veliko o razvojnih dobah otroka in različne nasvete strokovnjakov ter mamic.
Story: Vas je Isabella zbližala tudi z vašo mamo, s katero sta si že tako blizu? Se zdaj kaj pogosteje slišita, jo prosite za kakšen nasvet?
Lahko pritrdim kar na vsa vprašanja. Vsaki ženski, ki je postala sama mati, se odpre nov pogled, spoznanje in dojemanje svoje matere. Šele takrat se zavemo, kakšne ljubezni, zavetja, odpovedovanja, prilagajanja in še bi lahko naštevala smo bili kot otroci deležni od svojih mater.
Story: Se vam zdi, da imajo novopečeni starši o skrbi za otroke dosti informacij?
Mislim, da je z dostopom do takšnih in drugačnih informacij na internetu marsikaj olajšano za starše. Mogoče še bolj zanesljive informacije - iz prve roke - porodničark, pediatrinj ... pa mislim, da je tudi zdaj že zelo v redu poskrbljeno. No, vsaj jaz sem imela dobre izkušnje z jeseniško porodnišnico. Čeprav moram omeniti nekaj, kar bi lahko bilo malce drugače. Veliko mamic takoj po porodu nima ravno navala mleka, kot so si to predstavljale po branju različnih člankov in pripovedovanju prijateljic, in če jim ravno ne teče mleko iz prsi v tušu, to še ne pomeni, da nima dovolj mleka, in to ni razlog za takojšnje ponujanje umetnega mleka novorojenčku s strani sester. To me je zmotilo.
Story: Kako je, ko se danes ozrete nazaj, v prve dni po porodu. Kaj je bilo na začetku najtežje, ko je malčica prijokala na svet?
Dva tedna po porodu je bilo z Isabello zelo naporno, saj je zamenjala noč za dan ter imela preveč bilirubina v krvi, kar povzroča zlatenico in s tem stalno zaspanost, posledično pa je zelo slabo jedla. Za vsak obrok sem jo morala zbujati, in to med hranjenjem, saj je po minuti ali dveh takoj zaspala nazaj. Pa tudi večinoma sem bila sama, saj je bil partner zaradi obveznosti veliko odsoten in v tujini. Sicer mi je bilo pa po teh dveh tednih, ko je Isabella začela normalno jesti in spati, dosti lažje in se nimam nad čim pritoževati.
Story: Kaj se vam zdi najbolj ključno predati otroku? Spoštovanje do drugih, sebe? Poštenje?
Če res spoštujemo sebe in se imamo radi, se sprejemamo takšne, kot smo, bomo spoštovali tudi vse druge. Od ljudi, živali do celotnega planeta. In komur je domača takšna globoka spoštljivost, mu tudi poštenje ni tuje.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije Bernarda Plavšič
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"
