Adi Omerović: “Ljudje so obupani, ne pa nasilni”

Adi je bil kljub pripravljenosti na vse presenečen nad 
situacijo v srbskem centru za begunce. (foto: Arhiv POP TV, osebni arhiv) Arhiv POP TV, osebni arhiv
Vir: Story
5. 11. 2015

V preteklih tednih so se najbolj pereča vprašanja v našem medijskem prostoru brez dvoma vrtela okrog begunske krize. Kakšno je resnično stanje na drugi strani meje, smo povprašali Adija Omerovića, ki se je kot edini novinar pri nas infiltriral med begunce v Srbiji in nam iz prve roke razkril, kaj je na raziskovalnem potepu v resnici doživel.

Story: Adi, ravno ste se vrnil in občutki so še vedno zelo živi. Kako bi opisali situacijo, katere del ste bili pretekle dni?

Kot bi se znašel v nočni mori, iz katere se ne moreš zbuditi. Hodiš po blatu, ves si premočen in čutiš, kako ti telo sporoča, da se moraš ustaviti, se preobleči in pogreti. To seveda ni mogoče, vsi stojimo v blatu, če se usedeš, si še bolj moker. Nahrbtnika ne moreš odložiti nikamor. Imel sem suhe rezervne nogavice, ampak jih nisem mogel nikjer preobuti. Že ko hodiš, tvegaš, da boš zdrsnil v blato, nekateri so padli, si zlomili zapestje, ampak jim nihče ne pomaga. V obmejnem centru sta le dva prostovoljna zdravnika, ki večinoma rešujeta le dojenčke in otroke. Najslabše pa je, ker zaradi čakanja nastane nekakšna psihoza, ker ne veš, kdaj bomo šli lahko naprej. To se lahko zgodi čez pet minut, pet ur, pet dni ali pa nikoli, tega nihče ne pove. Zato si ves čas pod adrenalinom in upaš, da se bodo razmere vsak trenutek izboljšale. Pa je vsako uro težje in slabše.

Story: Kje pa ste se beguncem priključili?

V Srbiji, ekipa me je pustila le s kamero in se vrnila v Slovenijo. Ostal sem sam, prepuščen sebi in usodi, takšen je bil načrt. S skupino 500 beguncev sem pešačil do mejnega prehoda Berkasovo - Bapska, novoodprtega mejnega prehoda le za begunce, ki je postavljen na vrhu hriba, kjer ves čas močno piha in ni nikjer zavetja. Čeprav sem tudi sam doma iz Gorenjske in sem navajen mraza, je bilo tam precej bolj mrzlo.

Story: Kaj vas je pa pri vsem tem najbolj presenetilo?

Njihova volja, ki jih drži pokonci. Čeprav so premraženi in mokri, otroci kričijo, čeprav je smrad neznosen, so ti ljudje srečni. To mi je bilo nerazumljivo, spraševal sem jih, ali so si predstavljali, da bo pot v Evropo takšna, in odvrnili so, da so srečni, ker so zapustili dom, ker jih čaka boljša prihodnost, ker jih nihče ne bo ubil ali odpeljal v zapor, ker so črni oblaki ostali daleč zadaj in ker bodo tam, kamor gredo, v Nemčiji, varni, njihovi otroci bodo imeli življenje, vredno človeka.

Story: Kako pa bi opisali te ljudi? Si iz poročanja medijev ustvarimo pravo sliko, torej da imajo veliko sodobne elektronike in drugih pripomočkov?

Seveda imajo pametne telefone, celo boljše, kot ga imam jaz. Med njimi so zdravniki, odvetniki, novinarji, celo bolje govorijo angleško kot nekateri naši poslanci. Največ denarja imajo Sirci, najbolj revni so Afganistanci. V skupini beguncev najdete vse vrste in profile ljudi, ki govorijo različne jezike in verjamejo v različne bogove, ampak vsi stojijo v istem blatu in imajo isto željo - prečkati mejo.

Story: Brežiški župan je za druge medije rekel, da to niso begunci. Da so bili zanj pravi begunci tisti, ki so k nam v devetdesetih prišli iz Bosne, ki so bili hvaležni za hrano in pomoč ... Kako bi vi oporekali takšni izjavi?

Tudi otroci, ki v Afriki umirajo od lakote, niso takšni, kot so bili begunci iz Bosne. Res je, ločimo jih lahko že po videzu in marsikdo je desetletje gledal stran, ko so mali Afričani umirali, češ tako tam je. No, zdaj so prišli k nam, poleg malih Afričanov so tu še Sirci, Afganistanci, Iračani, Pakistanci in drugi. Po videzu so res drugačni od državljanov nekdanje Jugoslavije, ampak so ljudje, in če jim pomagaš, so zelo hvaležni, saj si želijo le miru. V nahrbtniku sem imel piškote in jabolko, in ko sem to razdelil med otroke, so se starši zahvaljevali, otroke so nagovarjali, da se zahvalijo za vsak piškot. Res pa je, da jim več kot hrana pomeni vsak meter napredka proti Nemčiji. Bolj kot hrane si želijo informacij. Če bi jim kdo rekel, tukaj boste naslednje tri dni, bi ti ljudje nehali čakati pred ograjo in svoj čas bolj koristno porabili za urejanje prenočišč, za obisk zdravnika, posušili bi premočeno perilo in podobno, tako pa samo čakajo, da se čim prej poženejo na avtobus. V tem adrenalinu sploh ne občutiš lakote. Naših policistov se zelo bojijo tudi zato, ker so oboroženi, v njihovih državah jih policisti lahko pokončajo kar na ulici.

Story: Bil je tudi zelo kritičen do njihove higiene ... Je res tako grozno?

Razmere so divje, v begunskih centrih je premalo prostovoljcev in prostore je nemogoče pravočasno očistiti. Novi begunci ves čas prihajajo. Če več dni spiš v blatu, nehaš razmišljati, da je treba umivati zobe, in kje naj bi jih v tem blatu umili, saj še tekoče vode nimajo.

Story: Videti je, da so zdaj vse oči uprte v nas, torej v slovensko reševanje te problematike, kako pa je v Srbiji?

Taksist mi je pripovedoval, da je s prihodom beguncev južni del Srbije gospodarsko oživel. Pri njih lahko begunci z lastnim denarjem kupijo hrano v trgovini, lahko prenočijo v hotelu, motelu, taksisti imajo stranke. Po sto evrov jim računajo transport iz Beograda do meje in strank je neomejeno. Pri njih je sistem drugačen, saj se lahko prosto gibljejo po državi.

Story: Pa bi znali oceniti, koliko ljudi še prihaja k nam?

Občutek sem dobil, da prihaja ves svet. Skupina beguncev je kot dolga kača, ki se nikoli ne konča, ljudi je na tisoče. Priključiš se jim lahko kadarkoli, kjerkoli. Na razdalji desetih metrov hodijo ljudje različnih narodnosti, in čeprav mi pravijo, da je morje že zelo razburkano, da so valovi veliki, jih to ne odvrne od nevarne poti in še naprej bodo prihajali, ker smo predolgo gledali stran in jim nismo pomagali v državah, kjer živijo.

Story: Kaj pa nasilje? Zdi se, da se tega pravzaprav tu najbolj bojimo. Ste bili priča kakšnemu nasilju med begunci in oblastmi ali med begunci?

Hrvaški in srbski mediji so poročali, da je na mejnem prehodu, kjer smo obtičali, po dveh dneh prišlo do pretepa med Afganistanci in Sirci, a to ne drži. Sirci so delili cigarete Afganistancem, piškote otrokom, posojali so si telefone, po dveh dneh sem se med njimi počutil povsem varno. Ljudje so tako slabotni, da komaj stojijo. Obupani so, ne pa nasilni.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Arhiv POP TV, osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story44/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 44/2015

Story 44/2015, od 29. 10. 2015