Leto 2019 je Adi Smolar, zdaj vsekakor že legendarni slovenski kantavtor in pesnik, obeležil z bogato serijo koncertov, ki so odmevali v luči njegovega 60. rojstnega dne. Vi ga lahko pred koncem leta ujamete še 16. 11. v Postojni, 7. 12. v Rogaški Slatini in 14. 12. v Gorenji vasi, mi pa smo ga med odrskimi nastopi za trenutek ujeli na klepetu o rojstnem dnevu, spominih, neprilagojenosti, zdravem življenju in ambasadorstvu pri Programu Svit.
Radi pomagate ljudem in nastopate v dobrodelne namene, tako da ni presenetilo, ko smo vas videli tudi kot ambasadorja Programa Svit. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Vedno sem ljudi pozival k zdravemu načinu življenja. Da imajo radi sebe in druge, predvsem pa, da so odgovorni za svoje razpoloženje in zdravje. Jaz sem pred leti že opravil kolonoskopijo, s čimer sem verjetno preprečil kakšno težko bolezen, saj so mi takrat odstranili polipe. Ko so se potem s Programa Svit oglasili s predlogom za ambasadorstvo, sem v podporo napisal prispevek, v katerem sem opisal svojo izkušnjo, v upanju, da bi pomagal predvsem tistim neodločnim, ki se morda preveč bojijo tega posega. Češ, če sem si jaz upal, ko imam tako majhna in ozka črevca, pa sem vseeno preživel, lahko tudi še kdo drug. (smeh)
V današnjem tempu življenja res kar hitro pozabimo nase. Je prav, da nas kdaj kdo spomni?
Res je. Ljudje pogosto odvračamo pozornost od lastnega zdravja, ker mislimo, da bo minilo samo od sebe ali da nam bo prizaneseno. Sem velik zagovornik preventive, ki pa ne vključuje samo tega, da človek redno opravlja preglede, ampak da tudi zdravo živi, se uravnoteženo prehranjuje, pije čim manj alkohola in je zmeren na vseh področjih.
Samo trenutek – boste rekli, da ste eden od redkih glasbenikov, ki živi zdravo življenje?
Ne pijem, ne kadim in se prehranjujem zdravo. Alkohola ne pijem že več kot 10 let, ker imam vsak dan obveznosti, ki zahtevajo, da se vozim, sem pa dosleden zagovornik 0,0 promila za volanom. Ko pa je bila moja mama še živa, sem bil zaradi nje ves čas pripravljen, da bi ji šel lahko pomagat, ker je živela sama. Alkohola tako ali tako ne potrebujem, da bi bil sproščen in ga tudi vedno odsvetujem tistim, ki se želijo z alkoholom tolažiti ali reševati probleme. V alkoholu nikoli ne najdeš rešitve.
Marca ste praznovali 60. rojstni dan. Kakšen je torej bil ta dan?
Zjutraj sem se zbudil, šel v trgovino, kupil malo torto, in ko sta prišla sinova, smo dali svečke gor – in to je bilo to.
Nobene velike fešte?
Ne, zakaj pa?
Ker je 60 vendarle lepa številka.
Ne oziram se na številke. Ne potrebujem slavja. Tole je moje praznovanje. (Pokaže po prostoru, kjer se pripravljajo na vaje pred naslednjim koncertom.) S fanti na vajah, čez dva dni bomo skupaj imeli koncert, in to je to. Ni mi podobno, da bi najemal neki lokal in pričakoval, da bodo ljudje prišli zgolj zato, da bi me slavili. Ne potrebujem tega, ker vsak dan sproti doživljam lepe stvari. Spomnim pa se, da sem imel dan po rojstnem dnevu nastop na eni šoli, kjer so učenci vstali in mi zapeli vse najboljše. To se je potem zgodilo tudi še na nekaterih drugih šolah, pa tudi v dvorani so mi že zapeli. To je moje praznovanje.
Na zadnjem albumu Prav zdaj razmišljate tudi o minljivosti. Kako gledate na staranje?
Ko sem se zbudil na 60. rojstni dan, sem malce razmišljal, kako starega se dejansko počutim. In me je prešinilo, da nekje okoli 45 let. (smeh) Tako sem se malo pohecal sam pri sebi. Človeka dela starega njegov način razmišljanja. So ljudje, ki so po številu let sicer mladi, ampak so v glavi stari, ker so se ujeli v začaran krog vsakdanjosti, ne delajo, kar si želijo delati, ampak zgolj iščejo beg od realnosti. Če živiš izpolnjeno življenje in si prežet s pozitivnim odnosom do življenja, te to ohranja mlajšega. Zato nisem obremenjen z leti in s tem, da bi se moral obnašati ali razmišljati v skladu z neko številko svojih let. Vsako leto, ki ga doživim, sem vesel, da mi je dano. Globoko cenim življenje in ga zato sproti slavim.
Na sceni ste že skoraj štiri desetletja. Če bi z vsem znanjem in izkušnjami, ki jih imate danes, lahko dali sebi na začetku glasbene poti kakšen nasvet, kaj bi si rekli?
Na zadnji plošči imam pesem, ki pravi “vse je v redu, vse je lepo in prav, tud' če bi vnaprej vse vedu, enako bi ravnal, le kaj mal'ga spremenil, če sem kdaj krivičen bil …” Karkoli se je zgodilo, me je naredilo takšnega, kot sem. Tudi tiste negativne plati, tudi iskanje in beganje v mladih letih, vse to me je izoblikovalo. Doletelo me je marsikaj, ampak zdi se mi, da sem se sproti odločal pravilno. Nekako sem zaznamoval slovenski prostor s svojo glasbo, kar je zame velika čast.
Ste potemtakem sploh imeli kakšna pričakovanja, ko ste snovali svojo zadnjo ploščo Prav zdaj?
Ne, ta album sem naredil za svojo dušo. Imel sem ideje, ki sem jih že dlje dajal na stran, določene pesmi, ki jih do zdaj še nisem predstavil – recimo eno pesem iz leta 1988, za katero na nobeni plošči doslej nisem imel prostora, sem zdaj želel posneti – in se mi je to zdel primeren zaključek za mojo zgodbo z albumi. Ker albumov ne bom več izdajal. Prav zdaj smo naredili za svoj gušt. Oba moja sinova sta sodelovala in starejši mi je na koncu rekel: 'Fotr, zdaj si pa naredil en album, na katerega bom jaz še 20 let ponosen.'
Kaj pa vas danes najbolj osrečuje?
Meni osebno je sreča notranji mir, zmožnost prepoznavanja tega, kar ti je dano, in ne hlepeti po tem, česar nimaš. Če tako dojemaš življenje, si lahko vsak dan zadovoljen in srečen. Sem zagovornik zmernosti, ker sreča ni tisto, kar nam kažejo, ni tista evforija, skakanje in cviljenje.
Z vsemi dražljaji, ki so danes okoli nas, ni lahko doseči takšnega dojemanja življenja.
To je potem odgovornost vsakega posameznika, da se ne prepusti čredništvu. O tem sem že pred leti napisal pesem Neprilagojen: “Si malo tepen, ampak si neprilagojen.” To pomeni, da na malce drugačen način dojemaš, razmišljaš. Seveda je pa dosti lažje podleči propagandi, ki te sili, da preusmeriš svoje misli v neke banalnosti. In tudi o tem imam eno pesem: “Reklame mamijo in oglasi všečni, kupite le še to, pa boste srečni, a konca ni, ponudba se spreminja in sreča nam beži, izmika se, izginja.” S tem želim povedati, da nas nenehno hlepenje po tem, kar nam ponujajo, ne bo pripeljalo nikamor. Če se znaš ustaviti in umiriti, boš srečnejši.
Ustaviti in umiriti – se vam zdi, da lahko nove generacije sploh prepoznajo takšen namig, ko pa so ves čas vpete v kopico informacijskih tokov?
Ne podcenjujte mladih ljudi. Tu bi podal tudi komentar na medije. Moram reči, da me kar žalosti, ko vidim, na kakšno raven se spuščajo nekateri mediji, kako se branijo pisati in objaviti tehtne besede, zelo hitro pa objavijo neumnosti in banalnosti. To je odraz podcenjevanja ljudi, sploh mladih. Na mojih koncertih moja razmišljanja mladih ne preplašijo. Se zelo lepo odzivajo na moje pesmi. Ta miselnost, da so ljudje zgolj željni brezumnega rajanja in omame, je zelo plitva. Mislim, da se bo prej ali slej izkazalo, da podcenjujemo mlade generacije. Vsaka banalnost doseže svoje dno in potem se zgodi preobrat. In to dno marsikje že dosegamo, recimo s temi resničnostnimi šovi. To bo šlo do neke skrajnosti, da se bo zgodilo kaj res hudega, potem pa bo prišel preobrat. Ker zdaj si mediji želijo čedalje več, vedno hujše stvari, vedno večje škandale, ko pa bo prišlo do kritične točke, se bo javnost obrnila proti temu.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
