Adrenalinsko življenje naše ultratekačice Ree Kolbl

Adrenalinsko življenje naše ultratekačice Ree Kolbl (foto: Foto: Marko Delbello Ocepek) Foto: Marko Delbello Ocepek
Vir: Story
25. 9. 2021

Slovenska ultratekačica in tekmovalka v oviratlonih Rea Kolbl živi aktivno športno življenje, ki si lahko nekateri predstavljamo le v sanjah.

Konce tedna, včasih tudi tedne preživi v svojem kombiju, ki ga vzdržu­je kar sama, ter nabira izkušnje na novih tisočakih.

Šport je velik del vašega življenja. Se poleg svoje discipline ukvarjate še s katerim športom?

V bistvu je moje življenje zelo šport­no, saj se ukvarjam z veliko različnimi športi. Pozimi rada smučam, tako turno kot tudi po smučiščih, v poznih zimskih mesecih in spomladi, ko snež­ni pogoji postanejo varnejši glede plazov za turno smuko, pa rada plezam na visoke gore s smučkami in najdem najbolj strmo pot navzdol. Ko se sneg stopi, veliko časa preživim na kolesu.

Najljubše mi je gorsko kolo, rada pa treniram tudi po cestah, zlasti če me pripeljejo v gore. V gorskem kolesarjenju tudi tekmujem. Poleti rada tečem v gore, ki so tudi zelo visoke. Tam je tek bolj podoben hoji, včasih tudi po vseh štirih. Rada najdem brezpotne povezave med vrhovi, ki večinoma sledijo skalnim grebenom ter tek združijo s plezanjem.

Poleg lastnega treninga treniram tudi druge. Imam atlete iz različnih držav, ki jim pomagam pri pripravi treningov prek spleta. Treningi se zelo razlikujejo, odvisno od tega, ali se tekmovalec pripravlja na gorske športe, na 5 kilometrov dolge teke ali do 24 ur dolge tekme. Če mi na koncu tedna ostane kakšna ura, se rada ukvarjam s svojim kombijem, kjer je vedno kaj za popraviti, nadgraditi ali na novo ustvariti. Vsak dan kakšno uro posvetim kuhanju in prisluhnem športnim podkastom. Zelo rada veliko spim. Predvsem kadar veliko treniram in tekmujem. Takrat spim tudi po 9 ali 10 ur dnevno.

Rea Kolbl

Imate dnevno rutino?

Rutine niti ne potrebujem. Trenutno mi moj trener program napiše le za nekaj dni vnaprej, zato ne vem niti, kaj počnem naslednji teden. Vsak dan, razen mogoče enkrat na mesec, ko imam dan počitka, treniram. Večino dni kar dvakrat dnevno, zato se drugi opravki in druženje s prijatelji temu prilagodijo.

Večino tednov imam en dolg tek od 2 do 6 ur, dolgo kolesarsko turo od 3 do 6 ur, intervalni tekaški trening, intervalni trening na kolesu, dvakrat na teden delam za moč v fitnesu, drugi treningi pa so lahki. Večino tednov treniram od 15 do 20 ur na teden, včasih tudi 30 ali več, zlasti če se pripravljam na 24-urno tekmo ali celo kakšno daljšo. Skoraj vsak dan začnem z zajtrkom, končam doma z večerjo in delom na računalniku. Spim dolgo, razen če je na programu pustolovščina v gorah – takrat včasih vstanem tudi ob 2. uri zjutraj. (smeh)

Vas je v tujino popeljal študij ali šport?

Študij. Ko sem prenehala trenirati gimnastiko, sem opustila svoje sanje po življenjski športni karieri. Mislim, da sem si tudi želela spremembe okolja, čeprav se tega nisem ravno zavedala. Zaključek gimnastične kariere je bil zame težek in Amerika je takrat ponujala nov začetek. Daleč od vsega.

Obiskovali ste priznano univerzo Stanford. Kateri magistrski študij ste tam dokončali in kakšen je študij na tako priznani ustanovi?

Vzporedno sem delala doktorat iz aplikativne fizike in magisterij iz materialne znanosti in inženiringa. Študij zahteva veliko časa – predvsem raziskave v laboratoriju so dolgotrajne, hkrati pa je treba obiskovati predavanja in delati domače naloge, projekte in druge obveznosti. Doktorat te hitro nauči, da se nikoli ne da vsega dokončati. (smeh) Delo je bilo zelo zanimivo.

Univerza ima odlične profesorje, dostop do vrhunske opreme in ogromno izobraževalnih priložnosti. Vsi študentje živijo na kampusu, kar pomeni, da lahko nekdo velikokrat ostane v laboratoriju tudi pozno v noč ali včasih celo vso noč. Ko sem se čedalje bolj začela posvečati športu in treningom, sem opazila, da je bil moj napredek vse počasnejši. Ko so drugi v prostem času brali nove raziskave, sem jaz trenirala. Po končanem magisteriju sem imela priložnost, da se preizkusim kot profesionalna športnica. Šport me je osrečeval že od malih nog, zato sem se odločila, da lovim svoje sanje.

Pravite, da ste teči začeli kmalu po selitvi v Ameriki. Kako ste presedlali ravno na ultramaratone?

Med študijem na Berkeleyju sem živela v študentskem domu tik ob gorskih tekaških poteh. Študij je zahteval veliko časa, zato sem tek imela za sprostitev. Gorske poti so bile lahko dostopne, saj sem potrebovala približno kilometer po pločniku in že sem bila na gozdni poti.

Nikoli nisem tekla z namenom premagati določeno razdaljo, hitrost ali kaj podobnega. Začela sem zelo skromno, 30 minut nekajkrat na teden. Več sem tekla, bolj sem ga vzljubila in postala hitrejša. Po dveh letih tekaške rutine sem se prijavila na prvi gorski tek, na polmaraton.

Dokler nisem te tekme zmagala, nisem vedela, da sem hitra. Moja tekmovalna stran se je po tisti tekmi vrnila in odločila sem se, da se športu posvetim bolj resno. Več sem trenirala, bolj me je šport začel spet veseliti. Po dobrem letu dni treninga sem tekla svoj prvi t. i. 50-miler. Po več kot 8 urah teka so me gležnji in kolena tako boleli, da sem zadnjih nekaj hribov tekla vzvratno. Ampak kljub temu sem se takoj na cilju odločila, da me takšni dolgi in težki izzivi zelo veselijo.

Rea Kolbl

Za bralce, ki mogoče te športne discipline ne poznajo dovolj dobro, v čem tekmujete in kakšen je ta šport?

Spartan race združuje gorski tek z močjo in koordinacijo telesa. Večinoma tekmujejo bivši plezalci ali gimnastičarji, tudi tisti, ki radi tečejo in so v tem zelo dobri. Od dolžine je odvisno, ali je več poudarka namenjenega teku ali oviram. Najkrajše tekme so dolge le 5 kilometrov, na katerih je po navadi 20 do 25 ovir in se imenuje sprint. Najdaljše tekme, ki se imenujejo ultra, pa so dolge kar 50 kilometrov s približno 70 ovirami. 24-urne tekme, ki so običajno enkrat letno, trajajo 24 ur. Zmagovalec je tisti, ki konča največ polnih 10 kilometrskih krogov z 20 ovirami.

Ovire so različne – od 'monkey bars', rigov z različnimi oprijemi, plezanja po vrvi, nošenja težkih vedrov ali vreč s peskom, plezanja po 2,5 metrov visokih stenah do plavanja po mrzlih vodah. Večino ovir zahteva moč telesa, moč oprijema ter prilagodljivost težkim razmeram.

Tek je v vseh dolžinah pomemben. Tekme imajo različen značaj, odvisno od lokacije. Meni so najljubše tiste na smučiščih, ki so večinoma zelo strme in z veliko višinsko razliko. Sicer pa mi ni treba razlagati – Spartan Race pride v Kranjsko Goro letos avgusta in je prvi tovrstni dogodek v Sloveniji. Letos bo dolžina Sprint, torej 5 kilometrov, in približno 20 ovir. To je odlična priložnost, da se Slovenci preizkusijo v športu in se pripravijo za naslednje leto, ko bodo na voljo vse tri standardne dolžine – Sprint, Super in Beast.

Omenili ste, da imate svoj kombi, s katerim tudi potujete. To mora biti adrenalinsko! Imate kakšno prigodo, ki bi jo delili z nami?

Na poti sem večino vikendov. Če nimam tekem, grem v gore na daljše ture, kjer tečem, kolesarim ali smučam. V kombiju preživim od četrtka do nedelje, včasih tudi nekaj tednov skupaj ali dober mesec dni. Kombi ima dvignjeno posteljo, pod katero imam smučke, kolesa in preostalo športno opremo, kuhinjo s štedilnikom, tekočo vodo, solarne celice in baterije, da imam vedno elektriko in dovolj prostora, da mi je udobno, če zunaj ves dan dežuje.

Znanje fizike in inženiringa mi je prišlo prav, saj se je od takrat, ko sem kombi kupila, že skoraj vse pokvarilo ali pa sem sisteme nadgradila. Včasih se šalim, da sem v prostem času električarka, vodovodarka in mizarka. Potovanje s kombijem me je naučilo marsičesa. Svobodo potovanja in številne dogodivščine, ki mi jih ponuja, so neprecenljive.

Največ prigod je povezanih z zimskimi razmerami. Ima dvokolesni pogon, kar drugače tudi pomeni, da sem postala že prava specialistka za nameščanje verig, ampak včasih ne zmore prevoziti vseh gorskih poti in zimskih parkirišč, ki si jih zaželim. Na prvi turni smuki sva s fantom zapeljala na parkirišče in se tam zagozdila. Ker je bilo parkirišče res veliko in nisva bila nikomur na poti, dan pa izjemno lep, sva se odločila, da avto kar pustiva in greva smučat. Tudi signala ni bilo, zato nama telefona nista bila v pomoč. Po končani smuki se je prijateljica odpeljala v dolino in obljubila, da nama prikliče cestno pomoč. Na srečo nama ni bilo treba čakati, saj je bil na parkirišču jeep, ki je za sabo na sankah vlekel otroke. Prosila sva jih, ali bi naju po igri povlekel nazaj na cesto. Ne vem, kdo se je bolj zabaval – voznik ali midva, ko sva opazovala najino mašino, kako je poskakovala za majhnim avtom. (smeh)

Sodelovali ste v šovu z Bearom Grillsom. Kako ste prišli zraven?

To je bila zagotovo ena izmed najbolj nepozabnih tekem v moji karieri. Moja prva ekipna, večdnevna, multišportna tekma me je naučila ogromno. 'Adventure racing' je šport, ki združi različne panoge v eni tekmi, ura se nikoli ne ustavi, tura ni označena in vsaka ekipa se odloči za pot glede na zemljevid, ki mu sledi s kompasom.

Tekma je potekala Na Fidžiju in z ekipo Team Canada Adventure smo končali 700 kilometrov dolgo progo v 6 dneh in 23 urah, kar je bilo dovolj za drugo mesto. Do te priložnosti sem prišla bolj po sreči kot po načrtu. Moj prijatelj, ki prav tako tekmuje v ovirotloncih in si velikokrat deliva najvišjo stopnico na 24-urnih tekmah, je bil v kanadski ekipi, ki je iskala žensko.

Po pravilih mora imeti ekipa štiri osebe in vsaj ena mora biti nasprotnega spola. Te tekme sem že kot otrok spremljala na Discovery Channelu in sanjala, da bi se jim nekoč pridružila, zato nisem niti malce zavlačevala z odgovorom, ali se udeležim ali ne. Takrat sem samo tekla, kar pomeni, da sem se morala v šestih mesecih naučiti in natrenirati tudi druge športne discipline.

Tekmovali smo s tradicionalnimi jadrnicami, s kanuji in tudi s splavom, ki smo ga morali narediti sami iz bambusa, raftali po brzicah, kolesarili, plezali po vrvi na slap, se spuščali po vrvi, plavali v mrzli reki in supali po oceanu. Veslanja je bilo res ogromno, saj ni bilo vetra in smo namesto jadranja veslali skoraj 20 ur. Nato smo morali s supom veslati še 28 kilometrov proti toku, kjer sem se skoraj zjokala. Na koncu vsake etape je bilo težko. Zdelo se mi je, da je cilj nedosegljiv. Na srečo smo vsakokrat zamenjali šport in je šlo naprej.

Med etapami smo prihajali v bazo, kjer smo morali ostati 90 minut. V tem času smo se preoblekli in poskrbeli za stopala. Na Fidžiju je zelo mokro, kar pomeni, da smo imeli mokre noge vseh 7 dni, to pa pomeni visoko tveganje za okužbe. Med temi daljšimi postanki smo večinoma jedli energijske ploščice in prigrizke – 300 kalorij na uro. Po petih dneh skoraj ekskluzivno športne prehrane je moj želodec protestiral in zadnjih 24 ur nisem mogla ničesar pojesti.

Kako se je vse skupaj končalo?

V sedmih dneh smo spali le 14 ur, in ker smo se v predzadnjem delu izgubili, smo zadnjih 60 ur tekme končali brez spanca. Zadnja etapa je potekala s kanuji, kjer smo morali preveslati od glavnega otoka na manjši otok, ki je bil več kot 50 kilometrov stran.

Veslali smo vso noč, se borili proti vetru in toku ter visokim valovom. Še posebej pa spancu in halucinacijam. Izredno težko je ostati buden na zibajočem se čolnu sredi noči in vsake toliko časa smo opazili, da nekdo od nas vesla v spanju. Po skoraj sedmih dneh tekmovanja smo priveslali na cilj skupaj s sončnim vzhodom. Le uro in pol za zmagovalci in samo 20 minut pred tretjim mestom.

Ker je za nami prišla nevihta, so etapo oceana zaprli za 12 ur in naslednje ekipe niso dosegle cilja do večera. Proga je bila odprta 12 dni in počasnejše ekipe so na cilj prihajale do zadnje ure. Naj še povem, da je bila za nas to tekma, ne šov. Bear Grills nam je čestital na cilju, med tekmo ga nismo nikoli videli. Šov je na programu Amazon Prime. Ko sem tekmo gledala iz udobnega kavča, sem Beara videla več kot pa v mesecu dni na Fidžiju. (smeh)

Je v vašem športu veliko adrenalina? Vas kdaj prevzame občutek prevelike mere adrenalina?

Na tekmah običajno ne, med treningom pa se včasih znajdem v sapi vzmirjujočih situacij. Pozimi in spomladi turno smučam, kjer je vedno nevarnost plazov, zlasti v Koloradu. Opravila sem tečaje in imam vso potrebno varnostno opremo ter vedno počakamo, da se sneg utrdi, preden smučamo v strmine. Vseeno pa je vedno majhna možnost, da gre kaj narobe.

Poleti zelo rada tečem po izpostavljenih skalnatih grebenih, kjer pot ni označena, tako da se včasih malo zaplezam, če se ne odločim za dobro smer. Rada imam hitrost, zato se na gorskem in cestnem kolesu kar hitro spuščam. Nikoli se mi ne zdi, da je adrenalina in tveganja preveč. Večinoma me gore veliko naučijo, vedno pa poskrbim, da imam s seboj dovolj varnostne opreme, da se lahko varno vrnem domov.

Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Marko Delbello Ocepek

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story