Na tribunah istanbulske arene je pesti za zlate košarkarje stiskala tudi Adrijana Brečko, boljša polovica našega košarkarskega centra Žige Dimca. Sprva je tekme spremljala prek malih ekranov, nato pa svojega dragega presenetila kar na dan velikega finala.
S simpatičnim parčkom smo se v pogovor zapletli tudi mi in zaupala sta nam, kako šport vpliva na njihovo družinsko dinamiko ter kako je njuno življenje spremenil nenačrtovani prihod sinčka Maksa, ki je na svet prijokal junija.
Story: Kakšni so danes vtisi, ki se porajajo ob misli na evropsko prvenstvo in veliki finale v Istanbulu?
Žiga: Ugotavljamo, da se v tistem trenutku še sploh nismo prav zavedali teže nastale situacije, zdaj pa se je zadeva polegla in lahko bolj trezno dojemamo zgodovinski uspeh.
Story: Adrijana, ste tekmo spremljali doma ali ste odpotovali v Turčijo?
Adrijana: Do finala sem dogajanje spremljala prek televizije, po zmagi proti Latviji pa sem dobila občutek, da se obeta nekaj izjemnega, zato sem že takrat rezervirala letalsko karto, a Žigu nisem povedala, in ga na dan finala presenetila v hotelu v Istanbulu.
Story: Kako močno ste pogrešali moža ob skoraj dvomesečni odsotnosti?
Adrijana: O tem sem že pisala, saj je bilo to zelo pogosto vprašanje v tistem obdobju. Pogrešala sem njegovo dejansko prisotnost in bližino, ampak sem bila tako vesela in navdušena nad tem, kar se je dogajalo, da ni bilo prostora za negativna čustva.
Story: Ste bili sicer pogosto v stiku?
Adrijana: Neprestano. Čez dan po sporočilih, ob večerih z videoklici. Navajena sva, da sva nenehno na zvezi in da si vse poveva. To je tudi edini način, da prideš skozi ta obdobja daljše odsotnosti, ne da bi se vmes oddaljila.
Story: Žiga, koliko pa je vam pomenila podpora vaših najdražjih? Vliva moč, tudi kadar je najtežje?
Žiga: To mi daje največjo motivacijo. Noben uspeh, dosežek, veselje niso kaj dosti vredni, če ob sebi nimaš ljudi, s katerimi lahko to deliš.
Story: Se je vaš pogled na košarko po rojstvu sina spremenil?
Žiga: Mogoče mi je to dalo še večji zagon. Trdo delo in naporni treningi imajo večji smisel, če veš, za kaj se trudiš in kaj te čaka doma.
Story: Ste morda na parketu postali bolj zagnani? Morda previdni?
Žiga: No, tak sem že od nekdaj.
Story: Kako sicer košarkarska kariera vpliva na družinsko življenje?
Adrijana: Dejansko kroji naš vsakdanjik. Od tega je odvisno, kje živimo, kakšna je naša dnevna rutina, kdaj lahko gremo na počitnice. Med letom se redko najde prostega časa za več kot 24 ur, zato so počitnice omejene na ozko okno med koncem klubske sezone in začetkom reprezentančne akcije. Veliko časa tudi preživimo na cesti, še posebej, če želimo vzdrževati redne stike s sorodniki in prijatelji, ki jih imamo razpršene od Savinjske do Štajerske.
Story: Kako vsi skupaj najdete čas drug za drugega?
Adrijana: Med klubsko sezono živimo skupaj in takrat nam nič ne manjka. Imamo svoje mini rituale, navade, tradicije. Vedno je prisotnega dosti smeha, dobre hrane in mini izletov ob prostih dnevih. Ko je Žiga odsoten, pa komuniciramo na drugačne načine.
Story: Adrijana, ste vedeli, kakšna je dinamika življenja s športnikom?
Adrijana: Ne. Če bi me prej kdo vprašal, bi mislila, da je življenje profesionalnega športnika idilično, zdaj pa vidim, da sploh ni tako. Večina ljudi se ne zaveda, koliko odrekanja in discipline je potrebnega za to. V športu ni prostora za načrtovanje, ker se lahko v enem tednu situacija spremeni in se moraš preseliti v drugo stanovanje, mesto ali celo državo. Zgodi se, da imaš rezerviran hotel na morju za silvestrovanje, pa moraš zaradi treninga načrte preklicati z danes na jutri. Vse je nepredvidljivo.
Story: Kako pa se je sicer začela vajina ljubezenska zgodba?
Žiga: Adrijana ima sorodnike v Rogaški Slatini, kjer sem igral eno sezono. Ker je mali bratranec nadobudni košarkar, so večkrat šli na kakšno tekmo, ampak stik sva navezala komaj pozneje, ko sem bil že v Novem mestu. Vedela sva drug za drugega, ampak nisva komunicirala. Odkar pa sva si nekega večera začela pisati, še ni bilo dneva, da ne bi govorila.
Story: Kako je mali Maks obogatil vajino zvezo?
Adrijana: Najpomembnejše - iz para je naredil družino. Zaradi njega sva še bolj povezana, občudujeva in spodbujava drug drugega v vlogi starša ter sva ponosna nase, da sva se tako znašla v vlogi mladih staršev.
Story: V čem pa vas je morda najbolj spremenil?
Žiga: Postala sva bolj odgovorna, večerna druženja so se spremenila v dopoldanske kavice, začela sva komunicirati bolj zrelo, bolj skrbiva za dom, za naše zdravje, za varnost ...
Story: Adrijana, kako je ob dveh fantih imeti vajeti v svojih rokah?
Adrijana: Upam, da se mi v prihodnosti pridruži še kakšna punca! Sicer pa, vedno govorim, da imam dva otroka - Maks bo že v atiju vedno našel partnerja za lumparije, tako da mi ne preostane drugega, kot da vsaj jaz ostajam odgovorna 'šefica'.
Story: Zakaj sta se odločila za otroka v mladosti, medtem ko se starostna meja staršev vedno bolj zvišuje?
Adrijana: Maks ni bil načrtovan, ampak ker sva oba družinska človeka in ker so med nama stvari popolnoma 'štimale' ter je bil otrok v načrtih slej kot prej, sva vseeno sprejela, kar nama je bilo dano. Zdaj vedno bolj vidiva prednosti tega, da sva mlada starša. Oba imava ogromno energije, ne komplicirava in se zavedava, da bova midva še vedno dovolj mlada, da bova uživala, ko bo najin otrok že osamosvojen.
Story: Adrijana, poleg tega ste se pred časom odločili deliti svoj vsakdanjik in razmišljanja tudi na svojem Life Props Blogu. Zakaj?
Adrijana: Res je, blog je malo mlajši od najine zveze. Že od nekdaj sem rada ustvarjala - pisanje, videi, glasba ... To je moj način izražanja in želela sem ustvariti mesto, kjer bi lahko to vsebino delila z ljudmi, saj obožujem človeške interakcije. Zelo sva podrejena Žigovim obveznostim, zaradi česar sem se morala preseliti v popolnoma novo okolje, kjer nisem poznala nikogar, nisem imela 'naštudirane' scene, to pa je vplivalo na to, da sem skorajda potrebovala nekaj zase, nekaj, s čimer se lahko ukvarjam, ne glede na to, kje smo.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: osebni arhiv
