Redki so glasbeniki, ki izžarevajo takšno energijo, kot jo je imela Barbara Šerbec, ki smo jo poznali pod imenom Šerbi.
Njeno glasbeno življenje je najbolj zaznamovala skupina Agropop, v kateri je do leta 2000, ko so Agropopovci sklenili glasbeno pot, navduševala s svojo poskočnostjo in energijo. Danes si je težko vse to predstavljati, pa vendarle se ozrimo nazaj v tisti čas, ko še ni bilo digitalnega sveta in ko smo glasbo poslušali na gramofonskih ploščah in predvsem na kasetah, ki so se prodajale za med.
Med domačimi skupinami je bil na sončni strani Alp še kako popularen Agropop, ki so ga poleg Šerbi sestavljali klaviaturist in mojster številnih uspešnic Aleš Klinar, kitarist in saksofonist Polde Poljanšek, kitarist Simon Pavlica, baskitarist Urban Centa ter bobnar Dragan Trivič. Glasbeni žurerji so svoje največje uspehe dosegli v 80. letih prejšnjega stoletja, in sicer s skladbami Ti si moj sonček, Samo milijon nas je, Mi-mi-micika, Skupaj se veselimo, Polka je kraljica ter številnimi drugimi. Da o albumih, kot je na primer Za domovino z Agropopom naprej, ki je bil prodan v več kot stotisočih izvodih, niti ne govorimo.
Številke so za današnji čas, ko je glasba dostopna na vseh platformah, nepredstavljive. In tudi takšnih, kot je bila Šerbi, ni več. Čeprav nikoli ni bila vitka, kakršne želijo biti danes vse glasbenice, pa če znajo peti ali ne, ampak poskočna in vesela 'debela dekl’ca' (tako je v istoimenski pesmi prepeval Rendez-Voux), je vse skupaj še kako izkoristila v svoj prid. Še več, s tem, ko so se Agropopovci na hudomušen način skozi besedila in skladbe norčevali iz prav vsega, se je znala približati preprostemu človeku. In prav zaradi tega smo jo vzljubili prav vsi. Našli smo se v njej, našli smo se v sarkastičnih zgodbah, našli smo se v besedilih, ki so opisovala Ankice, Jožeke ter druge, saj je bilo vse skupaj tudi ena velika parodija. In to v obdobju, ko smo živeli v nekih drugih časih in v neki drugi državi.
In ravno v tej drugi državi, ki je že dolgo ni več, je bila odmevna Pop delavnica (šlo je za nekakšen nadomestek Slovenske popevke), ko se je Šerbi sredi osemdesetih let, leta 1985, prvič s skupino Agropop predstavila domačemu občinstvu. Medtem ko so prej le prijateljevali, in to že od srednje šole, jih je domoljubni Paradni tango (Nekoč ljubila sem vojaka) zaradi nenavadnega pristopa dobesedno izstrelil med zvezde. Največja zvezda vsega je bila seveda Šerbi, od nekdaj dobrodušno dekle, ki je od prvega do zadnjega dne živela za občinstvo. Ko se danes vsega tega za nazaj spominja Aleš Klinar, pravi, da Agropopa brez posebne Šerbi preprosto ne bi bilo.
“Spoznali smo se že v gimnaziji, v srednji šoli. Šerbi je bila znana ljubljanska žurerka, marsikateri žur se je takrat končal ravno pri njej. Enkrat smo prišli do ideje, da bi se lahko združili v bend, kjer bo imela Šerbi pač eno vlogo, ali kot plesalka ali kako drugače … Niti v sanjah si nismo predstavljali, da nas bodo tako vzljubili, resnično smo bili presenečeni nad pozitivnim odzivom. Sploh ljudje so Šerbi, ki je živela za bend, odlično sprejeli. Lahko bi dejal, da je Agropopu dala sebe, svoje življenje. Ne nazadnje pa je s svojo močnejšo pojavo že takrat rušila tabuje. In še nekaj, kljub tej pojavi je bila sposobna preplesati cel večer, do jutra! Imela je resnično neizmerno energijo, da o njeni igrivosti niti ne govorim,” je za Story povedal Klinči.
In tudi zaradi vsega tega, kar je omenil Aleš Klinar, je postala ikona - ikona, ki jo obožujemo še danes, kot smo jo oboževali takrat, ko je na odru plesala in delala takšne vragolije, da so se ljudstvu od veselja orosile oči.
Uspešna glasbena leta: Po Agropopu v gostinske vode
Po tem, ko se je končala zgodba s skupino Agropop, je zaplavala v gostinske vode. V središču prestolnice, na Kersnikovi, je imela svoj lokal. Tu je bilo tudi Društvo ljubiteljev praženega krompirja in še kaj bi se našlo. Ta del poslovnega življenja pa žal še zdaleč ni bil tako uspešen, kot so bile leta prej glasbene vode! Zadnja leta njenega življenja niso bila ravno najlepša, saj je živela daleč stran od žarometov, v domu starejših v Radencih. Zaradi hude sladkorne bolezni je najprej ostala brez ene, nato pa še brez druge noge. Zapustila nas je 15. februarja za posledicami možganske kapi.
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Grega Gulin, arhiv Story
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
