Ajda Smrekar je mlada igralka, ki je televizijske gledalce navdušila v seriji Ena žlahtna štorija. Sicer pa je zaposlena v gledališču. Zaradi njene priljubljenosti ji mediji zadnje čase sledijo na vsakem koraku in se sprašujejo o zasebnem življenju, ki pa ga Ajda ne mara razkrivati. Vendarle pa nam je zaupala marsikaj o sebi.
Kdaj ste začeli sanjati o gledališču, filmu, nastopanju? Ste si od nekdaj želeli biti igralka?
Kot otrok se spomnim predstav Pike Nogavičke, Matilde, Stonoge ... spomnim se rdečih oblazinjenih stolov gledališča, luči, ki so ugasnile, tišine, ki je zavladala, in zavese, ki se je dvignila. Takrat se je začelo tisto čarobno. In vedno me je mamilo na oder. Čeprav sem v osnovni šoli rada nastopala, sem vedno imela tremo. Največjo tremo sem imela, ko sem bila vprašana pred tablo. Od treme sem dobila rdeče lise po obrazu in dekolteju. Vsi so vedeli za to.
V mladosti ste se ukvarjali tudi s športom. Kaj vam je šport dal? Je še danes del vašega življenja?
Red, disciplino in vztrajnost. Gotovo tudi samozavest, ki sem jo kot mladostnica še kako potrebovala. Trenirala sem športno gimnastiko, ki mi je dala gibljivost, motoričnost in eleganco, ki mi še danes prav pride pri marsikateri vlogi.
Študirali ste komunikologijo, potem ste se odločili še za AGRFT. Zakaj ste si premislili oz. vpisali še en študij?
Pri 18 letih je težko načrtovati svojo življenjsko pot. Raje bi se vpisala na akademijo, vendar so bili pogoj za vpis opravljeni sprejemni izpiti. Za sprejemne izpite nisem imela poguma. Sploh pa o gledališču in igri nisem imela pojma. Prepričana, da imam premalo potrebnega znanja in da zadevi ne bom kos, sem raje izbrala preprostejšo pot in vpisala FDV ter se zadovoljila s plesnim odrom namesto gledališkega. Nekaj let pozneje pa je vse skupaj kot bumerang prišlo za mano. Bolj kot ne po naključju sem stopila na profesionalni oder Mestnega gledališča ljubljanskega v muzikalu Kabaret, kjer sem pokrivala predvsem pevsko-plesne vložke. Ob misli, da sem, ne vem zakaj, izbrala pisarniško delo, se mi je stožilo in me hvala bogu dovolj motiviralo, da sem takoj šla na sprejemne izpite.
Trenutno ste ena najbolj zaželenih mladih igralk. Koliko dela in truda je v ozadju?
Veliko. Že med akademijo sem nabirala kilometrino in izkušnje. Igrala sem v različnih gledališčih po Sloveniji (Gledališče Koper, Mini teater, Siti teater, Gledališče Glej,...), se preizkušala v različnih žanrih – igrala v otroških, mladinskih, plesnih, dramskih predstavah, performansih, se preizkusila v slovenskih nanizankah, filmu, reklamah in celo videospotu. Vsako priložnost sem vzela kot izkušnjo in študij ter se potrudila delo profesionalno izpeljati.
Ste deloholik ali je delo za vas konjiček?
Sem deloholik, me pa delo razveseljuje prav tako kot konjiček.
Kaj vas bolj privlači: delo za televizijo, film ali gledališče?
Očitno 'oboje troje', glede na to, da se vsega lotevam.
S katerimi projekti se trenutno ukvarjate? Si lahko že sami izbirate vloge, je to pri nas možno?
Zaposlena sem v gledališču, kjer je pravilo, da umetniški vodja skupaj z režiserjem določi zasedbo za določen projekt. Zunaj gledališča lahko igralec svobodno izbira, kaj bo delal med tistimi projekti, ki so mu ponujeni. So pa motivacije različne. Nekaterih projektov se lotimo, da dodatno zaslužimo, nekaterih, da pridobimo nova znanja in izkušnje, vsekakor pa mora biti veselje zraven. Trenutno v Mestnem gledališču ljubljanskem pripravljamo Shakespearov Sen kresne noči, na RTV snemamo novo mladinsko oddajo Osvežilna fronta, igram tekoče predstave, med drugim tudi (še vedno) Sapramišjo srečo 2 Svetlane Makarovič v Mini teatru, sinhroniziram risanke in sem in tja skočim še na radio. Dolgčas mi ni, imam pa končno več časa zase, saj smo nehali snemati Eno žlahtno štorijo.
Kako pa se spočijete, sproščate ob nabitem urniku, ki ga imate?
Grem v naravo. Najbolj pri roki so Rožnik, Ljubljanski grad in Golovec, če se le da, pa se s svojo 'zebrico' (Ford Fiesta, ki mi ga je AC Vovk Novo mesto prijazno odstopil za eno leto) odpravim ven iz Ljubljane, največkrat na Dolenjsko ali na obalo.
Spomnimo se vas iz reklame za jackpot. Večkrat ste dejali, da si ne želite, da bi zadeli, ste si že premislili?
Glavnega dobitka gotovo ne. Imeti preveliko vsoto denarja v žepu je nevarno. Ne bi vedela, kako in kaj z njim. Navadno izpuhti tako hitro, kot pride. O srečnih dobitnikih je veliko nesrečnih zgodb. Bi pa zaslužila toliko denarja, da bi si lahko kupila svoj prostorček pod soncem s streho nad glavo. Če je to v naši državi sploh še mogoče ...
Mediji zadnje čase sledijo vsakemu vašemu koraku. Kako gledate na to?
Ne gledam. Delam se, da nič ne vidim.
Veliko se piše o vašem ljubezenskem življenju. Vas to moti ali ne? Je del poklica, ki ga opravljate?
Igralci smo (do neke mere!) izpostavljeni medijem zaradi narave dela, ki ga opravljamo. Tako je. Zavedam se tega in odgovornosti, ki pride zraven. Kar pa ne vključuje zasebnega življenja. Na odru, pred kamero se razgalimo od glave do peta. To ni tako preprosto, kot je mogoče včasih videti. Predvsem pa je zelo izčrpavajoče. Če to naredim še s spalnico, kaj mi potem ostane? Kaj je potem tisto, kar je samo moje?
Kaj je za vas ljubezen? Ste zaljubljeni?
Sem.
Kakšen mora biti moški, da osvoji vaše srce?
Dekle: "Ne vem ..."
Richard: "A dajte no ..."
Dekle: "Res ne vem. Najbrž mora bit visok ..."
Richard: "Visok ja. Kaj še?"
Dekle: "... in zrelega videza!"
Richard: "Tako kot jaz?"
Dekle: "Saj se ne boste zdaj brezupno zaljubili vame?" (George Axelrod, Sedem let skomin, MGL)
Vabljeni v MGL na ponovitve v decembru!
Zakaj se po vašem mnenju igralci največkrat zaljubljajo med seboj?
A se?
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del