Plesalka, igralka, partnerica, ženska. Ajda Smrekar si je že zgodaj utrla pot na slovensko umetniško sceno in navdušila s svojo rahločutnostjo, občutkom za gibanje, oder.
Lepotica je požela veliko pohval tudi zaradi zadnje vloge v muzikalu Orlando, kjer se je prelevila v prečudovito zaročenko glavnega junaka, ki najde srečo v ljubezni z drugim in konča zvezo.
Story: V Orlandu nastopate tudi v vlogi lepotice Margareth. Zakaj menite, da so to vlogo namenili prav vam? V čem sta si podobni?
Igram Orlandovo zaročenko, eno od njegovih prvih ljubezenskih avantur. Margareth se v libretu pojavlja v družbi še dveh deklet, energične Euphrosyne in romantične Dahlije. Zaradi statusa zaročenke je nekakšna vodja skupine, polna lastnih idealov in prepričanj o življenju, zakonu, vlogi žensk. Trojica deklet predstavlja Orlandovo stalno spremstvo skozi čas, skupaj z Orlandom so tudi one v nenehnem iskanju identitete, svoje odraslosti, vloge v družbi, v neskončnem iskanju svojega pravega jaza. Še posebej, ko se iz mladih deklic prelevijo v poročene odrasle ženske, ukleščene v družbene norme in pričakovanja družbe takratnega časa. Tema našega muzikala je vsekakor zelo aktualna za današnji čas in odpira veliko tem, ki nam še danes visijo nad glavo in nas vznemirjajo.
Story: Vam je ljubše igrati lik, s katerim imate veliko skupnih podobnosti, ali se rajši prelevite v vlogo, ki vam je popolno nasprotje?
Ne razmišljam tako. Vsako vlogo, ki jo dobim, vzamem za svojo. Moram jo, to je stvar profesionalnega odnosa. Nekatere so bolj vznemirljive kot druge. Tako je, če si zaposlen v gledališču, če si v službi ali pa preprosto ne moreš izbirati zaradi ekonomske podrejenosti. Če bi hotela igrati sebe na odru, bi bila politik ali predavatelj. Rada imam vloge, ki mi širijo obzorja, me motivirajo, jezijo, včasih ne dajo spati. Vloge, ki jih moja glava ni sposobna sprejeti takoj in se počasi naseljujejo vame. Ko je tako, je lepo.
Story: Kakšen izziv vam je kot igralki vloga v muzikalu?
Izziv je velik. V tujini obstajajo muzikal gledališča, kjer so igralci šolani na akademijah za muzikal. Tam je velik poudarek na petju, plesu in igri, ki se že sama po sebi razlikuje od dramske igre in dramskih predstav. Igralci v muzikal gledališčih so šolani posebej za ta žanr in se ne lotevajo dramskih predstav. Pri nas je to malo drugače. Nimamo specializiranih gledališč, ki bi repertoar gradila na posameznem žanru, zato tudi ustrezno šolanje še ne obstaja. Glede na to, da je tovrstni žanr pri nas čedalje bolj priljubljen, bi to lahko bil zadosten razlog, da bi tudi pri nas začeli razmišljati o izobraževalni specializaciji.
Story: Dejali ste, da so muzikali fizično nadvse naporni, saj zahtevajo večje število vaj. Kako vam uspe vzdrževati tovrstno kondicijo?
V gledališču za našo kondicijo dvakrat tedensko skrbi naš trener Iztok Hodnik. Seveda je to samoiniciativa nas igralcev, da zjutraj pred vajami malo potreniramo. Sicer pa zelo pomagajo dolgi sprehodi v naravo. Svež zrak dela čudeže. Tako za telo kot za dušo.
Story: Kaj odgovarjate vsem tistim, ki so prepričani, da igralski poklic ni tako fizično zahteven?
Po osmih urah sedenja v pisarni so bolečine v križu res veliko večje, še posebej z leti!
Story: Glede na vašo kariero vemo, da vam je ples pisan na kožo. Kaj pa glasba? Kakšen je vaš odnos do glasbe?
Glasba me spremlja vse življenje, glasba je ples.
Story: Bi sicer prevzeli vodilno vlogo v kakšnem muzikalu, če bi vam jo ponudili?
Nikoli ne reci nikoli, vendar mislim, da za zdaj ne. Bolj me zanima dramsko gledališče.
Story: Čeprav to ni prva predstava, kjer ste nastopili ob boku drug drugega, tudi v Orlandu nastopate s partnerjem. Je bila to že dalj časa vaša želja? Lahko tako vadite tudi doma?
Dom je prostor, kamor gledališče ne vstopa. Vsaj ne tako, da bi bilo o tem vredno govoriti, lahko ga pa tudi imenujete poseben žanr.
Story: Kako pomembna je pri igralskem poklicu trdna opora, podpora prijateljev, družine? Si vaši starši še danes ogledajo vsako vašo predstavo?
Opora in podpora bližnjih sta zelo pomembni, ne glede na poklic, ki ga opravljaš. Lepše je krmariti skozi življenje, če nimaš občutka, da si čisto sam.
Story: Kaj menite, da vas je v življenju najbolj zaznamovalo? Verjamete, da je to otroštvo, ali bi izpostavili preskok iz družbenih ved v igralske vode?
Veliko je stvari, ki človeka zaznamujejo, ni pa nujno, da zaznamovanost ostane za vselej. Z vsakim dnem me kaj bolj ali manj zaznamuje. Sem pa tistega preskoka iz družbenih ved v igralske vode še danes vesela.
Story: Si danes še predstavljate življenje brez odra ali televizijskih kamer?
Ja. Seveda. Moram si ga. Zaradi lastnega zdravja. Si ga pa ne želim. Nikakor ne.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije Helena Kermelj, Igor Zaplatil, Goran Antley
