Aleksandra Hampamer je močna in pogumna ter zelo inteligentna ženska (Janin intervju)

Čeprav se je pred časom že pojavila v nekaj medijih, sem prepričana, da Aleksandra na žalost pripoveduje zgodbe številnih deklic. In na srečo jim s svojim vzorom in potjo lahko pomaga. Napisala je knjigo Očim in pankrt, ki je prejšnje leto izšla pri slovenski Založbi Chiara, v njej pa opisuje nasilje svojega očima, ki jo je tudi spolno zlorabil. Danes je Aleksandra ženska, ki je bila sposobna oprostiti. Je modra, notranje bogata ter mirna. Je vzor.

Očim je bil precej nasilen do vas. Bili ste tudi spolno zlorabljeni. Kaj se dogaja v otroški glavici takrat? Se otrok počuti, da je kriv?

Očim je v moje življenje prišel, ko sem imela štiri leta in pol. Ko sva se prvič srečala, mi je v škatli prinesel goloba, ki ga je prej ujel nekje v naši soseski. Golob je bil bel in zares čudovit. Že takrat sem imela rada živali in s tem darilom me je očim zelo osrečil. Vendar živali nisem imela rada v ujetništvu, zato mi je golob kmalu skoraj 'pobegnil'. In takrat je bilo prvič, ko je očim pokazal svojo zlobno stran. Vpil je name, mi grozil ter dejal, da nisem pridna punčka. Niti takrat niti leta pozneje nisem čutila nikakršne krivde, vendar ko vas nekdo leta in leta zmerja, ko leta in leta poslušate, da ste ničvredni, da ste navadni gnoj, in ko vas nekdo ne kliče po imenu, temveč vam vsakokrat reče, da ste 'Kopile' (velja za najgršo besedo, ki jo lahko komu rečete, pomeni pa nezaželen otrok), takrat se začnete počutiti kot roža, ki nima ne zemlje ne vode. To sem si zapisala v dnevnik že v osnovni šoli in nekoč sem si pri uri razredničarke zaželela, da se nikoli ne bi rodila, vendar sem na srečo imela zelo prijazno učiteljico, ki je po pouku ostala z menoj, se z menoj pogovarjala in mi pojasnila, da je moje življenje dar in da ne glede na to, kako težko je videti v tem trenutku, moramo ta dar spoštovati, ker večjega daru od življenja sploh ni. Ta stavek, ta na prvi pogled preprost in morda za nekoga popolnoma nepomemben stavek, je spremenil moj pogled na vse in takrat sem začela iskati srečo v majhnih stvareh. Začela sem brati knjige in iskati rešitve za svoje težave.

V knjigi ste zapisali, da ste nasilje očima prvič videli v parku na sprehodu. Večkrat je v obraz udaril vašo mamo ... Kako ste od takrat naprej gledali na svojo mamo, očima namreč ni zapustila.

Za to, kar smo vsi skupaj dali skozi, nikoli nisem obtoževala svoje mame. Mnogo žensk tudi danes nima poguma, da bi družino razklale, preprosto zato, ker se bojijo, kako bodo same sploh lahko živele z več otroki. In takrat je bilo to še težje kot danes. Varnih hiš ni bilo, nismo poznali društev, ki se borijo za pravice žensk, proti nasilju in za pravice otrok. Če si odšel od hiše, je pomenilo, da nimaš strehe nad glavo niti hrane. Tudi z nami je bilo tako. Spominjam se, da smo se dneve vozili v avtomobilu, v katerem smo jedli, spali in živeli, ker nismo imeli kam. Na koncu smo se vrnili domov, k očimu, ker je bil za nas to edini dom, ki smo ga edina streha nad našimi glavami.

Ste imeli kakšno zdravo in varno osebo, h kateri ste se lahko zatekli? V knjigi opisujete Taro? Je v njej več oseb?

Ja, to so bile učiteljice v moji šoli ter moja babica. Bila je oseba, ki je vedno hodila z vzdignjeno glavo; bila je polna življenjskih modrosti. Umrla je, ko mi je bilo 22 let. Vendar mi je vseeno vgradila občutek samozavesti in vrednosti.

Kako ste preboleli to, kar se vam je zgodilo? Kako ste se ozdravili te travme?

Pri 19 letih sem se začela sproščati z vajami, meditacijo in z jogo. Postala sem vegetarijanka, pozneje veganka. Začela sem pomagati drugim ljudem in živalim. S tem, ko sem pomagala drugim, sem svojo pozornost preusmerjala s svojih težav. S tem, ko sem se ukvarjala s težavami drugih tako, da sem jih poskušala rešiti, sem prišla tudi do rešitev svojih težav. Bilo mi je veliko lažje, sama pa sem se počutila zares izpolnjeno. Tako sem skozi Združenje umetnosti darovanja organizirala veliko projektov za otroke, danes pa vodim eno od večjih zavetišč za živali na Hrvaškem. To počnem prostovoljno. Imam svojo založniško hišo, ki je izpolnitev moje ljubezni do knjig. Knjige so bile tiste, ki so me rešile vsakokrat, ko mi je bilo najhuje. Učenje, izobraževanje in branje pomenijo ogromno v trenutkih, ko nam je zares težko.

Ste sami kdaj vstopali v nezdrave odnose z moškimi in tudi z ženskami? Ste kdaj ponavljali vzorec?

V bistvu sem imela kar nekaj lepih zvez v svojem življenju, trenutno pa sem v eni, ki traja že več kot osem let in je izpolnjena z ljubeznijo. Kar se prijateljstev tiče, sem bolj samotarski tip človeka, zato imam 'le' nekaj prijateljev in veliko znancev. Veliko delam, prek svojega dela pa tudi srečam precej ljudi. Ko sem prosta, pa sem rada sama ali s svojimi najbližjimi.

Kakšni pa so bili vaši odnosi z moškimi? Kaj je bilo za vas 'normalno'?

Na srečo z njimi nikoli nisem imela težav. Že kot otrok sem zelo hitro razvila popolno netoleranco do kakršnega koli nasilja, tako da sem spoznavala ljudi, ki so ravno takšni. Se pa z nasiljem zelo pogosto srečujem pri svojem dobrodelnem delu in takrat poskušam narediti vse, kar je v moji moči, da to nasilje preprečim.

Kaj je bila za vas ljubezen v nekem bližnjem odnosu in kako se je to spreminjalo skozi čas?

Ko doživite takšne travme, kot sem jih sama, sta edina občutka, ki ju sploh imate v sebi, strah in sovraštvo. Če imate srečo, in sama sem jo imela, hitro spoznate, da to niso občutki, na katerih si želite ustvariti življenje. Sovraštvo rodi novo sovraštvo, strah rodi nov strah. Da v sebi ne bi čutili več sovraštva, morate oprostiti ljudem za tisto, kar so vam hudega storili, to pa ni tako preprosto. Jaz svojemu očimu nikoli nisem oprostila tega, kar mi je storil, in mu tega nisem povedala v obraz. Umrl je prej, preden bi mu to lahko povedala, vendar mi je z delom na sebi uspelo to sovraštvo najprej transformirati v ravnodušnost do njega, potem pa sem se začela poglabljati vanj, kakšen je bil, zakaj je bil tak. Našla sem vzorec, ki ga je ponavljal iz svojega otroštva, kjer so tudi njega pretepali in zlorabljali, vendar sam ni znal bolje.

Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografije: Punaphoto, Čakovec

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol