Alen Kobilica: Obožujem naš planet

Alen Kobilica: Obožujem naš planet (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
4. 4. 2017

Izguba vida, za katero pravi, da je začasna, ne dovoli, da ga določa in omejuje – je izjemno aktiven in predan vsemu, kar počne.

Za intervju sva se dogovarjala dalj časa, saj je podjetnik, paratriatlonec, maneken in ustanovitelj centra Vidim cilj precej zaseden. Toda čakanje se je obrestovalo, saj me je Alen Kobilica prevzel s svojo pozitivno naravnanostjo in navdušenjem nad življenjem.

Ste idejni vodja centra Vidim cilj, soustanovitelj podjetja Organika+, lastnik podjetja Alen Kobilica Models in uspešen športnik. Od kod črpate motivacijo in energijo za naštete dejavnosti?

Vse naštete zadeve poskušam usklajevati, vendar ima na žalost dan samo 24 ur. Dovolj energije imam že od otroštva. Od nekdaj sem bil radoveden in strasten. Ljubim življenje in to se očitno kaže tudi v mojih dejavnostih. Želim pa si, da bi imel več časa in bi lahko vsakemu področju namenil dovolj časa. Kot paratriatlonec sem v svetovnem vrhu in priprave mi vzamejo precej časa. Imam vsaj en trening na dan, še raje pa dva. In to me tudi nekoliko utrudi. Trenutno je triatlon nekoliko bolj na stranskem tiru in so druge dejavnosti bolj v ospredju.

Šport je pomemben del vašega življenja, med drugim ste tudi profesor športne vzgoje. Kako je ukvarjanje s športom vplivalo na vašo samodisciplino in odnos do življenja?

Izjemno. Šport ima vse tiste pozitivne lastnosti, ki jih ljudje potrebujemo, ko se spopadamo z vsakodnevnimi izzivi. Vsekakor vpliva tudi na samopodobo, samozavest, vztrajnost, na moralna in etična načela, pa tudi timski duh in prijateljstvo imata izjemen vpliv.

Vam bolj ustrezajo timski ali individualni športi?

Dobro vprašanje. Pri individualnem športu si sam odgovoren za svoje napake in za neuspeh ne moreš kriviti nikogar drugega razen sebe. Ukvarjal sem se tudi s plavanjem, ki je individualni šport, zdaj pa se ukvarjam s paratriatlonom, ki je zaradi svoje specifike timski šport. Zelo mi ustreza interakcija med ljudmi, všeč mi je timski duh. S triatlonskim partnerjem Mitjo Morijem in trenerjem Grego Nahtigalom smo prava ekipa. Uspehov se veselimo skupaj. Raje imam timske športe, ker je manj egoizma.

Že v najstniških letih ste se začeli ukvarjati z modo. Kaj vas je privlačilo v svetu mode?

Dobre lokacije in dobre bejbe. (smeh) Ko sem bil mlajši, sem spremljal nemške kataloge, kjer so bile prikazane palme, krasne peščene obale in lepe ženske. In pojavila se je želja, da bi se ukvarjal z manekenstvom. Zanimivo je, da sem 13 let delal za katalog, ki sem ga gledal v otroštvu. Očitno sem pošiljal prave vibracije. (smeh)

Pozneje ste se začeli z manekenstvom profesionalno ukvarjati. Kaj vas je najbolj presenetilo v svetu mode? Predvidevam namreč, da niste zgolj uživali, ampak tudi veliko delali.

Tako je. Moda je v medijih pogosto interpretirana kot nekaj zelo plehkega. Zunanjost je pomembna za modo, in da začneš delati, je dovolj privlačen videz. Če pa želiš delati na visoki ravni in od tega živeti, pa zunanjost pade nekje na peto mesto. Pomembne so druge stvari, kot so komunikacijske sposobnosti, zanesljivost, profesionalnost, splošna razgledanost in še bi lahko našteval. In podobno velja za druga področja, s katerimi se ukvarjam. Pomembne so podobne lastnosti. Pri centru Vidim cilj nisem videl nikogar od mojih sodelavcev. Nikdar nisem izbiral sodelavcev na podlagi veroizpovedi ali politične usmerjenosti, temveč glede na njihovo znanje, predanost, strast do tistega, kar počneš in da si srčen človek.

Kako je nastala ideja za ustanovitev centra Vidim cilj?

Ideja je nastala leta 2011, po tem, ko sem bil na evropskem prvenstvu v plavanju. Presenetilo me je, da sem bil edini plavalec v svoji kategoriji iz Slovenije, medtem ko so imele druge države več tekmovalcev v isti kategoriji. V osnovi je bil center ustanovljen, da bi dobili še kakšnega vrhunskega slepega ali slabovidnega tekmovalca, ampak na koncu je dobil drugačen namen. Smo neprofitna organizacija in naši otroci ne plačujejo članarine in vadnine, zato smo odvisni od pomoči dobrih posameznikov, podjetij in njihovih donacij.

Pravite, da je center sčasoma dobil drugačen namen. Kakšen je namen centra?

Izkazalo se je, da je za otroke najpomembnejša socializacija. Pomembno je, da se družijo, da se čutijo enakovredni svojim vrstnikom. Takšna socializacija vpliva na njihovo samopodobo, samozavest, samozaupanje, etiko, moralo in vztrajnost ... Naši otroci postajajo aktivni soustvarjalci družbe, ne samo pasivni opazovalci, ki zahtevajo svoje pravice. Poleg plavanja imamo tudi smučanje in tandem kolesa. Ko otrok na tandem kolesu zakriči: »Končno sem spet svoboden,« je to nekaj najlepšega. Zdaj naš center vključuje tudi otroke z različnimi razvojnimi specifikami.

Ste tudi soustanovitelj podjetja Organika+, ki je znano predvsem zaradi ekoloških rastlinskih sladoledov Indy&Pippa. Kako je nastala ideja za ustanovitev podjetja z lastno proizvodnjo in distribucijo ekološko rastlinskih izdelkov?

Ideja je nastala leta 2009, ko se je pri meni pojavila zdravstvena epizoda, ki je imela za posledico izgubo vida. Takrat sem si rekel, da je življenje kot mozaik in da je hrana zagotovo del tega mozaika. Po logiki so ekološke zadeve precej bolj kakovostne.

Marsikdo sicer pravi, da je narava onesnažena, ampak raje uživam 70-odstotno ekološka jabolka, ker vem, da vsebujejo vsaj 70 odstotkov vitaminov, kot pa neekološka jabolka, ki so zagotovo brez vitaminov. Ljudje so v zadnjih letih izgubili občutek za pravi okus, ker veliko izdelkov vsebuje ojačevalce okusov. Otroci ne vedo, kaj pomeni pravo jabolko, prava borovnica ali malina. S takratno partnerico in dvema somišljenikoma smo se pogovarjali, da bi naredili nekaj dobrega. Takrat sem spremenil prehranjevanje.

Pred tem sem se prehranjeval povsem 'klasično'. Takratni partnerici sem rekel, da bom jedel rastlinsko hrano le, če se mi bo zdela okusna, ker sem gurman. In odkril sem, da je ekološka in rastlinska hrana zelo okusna. Zame je to prava poezija okusov. Prehranjujem se večinoma biovegansko. Sem človek, ki mu takšna prehrana ustreza, to je vse. Ne obsojam nikogar, ki se prehranjuje drugače. Večina nas je nekoč jedla drugače in nikogar ne silim, da spremeni prehranjevanje. Res pa je, da je zaradi ujetosti v primež vsakdana težje spremeniti prehranjevalne navade, ker podzavestno zahajaš v podobne prostore, kjer ni rastlinske in ekološke prehrane.

Na začetku se moraš nekoliko bolj potruditi, da najdeš ustrezno hrano in sestavine, sčasoma pa to postane rutina. Pri Organika+ smo izhajali iz tega, da je hrana okusna. Želim si, da je naš sladoled tako dober, da ljudje po obroku, ki ni nujno rastlinski, rečejo: Grem na dober sladoled. Z veseljem opažam, da ljudje spreminjajo globoko zakoreninjene navade in ostajajo vse bolj ozaveščeni glede tega, kaj dajejo vase. Veganstvo je sicer povezano s trpljenjem živali, ampak misliti je treba tudi na dobrobit človeka, saj ne moreš pomagati drugim, če nočeš pomagati sebi. Tukaj mislim predvsem na nekakovostno rastlinsko prehrano z ojačevalci okusa, rafiniranim sladkorjem ... Rad imam neokrnjeno naravo, svobodne živali, vendar tudi zdrave in zadovoljne ljudi.

Zdravje in zadovoljstvo sta zagotovo povezana. In najbrž se to izraža tudi pri vas. Kako je izguba vida vplivala na vaš odnos do zdravja in življenja?

Če bi rekel, da se mi je po tem zgodila neverjetna sprememba, ne bi bil iskren. Pred tem nisem živel nezdravo, niti v telesnem smislu niti v dejanjih.

Nekje sem prebrala, da ste večino ljudi, s katerimi se družite, spoznali po izgubi vida. Katere lastnosti najbolj cenite pri ljudeh?

Iskrenost. Cenim, da človek pove direktno, kar si misli, in da nima skritih namenov. Pomembno je tudi, da zna oseba hitro razmišljati in da ni potrebne veliko verbalne komunikacije. Zelo cenim tudi strast do življenja.

Najbrž to cenite tudi pri prijateljih.

Zagotovo. Iskrenost je zelo pomembna, dodal pa bi še smisel za humor, ki se mi zdi zelo povezan z inteligenco ter poštenost. Izjemno me privlačijo ljudje, pri katerih začutim 'notranji mir'.

Omenili ste smisel za humor, zato me zanima, ali so ljudje bolj zadržani do vas ali pa se znajo pošaliti tudi na vaš račun?

Sem zelo odprt. Verjamem, da je od mene odvisno, kako se bo okolica obnašala do mene. Obožujem humor in seveda z veseljem sprejmem šalo na svoj račun. Glede tega nimam nobenih zadržkov. Vsi ljudje imamo posebne potrebe in neke svoje posebne specifike. Jaz pač trenutno ne vidim.

Znani ste predvsem po svojih uspehih, vendar me zanima, ali ste kdaj občutili strah pred neuspehom?

Seveda sem doživel mnogo neuspehov. Tudi na področju mode sem se srečal z zavrnitvami. Toda neuspeh se mi zdi perfekten in potreben, saj brez tega ne moreš napredovati. Iz neuspehov se namreč veliko naučiš. Če vse poteka gladko, se ne moreš razvijati. Nikdar pa nisem občutil strahu pred neuspehom.

Pred nekaj leti ste v intervjuju dejali, da zdaj potujete več navznoter, v globine samega sebe. Potrebujete tišino, da se lahko poglobite vase?

Zelo rad imam tišino in zelo rad imam družbo. Toda vsak dan potrebujem mir in tišino. Včasih je dovolj ena ura, vendar moram imeti čas zase, ker se takrat obnovim, umirim in izpraznim glavo, kar mi zelo ustreza. Pomembno pa je, da okolici to poveš. Kadar sem v družbi, to ne pomeni, da ljudi ignoriram, ampak preprosto potrebujem čas zase. Kadar ljudje razumejo, da to potrebujem, ni nobenih težav, saj se nihče ne počuti ogroženega. Uživam v tišini. Opazil pa sem, da je to v današnji družbi precej redko. Ljudje namreč potrebujejo moteče dejavnike, brnenje ali glasbo. Tudi jaz obožujem glasbo in rad prepevam, začutim pa, kdaj je čas za mir.

Lani ste prejeli nagrado jabolko navdiha, ki jo predsednik države podeljuje izjemnim ljudem, ki s svojimi dejanji in delovanjem navdihujejo druge. Na kaj ste najbolj ponosni?

Podjetja me večkrat najamejo za motivacijskega govorca in večkrat povem, da mora vsak najti navdih pri sebi. S svojim govorom lahko trenutno navdihnem ali vznemirim poslušalce, da si želijo nekaj doseči, ampak pomembno je, kaj človek naredi in spremeni pozneje, ko vznemirjenje mine. Kar se tiče ponosa, pa sem ponosen na to, da s svojimi projekti vsaj malo pripomorem k boljšemu svetu.

Na primer, pri Organiki+ je korak naprej to, da bodo lončki za sladoled Indy&Pippa povsem biorazgradljivi. Pomembno je namreč prispevati k temu, da izboljšamo kakovost življenja na našem planetu. Obožujem naš planet. Želim si, da generacije za nami dihajo čisti zrak in imajo čisto vodo. Ponosen sem tudi na to, da grem zvečer spat z mirno vestjo, brez nervoze in občutka, da sem bil do koga krivičen. Kar se tiče triatlonske zgodbe, pa sem ponosen na celotno ekipo, ker ustvarjamo lepo zgodbo in uživamo. Predvsem pa je zame pomembno, da me okolica ne obravnava kot drugačnega in da ljudje pozabijo na mojo trenutno izgubo vida. Mislim, da sem za to sam odgovoren. Okolica namreč odreagira na tvoj odnos in dejanja. In upam, da spreminjam ozaveščenost glede tega. Pri centru Vidim cilj sem ponosen na nasmehe otrok, ki so neprecenljivi. Najbolj pa sem ponosen na ljudi, s katerimi soustvarjam vse naše zgodbe. 

Besedilo: Danaja Lorenčič

Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik in Nino Verdnik

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri