Alen Kobilica velja za najbolj uspešnega slovenskega manekena, a postavnemu Ljubljančanu v zadnjih mesecih po glavi rojita le dve stvari - paraolimpijske igre v Londonu in projekt Vidim cilj, v katerem se bo posvetil predvsem aktivnostim slepih otrok. Čeprav je pred tremi leti tudi sam izgubil vid, pravi, da danes ne živi nič kaj manj polno življenje, le da je to malce drugačno kot prej.
Story: Minila so tri leta, odkar ste izgubili vid ...
29. novembra so minila natanko tri leta, odkar sem izgubil vid. Ravno na ta dan prejšnji teden sem na Fakulteti za šport predstavil svoj projekt Vidim cilj, česar sem se zavedel šele zjutraj, ko sem se zbudil. Ker to ni bilo načrtovano, me je spreletel srh, da je ravno na isti dan pred tremi leti zame prišel dan, ko se je moje zdravstveno stanje poslabšalo. 17. novembra 2008 sem prestal operacijo tumorja v glavi in v naslednji dneh sem videl normalno, tisto jutro, ko sem oslepel, pa sprva nisem vedel, kaj se je zgodilo, vem samo, da sem se vprašal, kdo je zatemnil prostor. Ko se zdaj ozrem nazaj, sploh ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa.
Story: Že večkrat ste poudarili, da ste v teh treh letih nekako spregledali, čeprav ne vidite. V kakšnem smislu?
Nekako spregledaš in ugotoviš, katere so bistvene stvari v življenju. Zdi se mi, da se ljudje preveč pehamo za materialnimi stvarmi in se premalokrat zazremo globoko vase, kar nam onemogoča osebnostno rast. V tem obdobju sem si vzel več časa zase in notranji mir. Spregledal pa sem tudi v smislu, kateri ljudje so ob tebi zaradi določenih koristi, katera prijateljstva so pristna in katera ne.
Story: Pa bi lahko rekli, da ste zdaj srečnejši človek?
Težko bi rekel, da sem zdaj srečnejši, ker sem bil srečen človek že prej. Živel sem svoje sanje, in čeprav manekenski svet velja za bolj plehkega, sem delal na vrhunski ravni, kjer so tudi ljudje z višjimi vrednotami in moralo, zaradi česar sem si ustvaril kar nekaj trdnih prijateljskih vezi, ki se niso pretrgale niti po moji bolezni. Živel sem na polno, tako sem bil povsod in obenem nikjer, v smislu, da nisem imel neke stalne baze, bolezen pa me je nekako prizemljila, da sem se malce umiril in usmeril bolj vase.
Več v reviji Story.