Alenka Arko: O malenkostih, ki jih drugi ne opazijo

Priljubljena televizijska voditeljica je namreč strastna bralka, ki zelo rada pripoveduje zgodbe.

Ste si letos privoščili aktiven ali sproščujoč dopust?

Največkrat izberem kombinacijo obojega. Zelo rada lenarim, ampak to lahko počnem tudi v Ljubljani, ki mi je zelo všeč poleti, ker je takrat manj ljudi. Poleti grem običajno v Grčijo in vsako leto obiščem drug otok, zadnja leta pa se odpravim na kakšno bolj zahtevno potovanje. Lani sem bila na Islandiji, letos pa v Uzbekistanu.

Zakaj ste izbrali Uzbekistan?

Uzbekistan je izbrala moja hči, ki je privolila, da gre na potovanje z mano, če izbereva eksotičen kraj. In bilo je odlično potovanje.

Domnevam, da ste zelo predani svojemu delu, saj ste odlična voditeljica, hkrati pa ste tudi urednica oddaje. Znate potegniti mejo med delom in zasebnim življenjem?

Nikoli mi to ni povsem uspelo, ampak me to ne obremenjuje. Moje delo je posredovanje zgodb, ki jih opazim tudi, kadar ne delam. Če opazim nekaj zanimivega, si to zabeležim in morda to uporabim v oddaji. Toda če se odpraviš na naporno potovanje, se povsem prepustiš, ker se ukvarjaš s sabo, z vročino ali pa z nepredvidenimi okoliščinami. Načelno pa je oddaja ves čas z mano, saj iščem nove stvari in razmišljam, kaj bi lahko izboljšali.

Si ogledate oddajo, ko je na sporedu?

Že pred tem si jo ogledam, saj sem zelo vpeta v njeno nastajanje. Glede na to, da sem urednica in voditeljica, imam nadzor nad oddajo. Oddaja je precej samostojna in je prepuščena nam, ustvarjalcem. Ideje predlagam jaz ali kateri od sodelavcev. Prispevke vidim, ko so zmontirani, oddajo pa si ogledam naslednji dan na spletu ali pa zvečer, ko je na sporedu, če sem takrat doma.

Marsikomu je neprijetno, ko se vidi na televizijskem zaslonu. Je tudi vam neprijetno?

Ni se preprosto gledati. Običajno me mama pokliče po oddaji in njen odziv je lahko dober ali pa tudi ne. Toda po več letih dela se navadiš na različne odzive.

So v vašem uredništvu večinoma ženske?

Zdaj smo v uredništvu same ženske, kar je splet okoliščin. Imeli smo tudi kolege, odlične novinarje, ki so se odločili za drugo pot. Zdaj so ostale le ženske, kar ustvarja posebno dinamiko.

Najbrž veliko časa preživite s sodelavkami. Je pomembno, da imate dobre, prijateljske odnose?

Zagotovo je pomembno, da obstajata osnovno spoštovanje in razumevanje, vendar ni nujno, da imamo prijateljske odnose. Z vsemi sodelavci se razmeroma dobro razumem, vendar se ne družimo zunaj službe. To se mi ne zdi nujno. Pomembno je, da smo kreativni. Na kreativnost pa vplivajo druge stvari in ne to, ali si z nekom v prijateljskem odnosu.

Priljubljenost oddaje je najbrž povezana tudi s tem, da zgodbe ne predstavljate pretirano populistično. Kako se vam je uspelo izogniti senzacionalizmu?

Že od začetka sem bila prepričana, da lahko dolgoročno delamo oddajo le na takšen način. Na začetku so se pojavile ideje, ki niso bile moje, da bi morale biti zgodbe v oddaji bolj 'rumene'. Toda očitno sem imela prav, saj oddaja traja že 17 let. To ne pomeni, da stvari niso sočne in predstavljene zanimivo. Trači me namreč ne motijo, če niso zlonamerni ali izmišljeni, kar je pogosto. Toda za Preverjeno bi bila to napačna pot in gledalci bi se tega hitro naveličali. Ko jim ponudiš določeno dozo 'rumenega', najbrž pričakujejo še več takšnih vsebin. Meni je to popolnoma tuje. Vedno sem želela delati informativno, resno oddajo, ki je sestavljena iz zelo različnih tem, vendar je pomembno, da so ustrezno predstavljene. Vedno se izkaže, da je prav, če ne podcenjuješ gledalcev.

V vsaki sezoni predstavite več kot sto zgodb. Katere vas najbolj pretresejo?

Zelo težko delam zgodbe o trpljenju živali, saj imam do njih poseben odnos. Pretresejo me malenkosti, ki jih morda kdo sploh ne opazi, to so lahko socialne zgodbe ali življenjske situacije. Zgodbe o starejših ljudeh se me zelo dotaknejo. Starejši ljudje so spregledani v naši družbi in so prepuščeni sami sebi. Včasih me kdo pokliče in slišim, kako joče v telefonsko slušalko, ker nima denarja. Sprašujem se, kje je izhod za starega človeka, ki je sam? Ob takšnih zgodbah razmišljam, kaj vse bi morali spremeniti, da starejši ljudje ne bi bili več spregledani.

Vas trpljenje živali prizadene zato, ker imate psa?

Nekaj časa nisem imela psa, zdaj pa imam majhnega kužka. Toda od nekdaj sem imela rada živali. V odnosu do živali je treba veliko stvari popraviti in spremeniti, predvsem v mesni industriji.

Ste vegetarijanka?

Ne, nisem. Moja hči je vegetarijanka. O vegetarijanstvu kot etični odločitvi pa v zadnjem času razmišljam tudi sama.

Najbrž je pri vašem delu pomembna prava mera empatije. Kako vam uspe doseči, da vas zgodbe ne prizadenejo preveč?

To znam kar dobro. Empatija je vsekakor pomembna. Toda na srečo sem novinarka. Ne predstavljam si namreč, kako naporno je delo socialnih delavcev. Pogosto razmišljam o tem, kako naporno je delo nekoga, ki se vsak dan srečuje s primeri, ki se pri mojem delu pojavijo občasno. Namen mojega dela ni reševanje stvari, ampak poročanje in komentiranje.

Torej ne poskušate spreminjati družbe?

Vsekakor posegamo v družbo z izborom tem, načinom, kako podajamo določene teme in z opozarjanjem na določene probleme. Lepo je, če se nekatere stvari spremenijo zaradi naših prispevkov, vendar to ni osnovni namen oddaje. V zadnjem času nekateri novinarji s projekti neposredno ponudijo pomoč. Meni to ne ustreza, saj raje poročam in komentiram, vsekakor pa sem vesela, če je odziv.

Študirali ste politologijo, smer mednarodni odnosi. Kdaj ste odkrili, da se želite ukvarjati z novinarstvom?

Na Fakulteto za družbene vede sem se vpisala, ker sem želela študirati novinarstvo. Toda pozneje sem si premislila, ker so se mi mednarodni odnosi zdeli bolj zanimivi. Zelo zadovoljna sem, da sem diplomirala iz mednarodnih odnosov, vendar me kariera na tem področju ni zanimala. Na televiziji pa sem začela delati po naključju. Nikoli si namreč nisem predstavljala, da bom delala na televiziji. Moja otroška želja je bila, da bi potovala in pisala potopise.

Zakaj vas je navdušilo delo na televiziji?

Na začetku sem delala na TV Slovenija, vendar je bilo takrat povsem drugače kot danes. Začetniki se dolgo niso pojavili na zaslonu, saj je obstajala ustaljena pot. Začela sem v zunanjepolitični redakciji, kjer so bili izjemni novinarji, od katerih sem se veliko naučila. Najprej sem se naučila pisati male vesti, kar je bila prava umetnost, in postopoma sem lahko napredovala. Ugotovila sem, da mi je delo všeč, in privlačil me je ekran. Takrat ni bilo v navadi, da se izpostavljajo novinarji. Obstajali so komentarji, ki so jih delali ugledni novinarji, kot je bil Jurij Gustinčič. Nato sem nadaljevala s poročanjem o dogodkih iz frankofonskih držav, in ko sem dobila priložnost komentirati francoske volitve, je bila to zame velika čast. Zelo rada sem delala Zrcalo tedna in Mednarodna obzorja, saj sem veliko potovala.

Poročanju o dogodkih iz frankofonskih držav ste se posvetili tudi zaradi dobrega znanja francoskega jezika. Ste se ga naučili v gimnazijskem obdobju?

V gimnaziji sem se učila francoščino, vendar sem usvojila le osnove. Ob koncu študija sem odšla za pol leta v Pariz, kjer sem delala kot varuška otrok, ki so sicer govorili slovensko, vendar sem se tam naučila dovolj, da znam govoriti francosko. Dolgoletna prijateljica, ki je takrat obiskovala igralsko šolo v Parizu, me je prepričala, naj pridem. In njena prijateljica, ki je danes priznana pisateljica, Brina Svit, je potrebovala varstvo za otroke, zato sem to z veseljem sprejela.

Ste razmišljali o tem, da bi dalj časa živeli v tujini?

Ne, nikoli. Zelo sem srečna, ker živim v Ljubljani, ki jo imam zelo rada. V velikih mestih, kot so Pariz, London, New York, imaš lahko takšen standard, kot ga ima pri nas povprečen meščan, le če imaš veliko denarja. Če nimaš denarja, živiš precej slabše. Pri nas se ne zavedamo, da živimo dobro. V velikih mestih je treba več delati in treba je imeti več denarja, ker je vse težje dosegljivo. Če pa bi ostala na nacionalni televiziji, bi se najbrž potegovala za dopisništvo, saj bi me veselilo, če bi odšla nekam za štiri leta.

Ob nastanku Pop TV ste dobili nove priložnosti, najprej ste bili urednica oddaje 24UR, nato pa ste postali voditeljica in urednica oddaje Preverjeno. Čemu pripisujete uspeh oddaje?

Najbrž je to posledica formata oddaje, ki nam omogoča, da vanjo vključimo veliko različnih tem. Zgodbe se namreč pripovedujejo že od časov jamskega človeka. Pravkar berem zanimivo Hararijevo knjigo Sapiens – kratka zgodovina človeštva in predvidevam, da so si že takrat pripovedovali zgodbe.

Menda ste strastna knjižna navdušenka. Kakšne knjige najraje berete?

Zelo različne. V gimnazijskem obdobju je bil moj najljubši Dostojevski, tudi James Joyce (Uliksesa pa si danes ne upam več odpreti), Singer, Stendhal, Bellow, tudi Kundera, Bukovsky, Josef Škvorecky in številni drugi klasiki.

Pa potem fantastična Doris Lessing, Margaret Atwood, Deklino zgodbo, ki je danes slavna zaradi nadaljevanke, sem brala že pred leti. Avtorji zadnjih let pa vsekakor Amos Oz, Orhan Pamuk, izjemna Nigerijka Ngozhi Adichie pa posebni Roberto Bolano in še ogromno drugih. Zadnjih nekaj let berem tudi žanrsko literaturo, kriminalke, vse skandinavske seveda, všeč so mi Boris Akunin pa Phillip Kerr in Tana French. Moja posebna, skoraj zbirateljska ljubezen pa so tako ali drugače zabavni, humoristični romani, na prvem mestu Jaroslav Hašek, ne samo zaradi Švejka, Jerome Klapka Jerome, Ephraim Kishon, P. G. Woodhouse, Guareschi, Woody Allen, Sue Townsend, tudi Bridget Jones, pa seveda Nick Hornby in ne nazadnje Žižkovi vici. Spremljam pa, kolikor se da, tudi prejemnike Pulitzerjeve ali Bookerjeve nagrade.

Preberete tudi knjige, ki prejmejo ali so nominirane za nagrado kresnik?

Da, prebrala sem Figo od Gorana Vojnovića in bila sem navdušena. Vsekakor si je zaslužil že tretjega kresnika. Prebrala sem tudi Jezero od Tadeja Goloba, ki mi je bila prav tako zelo všeč.

Kakšni ste bili kot gimnazijka?

Bila sem tipična najstnica. Rada sem ponočevala, ampak predvsem sem bila rada v takšnih družbah, kjer smo lahko razpravljali, recimo, o knjigah Hermanna Hesseja, ki je bil takrat zelo priljubljen ali o filmih Stanleyja Kubricka. Nisem bila pretirano pridna učenka, matematike in fizike nisem obvladala, zelo rada pa sem imela slovenščino in zgodovino.

Najbrž je zaradi narave vašega dela pomembna tudi skrb za videz. Se ukvarjate s športom?

Nisem ljubiteljica telesne vadbe, ker me dolgočasi. Razen sprehodov s psom se ne gibljem veliko. Jeseni obiskujem fitnes, rada imam tudi borilne veščine in nekaj časa sem se ukvarjala s karatejem, ki je odličen za kondicijo. Najbolj všeč pa mi je namizni tenis. Občasno ga igram s skupino prijateljev.

Imate dovolj časa za druženje s prijatelji?

Za prijatelje si vzamem čas. Vsako soboto se dobimo na kavi, preden se odpravim na tržnico. Zelo rada hodim na večerje s prijatelji. Z eno skupino prijateljev organiziramo izlete in obiščemo različne konce Slovenije, kjer najprej hodimo, za nagrado pa gremo na kosilo.

Kateri deli Slovenije so vas najbolj očarali?

Kras mi je zelo všeč, prav tako pa imam rada Kranjsko Goro, Bled in Piran.

Po poletnem premoru se oddaja Preverjeno vrača na televizijske zaslone z novimi prispevki. Na kaj ste v 17 letih ustvarjanja oddaje najbolj ponosni?

Na to, da nas pri ustvarjanju oddaje ni preveč zaneslo v posploševanje, populizem in poneumljanje. 

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"