Alenka Godec: “Rada sem doma, med mojimi”

Alenka Godec: “Rada sem doma, med mojimi” (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil
Vir: Story
1. 8. 2018

Za Alenko Godec je letos jubilejno leto, saj zaznamuje 30-letnico kariere. Prvič se je javnosti predstavila daljnega leta 1988, takrat še v zasedbi Cafe, na Pop delavnici s skladbo Tvoja, ki je njen zaščitni znak še danes, saj ne manjka na nobenem koncertu. Kmalu zatem se je podala na samostojno pot, nastopila pa je tudi na vseh domačih festivalih. V vsem tem umetniškem in glasbenem ustvarjanju pravi, da se je precej spremenila, predvsem vizualno, karakterno pa je v tisti svoji biti ostala ista – nasmejana Alenka!

Glasbeno pot je sicer začela pri 23 letih, ko je imela v glavi stvari že kar lepo urejene. Po njenem mnenju so bili tisti časi bolj hvaležni in naklonjeni glasbenikom. Takim 'ta resnim'. Glavno vodilo in merilo so bili glasba, petje in interpretacija. "Zdaj je lažje postati prepoznaven in lahko postaneš znan na vse mogoče načine, a taka prepoznavnost po navadi ne zdrži dolgo. Še vedno velja, da če misliš resno, bo to pokazal čas," pravi Alenka Godec, s katero smo se ob tej priložnosti pogovarjali tako o glasbi, življenju, prostem času kot tudi o prvih gubah, ki vsem nam z leti povzročajo sive lase.

Story: Ste morda že kot majhna deklica prepevali? Katera vam je bila v tistem obdobju najljubša?

Že od nekdaj sem rada prepevala, v osnovni šoli tudi v pevskem zboru. V tistem času pa sem postala tudi velika oboževalka skupine Abba, predvsem po njihovi zmagi na Pesmi Evrovizije s pesmijo Waterloo.

Story: Je bila morda tudi vaša družina oziroma kdo od bližnjih povezan z glasbo?

Glasba je bila pri nas doma prisotna že od nekdaj. Oče je bil glasbenik, prav tako moj stric. Poletne počitnice sem večinoma preživljala z očetom, ki je bil glasbenik v bendu. Spremljala sem njegove vaje, pa tudi marsikateri večerni špil skupaj z mamo.

Story: Če skočiva v najstniške čase, kako se jih spominjate in kako drugačni so po vašem mnenju današnji časi najstnikov, ko se vse vrti okrog telefonov in družbenih omrežjih?

Časi so bili seveda drugačni. Spomnim se naših pogovorov na klopci pred blokom, ki so se med vikendom zavlekli pozno v noč, saj naslednji dan ni bilo šole. Ne vem, ali je to zdaj sploh še v navadi, morda pa. Je pa vsega drugega mnogo več – od računalnikov do pametnih telefonov. A to je odraz časa, temu se ne more izogniti nihče od nas. Ne mladi ne starejši.

Story: Kdaj ste vedeli, da boste glasbenica?

Uf, zelo kmalu. Že kot deklica v prvih letih osnovne šole sem na ves glas razglašala, kaj bom, ko bom velika: Pevka bom in študirala bom jezike. No, očitno sem imela nekaj od tega zapisano v genih, saj se je oboje tudi zgodilo.

Story: Ko govoriva o glasbi, ne moreva mimo skladbe Tvoja. Ta je še vedno 'tvoja' in verjetno ni koncerta, kjer te skladbe ne bi prepevali, drži?

To pa res. Pesem je pač moja prva, v tistem času je bila zelo posebna, zelo 'izvenserijska', a je naletela na dober odziv tako pri stroki kot pri poslušalcih. In tudi to je res, da ne manjka na nobenem mojem koncertu.

Story: Nekoč smo vas spremljali na skoraj vseh slovenskih festivalih, vaše pesmi pa so bile pri poslušalcih vedno lepo sprejete. Ali pogrešate tiste čase in pesmi, ki se še danes vrtijo?

Časi, ko sem šla z veseljem na festival, so minili, ker se je odnos do slovenske glasbe in slovenskih izvajalcev zelo spremenil. Na slabše, ker je preprosto premalo spoštovanja. No, jaz pa sem se tudi postarala in se mi preprosto ne da več ubadati s stvarmi, ki me stoodstotno ne veselijo in osrečujejo. Imam svoje mesto v slovenskem prostoru in še vedno veliko delam. Predvsem pa ostajam zvesta sama sebi in na ta način tudi svojemu občinstvu.

Story: Kaj pa Alenka in festivali danes? Nazadnje ste prepevali na MMS 2013 ...

... in skoraj gotovo je bila to moja zadnja festivalska udeležba.

Story: Kako zelo se je v teh letih spremenil vaš glasbeni slog, kako se je spremenila Alenka?

Kot rečeno, vedno sem sledila sama sebi. Je pa glasba širok pojem in tudi sama se dobro počutim v več zvrsteh, kar je tudi precej očitno, če se ozrem nazaj in pogledam, kaj vse sem prepevala. Tudi jaz sem se spremenila. Včasih sem delala veliko različnih stvari, zdaj se raje osredotočim na manj in se tistemu posvetim bolj. V glasbi mi je zadnje čase bolj všeč intimno vzdušje, akustična spremljava. Dobro se počutim, kadar se sliši vsak detajl, kadar zares lahko občuteno zapojem vsak ton, ki kot tak pride tudi do poslušalca.

Story: Kaj pa muzikali? Z Mammo Mio! in Dinamitkami namreč podirate rekorde ...

Ja, Mamma Mia! je evidentno podrla vse rekorde in doživela neverjeten uspeh. In smo še tu, osrečujemo ljudi in sebe. Ekipa je enkratna, Dinamitke (Simona Vodopivec Franko, Damjana Golavšek in jaz) pa smo tako ali tako tudi v zaodrju muzikala zgodba zase. Svojo medsebojno energijo, naklonjenost  in ljubezen smo očitno prenesle tudi na oder, saj ni človeka, ki tega ne bi opazil. Ljudje to radi vidijo in občutijo!

Story: Seveda ob vsem tem ne moreva mimo dejstva, da je tu že 30. obletnica vašega glasbenega udejstvovanja. Se jo da opisati v nekaj besedah? Katere prelomnice so recimo vam najpomembnejše, pa morda nekoliko manj nam poslušalcem?

Trideset let je dolga doba, mine pa tako hitro. (smeh) Več prelomnic je bilo in predvsem veliko lepega. Vse se je začelo leta 1988 na Pop delavnici, ko smo slavili s skupino Cafe in skladbo Tvoja. Kaj kmalu sem postala solistka in veliko ljudi, glasbenikov je vplivalo name kot pevko. Izkušnje sem si nabirala v Big bandu RTV Slovenija, z New Swing Quartetom, Vocalartom, tudi z Greentown Jazz Bandom ... na odru sem stala s Herbijem Hancockom, pela papežu Janezu Pavlu drugemu, pa ameriškemu predsedniku Clintonu, zelo plodno je bilo moje sodelovanje z Alešem Klinarjem, da o obeh ploščah priredb So najlepše pesmi že napisane sploh ne govorim. Kalila sem se na čisto vsakem odru, tako na velikem kot malem, za veliko ali za malo ljudi. Vse to so poti, ki sem jih prehodila in zaradi katerih sem taka, kot sem.

Story: Kaj najraje počnete, kadar ste daleč stran od glasbe? Kaj vas takrat najbolj osrečuje?

Rada se doma, med mojimi. Rada grem na sprehod z našo psičko Chilly, rada grem z možem na krajši oddih v dvoje, rada grem s sinom v kino. No, včasih nam celo uspe, da gremo vsi skupaj kam na lepše.

Story: Kako pa recimo najraje vi osrečujete druge?

Uf, ne vem, to bi znali bolje povedati drugi. To so stvari, ki pridejo spontano, ne načrtujem, kdaj bom koga osrečila. To preprosto pride med ljudmi, ki jih imaš rad. Včasih je to samo objem, včasih kakšna mala pozornost.

Story: Ob vsem tem ne moreva mimo vašega mladostnega videza. Kako skrbite za svojo kožo, telo in obraz?

Hm, leta mi prihajajo do živega, ampak to je pot, ki jo mora prehoditi vsak človek. Kako jih bo prehodil, je stvar posameznika. Gube mi niti slučajno niso všeč in včasih mi gredo močno na živce, ampak so normalne v mojih letih in jaz se proti njim borim s kremami in dobro voljo. Tudi telo v mojih letih se začne spreminjati, marsikateri del telesa občutiš bolj kot v mladosti. (smeh) Živim zmerno, ne pretiravam v ničemer, predvsem pa se trudim ohranjati notranji mir, in to mi uspeva kar dobro. Pri 53 letih ima človek že nekaj izkušenj tudi s tem.

Story: Kako pa za kondicijo?

Hm, za kondicijo bi definitivno lahko poskrbela bolj, sploh v obdobjih, ko recimo ni predstav Mamma Mia!. Veliko raje kot tek imam recimo sprehode s kužkom. Pot na Rožnik je idealna, zdajle je malo zaraščena (smeh), ker je bil junij zares natrpan, a se bom potrudila nadoknaditi.

Story: Glede na to, da so današnji časi precej neosebni, veliko stvari je virtualnih – tudi glasba. Kaj vas recimo najbolj moti, ko recimo vse prevečkrat nimamo časa niti drug za drugega?

Jaz imam definitivno v sebi namontiran alarm, ki me opozori, kdaj je bilo dovolj, ko vem, da potrebujem odklop in čas, ki si ga vzamem za najbližje. Tudi na mojem edinem družabnem omrežju Facebooku se držim načela, da sledim, kaj mi ljudje napišejo in jim velikokrat tudi odgovorim, polajkam pa menda res vse. Zdi se mi pomembno, da vedo, da ne pišejo v prazno. Na srečo nimam poplave mnenj, tako da je to izvedljivo in tega sem na neki način prav vesela.

Story: In za konec še ... ima Alenka kakšno še neizpolnjeno željo, za katero upa, da nekoč postane resničnost?

Naj ostane tako, kot je! Če pa je kje za vogalom kaka lepa stvar, ki me želi presenetiti, pa sem tu!

Profesorica Nemščine: 'TVOJA' je njen zaščitni znak

Alenka Godec je ena najvidnejših slovenskih izvajalk. Sicer profesorica nemščine je leta 1988 s skupino Cafe nastopila na Pop delavnici, kjer je kot debitantka dobila kar tri nagrade, kar ni uspelo še nikomur. Nagrado strokovne žirije, nagrado za najboljšega debitanta ter nagrado občinstva. Po tem velikem uspehu je kmalu postala solistka. V kratkem času je bila povabljena k sodelovanju z Big Bandom RTVS ter z edinstvenim moškim kvartetom New Swing Quartet. Čeprav je Alenkina prva plošča izšla šele štiri leta pozneje, leta 1992, je bila v teh letih glasbeno zelo dejavna. Prva plošča Tvoja je bila poimenovana po uspešnici iz leta 1988 in je še zdaj njen zaščitni znak.

Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Igor Zaplatil, Primož Predalič, POP TV, osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story16/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 16/2018

Story 16/2018, od 19. 07. 2018