Alenka Godec: Samo največji slabiči se znašajo nad slabotnejšimi

Alenka Godec: Samo največji slabiči se znašajo nad slabotnejšimi (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
29. 2. 2020

Glasbenico Alenko Godec prepoznamo po širokem nasmehu, izjemnem vokalu in prešerni energiji, s katero v zadnjem času navdušuje v muzikalih. Kadar ne nastopa na odrskih deskah, jo pogosto srečamo v družbi njenih kosmatink, simpatičnih posvojenk Chilly in Lucy.

V življenja Alenkine družine je po kosmati izgubi najprej vstopila Chilly, jeseni pa so v svoj dom sprejeli še Lucy. Ta je v hišo prišla na pobudo Alenkinega moža. “Če je Chilly moje maslo, je Lucy njegovo,” z nasmehom pove Alenka.

Čeprav smo že dodobra zapluli v novo leto, se je težko izogniti temu vprašanju: S kakšnimi željami ste vstopili v leto 2020?

Moje želje večinoma niso vezane na novo leto, a če že, ne bi imela nič proti, če bi se 2020 nadaljevalo podobno kot 2019.

Glede na kopico projektov sklepam, da je bil začetek leta deloven?

Prav vstop v novo leto ne, sem pa imela veliko predstav z glasbeno komedijo Nune v akciji. Predzadnji dan starega leta sem odpela zadnjo od šestih Božičnih zgodb v ljub­ljanskem živalskem vrtu.

Od premiere prej omenjene glasbene komedije Nune v akciji bo kmalu minilo leto dni. Še vedno čutite metuljčke, preden stopite na oder?

Metuljčke veselja vsakič znova. Hvaležna sem za ponujeni izziv, za vlogo, v kateri se zares dobro počutim … Zelo vesela sem, da sem del male, a v vseh pogledih odlične ekipe. Kako je delati predstavo, muzikal, kadar vajeti drži v rokah producent Jurij Franko, sem imela priložnost spoznati že v muzikalu Mamma Mia! Biti na odru v družbi prijateljev, krasnih umetnikov, pa je zame nekaj neprecenljivega. Glasba je odlična, humor je odbit in zdrav, zgodba pa ima sporočilo s težo. Pridni smo in kolikor vem, bo ob prvi obletnici za nami že 60 predstav in rečem lahko le: naj traja!

V sredini januarja ste v družbi Simone Vodopivec in Damjane Golavšek začeli nov projekt s triom Dinamitke. Kdaj se je porodila ideja o novem projektu?

Pravzaprav smo kot Dinamitke priložnost­no solo pomigale že, ko je bil muzikal Mamma Mia! še živ. Bolj ko smo se bližali koncu, večja je bila naša želja, da nadaljujemo kot trio tudi po zadnji predstavi Mamma Mia!, pri čemer nas je in nas izdat­no podpira tudi producent Jure. Punce se poznamo že več kot 30 let, naklonjene smo si že od nekdaj, v Mamma Mii! pa smo se res močno povezale in eksplodirale. Damjana, Simona in jaz smo uigrane tako vokalno kot zasebno. In to je nekaj, kar ni mogoče izpustiti iz rok, iz srca pa sploh ne!

Kaj vam ob tem predstavlja največji izziv?

Najbrž to, da smo v letih, za katera nekateri menijo, da bi morale že nehati. (smeh) A v resnici je ravno to hkrati izziv in zagon. Glasba ima posebno moč in če glasilke delujejo, če v nas tlita volja in energija, potem ne vidimo razloga, da bi se držale nazaj. Ljudje nam radi prisluhnejo in tudi to, da v nas marsikdo vidi navdih, nam daje zagon in delovno vnemo.

Včasih vadite tudi v družbi svojih dveh kosmatink?

Tudi, a do zdaj sta nam kosmatinki prisluhnili izmenjujoče, ena po ena, in nista imela nobenih pripomb. (smeh)

Potem ko je preminila vaša dolgoletna spremljevalka Ella, ste se odločili, da rešite kužka iz zavetišča. Zakaj ste se tako odločili?

Ah, to je tako, ko na spletu spremljaš delo zavetišč, društev in vidiš ogromno pasjih revežev. Želja, da posvojimo kužka, je tlela že dolgo. Ko smo se po 12 letih poslovili od Elle, sem se na Facebook strani Zavetišča Turk zagledala v Chilly in mesec dni po slovesu od Elle je v naš dom prišla nova članica.

Vas prizadene, kadar vidite, kako brezbrižno ljudje ravnamo s pasjimi prijatelji?

Neizmerno. Samo največji slabiči se znašajo nad slabotnejšimi. In teh je preveč, zdi se, da zlorabam ni in ni konca. Prepričana sem, da bi v eni mali Sloveniji bilo mogoče to bistveno bolj zatreti. Tako da živali končno dobijo status čutečih bitij, posledično lahko za zlorabe in mučenja sledijo konkret­ne, zakonsko predpisane kazni, ki bi jih seveda veterinarski inšpektorji tudi dosledno izvajali!

Posvojenka Chilly je pred nekaj meseci dobila družbo, novo družinsko članico Lucy. Tudi ta je posvojenka. Kako to, da ste sprejeli odločitev o še drugem kosmatem družinskem članu?

Hja, sem ter tja je beseda nanesla na to, da bi naši Chilly družba še enega kužka dobro dela.

Kaj vas je pri Lucy prepričalo?

Najprej je prepričala mojega moža. Če je Chilly moje maslo, je Lucy njegovo. (smeh) V njo se je zagledal na Facebook strani Animal Angels. Pokazal mi jo je, in čeprav je bil drugi kužek že tema naših pogovorov, me je presenetila njegova hitra akcija.

O kod točno prihaja Lucy? Kakšna je njena zgodba?

Lucyjina prva postojanka na poti v stalni dom je bilo hrvaško zavetišče.

Kako se psički razumeta? Je bilo na začetku težko?

Društvo je skrbno in dosledno pri pogojih posvojitve, kar se mi zdi edino prav. Najprej sva z možem Lucy obiskala sama. Nato nas je Lucy dvakrat obiskala na našem domu z začasno skrbnico. Ta ima izkušnje in takoj je videla, da je v zraku naklonjenost. Priznam, da me je skrbelo, kaj se bo dogajalo, ko bosta psički skupaj 24 ur. Če bi šlo karkoli narobe, bi se še vedno lahko obrnila na društvo, a se je na srečo izkazalo, da je moja skrb odveč. Chilly in Lucy sta pravi prijateljici in super duet.

Kako pa se je Lucy vklopila v vašo vsakodnevno rutino?

Odlično. Že prvi dan je bilo tako, kot da bi bila pri nas od nekdaj. Odločilna pa je bila reakcija Chilly, ki jo je sprejela z odprtimi tačkami in ni kazala popolnoma nobenih znakov, da bi ji bilo kakorkoli neprijetno v njeni družbi. Zavedamo se, da bi lahko bilo tudi drugače, zato smo srečni, da se je vse dobro končalo.

Imata kosmatinki kakšne nenavadne navade?

Vsaka ima svoje simpatične 'finte', v nekaterih pa sta celo usklajeni. Ko je treba 'fehtati', sploh. Je pa Lucy precej bolj skulirana in opažamo, da dobro vpliva tudi na Chilly.

Ob kupu obveznosti zanju verjetno skrbi celotna družina?

Res je, vključno z mojim očetom. En kuža je le en kuža, a že za enega se moraš odločiti odgovorno in dobro premisliti … Dva sta dvojna skrb, dvojna obveznost, dvojna odgovornost, dvojno delo, tudi dvojni stroški … Tisto, kar pa je najlepše, je dvojna ljubezen, dvojna sreča. To pa pretehta vse drugo!

Česa se po vašem mnenju lahko ljudje učimo od psov? Kaj sta naučili vas?

Karakterne odlike psov so res neverjetne. O predanosti in brezpogojni ljubezni sploh ni več treba govoriti. Red pa je tudi nekaj, kar kužki ljubijo. A čeprav imajo radi vse urejeno – čas hranjenja, sprehodov ... pa z njimi ni nikdar dolgčas. Ker te radi presenetijo z ljubezenskimi izpadi in vragolijami.

V čem pa ste si najbolj podobne? Pravijo, da so psi pogosto odraz lastnika.

To pride s 24-urnim sobivanjem. Tako kot jaz vidim naši dve, bi lahko rekla, da sem jaz bolj Chilly, midve sva namreč malo bolj naspidirani, mož pa z Lucy tvori bolj umirjen tandem. A to ne pomeni, da se vloge tudi ne zamenjajo. Večkrat! (smeh)

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story