Alenka Kesar, nekdanja televizijska novinarka, je brez filtra opisala svojo pot skozi ločitev – pa vse do nove, izpopolnjujoče ljubezni, ki jo je naposled postavila v vlogo druge žene.
V prvem zakonu ste z možem hodili na terapije, se trudili do zadnjega atoma moči, da bi zakon ohranili. Česa ste se naučili, česa v drugo niste ponavljali?
Naučila sem se biti spoštljiva do tega, kar imam. Veliko bolj dragoceno se mi zdi najino razmerje in veliko bolj sem občutljiva za vsak dražljaj. Vem, kako se lahko neki odnos konča, in vem, kateri koraki pripeljejo do tega. Gotovo imam največje izzive pri očitkih, mislim, da sem mojstrica 'nabijanja krivde'. To je nekaj, česar se odvajam. (smeh) Ko sem jezna, mi gre težje, ko sem mirna, pa mi gre odlično.
Je pa vsak odnos drugačen in tudi Kamenko in Blaž (sedanji in nekdanji mož) sta si zelo različna. Pogosto povem, da je drugi zakon zame drugačen, ker s Kamenkom nimava primarnih zamer. To so zame zamere, ki nastanejo ob rojstvu otrok. Ko se ženska lahko hitro počuti osamljeno v skrbi za otroke, in to so trenutki, ki jih ne pozabiš. Ko si utrujen, neprespan in sam. Najhujša kombinacija. Moj bivši je kirurg, veliko je bil odsoten: dežurstva, operacije, ambulante, izobraževanja. Večkrat sem se počutila samo in želela sem si, da bi bil več doma. To se mi je zapičilo v srce kot majhne iglice.
V svoji novi knjigi Druga žena zapišete, da včasih odnos rešiš samo tako, da ga zapustiš. Kaj vas je ob spoznanju, da je ločitev neizogibna, najbolj prizadelo - poraz, da ni uspelo, romantična predstava o poroki, občutek osamljenosti?
Vse, kar ste našteli. Gotovo si nobena ženska ne reče: V redu, zdaj se poročim prvič, morda se bom še kdaj. Večina žensk si želi eno poroko, enega moža in eno družino do konca dni. Tega gotovo ne načrtuješ. Boli odnos, ki se ne izide. Boli dejstvo, da sta se v zakonu rodila dva otroka, ki ne bosta imela klasičnega modela družine, boli strah, da bi ostala sama. Je pa zanimivo nekaj.
Ko sva se odločila, da se razideva, so v hipu padli največji strahovi. Dobila sem novo moč, zagon in upanje, ki ga nisem poznala. Padli so pritiski in pričakovanja in znova sva postala Alenka in Blaž, kot sva bila na začetku skupne poti. Naravnost osvobajajoče. Še danes imava dober odnos. Zelo dobro se poznava, skupaj sva bila kar 22 let. Najlepše se mi je zdelo, ko je njegova druga žena rodila hčerko in me je Blaž poklical in sva oba jokala od ganjenosti. Še vedno se imava rada. In tako bo ostalo.
Zakaj je tako pomembno, da ženske v vaši knjigi preberemo, da si tudi po 40. letu lahko najdemo moškega, se zaljubimo kot najstnice in imamo celo poroko v belem?
Vse to je upanje. To pomeni, da pri 40 letih in po koncu zakona obstaja pot. In to svetla pot. Pri teh letih smo odrasle, postavljene, vemo, kaj si želimo, in vemo, česa si ne želimo. Ko odpremo srce za nove priložnosti, se zaljubimo kot prvič. Ni razlike, le bolj polno in osrečujoče je. Vsaj pri meni je bilo tako. Zato se mi zdi pomembno, da si dovolimo imeti veliko poroko, da si dovolimo obleči najlepšo belo poročno obleko in da si dovolimo sanjati. Ker to vse je samo in izključno ljubezen. Ki jo sprejmemo v svoje srce in živimo tako, kot si želimo. Ni konec, če se en zakon ne izide. Konec je, ko si ne upamo sprejeti nove ljubezni v srce.
Pravite, da je bila najtežja vloga mačehe in vzpostavitev odnosa z dvema otrokoma, ki sta prišla v vaš zakon. Kaj mislite, da je bilo najpomembnejše, da sta vas otroka sprejela?
Da sem bila takšna, kot sem. Ko sem si dovolila zadihati in spustiti nadzor nad vsem, se je zgodilo zelo naravno. Na začetku sem se namreč zelo trudila, da bi bilo vsem v redu. Mojima hčerkama, njegovima otrokoma, njemu. Kot prava klena ženska sem seveda pozabila nase. In sem kuhala, pekla, urejala, se igrala z otroki. Potem sem ugotovila, da se mi ni treba tako truditi. Da sem lahko samo jaz. Da sem takšna dovolj.
Kamenkova otroka imam silno rada. In vem, da imata tudi onadva mene. Ko smo skupaj, skrbim za vse otroke enako in ne delam razlik med njimi. Ko potrebujem pomoč, pokličem obe mlajši k sebi. Starejša dva, ki imata 19 in 20 let, ne preživljata več veliko časa z nami. Mali dve pa sta veliki prijateljici in srce mi poje, ko ju gledam. Zelo zabavni sta, veliko plešeta in pojeta. Zelo lepo je bilo lani, ko smo šli prvič samo mi štirje na morje. O, kakšen krasen čas je to bil! Ob takšnih doživljajih se zavem, kako srečni smo lahko!
V knjigi preberemo, da ste z nekdanjim možem, njegovo drugo družino in s Kamenkovo nekdanjo soprogo dobro razumete, se tudi družite, si pomagate. Ali se zavedate, kako dragoceno je to, ker tega večina slovenskih ločenih družin nima?
Tega se vsi zavedamo. Ponosni smo na to, da nam je uspelo obdržati človeške, prijazne odnose in duhovitost. Ta se mi zdi ključna. Da se znamo nasmejati, da se znamo pošaliti, da smo sposobni sesti skupaj. Vedno smo imeli pred očmi otroke. In njim je tako logično, da gremo skupaj na kosilo, da se dobimo ob rojstnih dneh. Meni je tako lepo, ko Blaževa druga žena speče torto za rojstni dan mojih hčerk in jima prinese za darilo tisto, kar sta si zaželeli. In lepo je, ko pride Blaževa tretja hči k nam in teka po našem domu, vsa vesela in nasmejana. To so redke in dragocene stvari.
Kaj bi porekli na tezo priznanega psihologa, da je v Sloveniji ogromna večina zakonov disfunkcionalnih. Kaj jih potem drži skupaj? S čim se vidva s Kamenkom nikoli ne bi strinjala?
Ne morem reči, kaj drži pokonci družine, ki so zasnovane na zlorabah, nasilju. Prebrala sem, da je za številne to edina realnost, ki jo poznajo, da imajo občutek varnosti, ne glede na kaotične razmere. To je edini občutek varnosti, ki ga imajo, pa čeprav med prepiri in nesoglasji. Raje ostanejo v takšnem odnosu, kot da bi tvegali in šli stran ali v nov odnos. Midva s Kamenkom sva najbolj občutljiva glede otrok. Tu je najina meja. Vse, kar se tiče otrok, je za naju sveto.
Najbolj hudomušni so prizori, ko Kamenka predstavite svojima staršema – in obratno, ko gresta Kamenko in nekdanji mož na pivo brez vas ... Zakaj je humor tako pomemben v življenju vsakega para?
Humor je tako pomembno lepilo. Je vezivo. Kot intima. Humor pomeni, da par sprejme drug drugega in da se je sposoben pošaliti na svoj račun. Naju s Kamenkom humor povezuje in najini dnevi so prežeti s smehom. Kamenko je izjemno duhovit, iz vsake situacije zna narediti zgodbo. Obožujem ga zaradi tega. Seveda imava tudi dneve, ko se prav nič ne smejeva. A so na srečo redki. Čudovito se mi zdi, da so Kamenkove knjige tako dobro sprejete in da imajo Slovenci tako radi humor. Hvaležni so mu za njegovo pisanje in mu to radi tudi povedo. Kamenko pravi, da pri njegovih zgodbah ljudje jočejo od smeha, pri mojih od ganjenosti in bolečin. (smeh)
V knjigi opišete tudi grozljivo zgodbo o zalezovalcu. Imate zdaj, ko niste več na televizijskih zaslonih, mir pred takimi ljudmi?
Zdaj so se takšni ljudje preselili na socialna omrežja. Ne mine teden, da mi kdo ne pošlje svoje gole fotografije, zelo nazorne, ali kakšnega neprimernega sporočila. Vse zablokiram in prijavim. To je nekaj, česar si res ne želim, in ne morem si misliti, da to nekateri moški potrebujejo. To je tako zelo žalostno. Ob misli na zalezovalca me še danes zagrabi panika. Bilo je resnično grozljivo.
Napisali ste, da ste zelo dolgo potrebovali, da ste kot novinarka in voditeljica s televizije presedlali v svet marketinga in se tu tudi našli. Zakaj je televizija tako svet zase in zakaj tako privlači?
Sporočilna vrednost televizije, ko s sliko in besedo opiše dogajanja, je še danes zame privlačna. Delo na televiziji je hitro, zanimivo in vedno adrenalinsko. Vedno se mudi, pokazati moraš svoje izjemne sposobnosti hitrega odločanja, hitrega dela in zbranosti. To imam rada. Še vedno sem hitra pri delu, takoj se obrnem in hitro izvem odgovore. Ponosna sem na svoja leta Vizite. Vizito sem sama zasnovala in jo poimenovala. V 17 letih sem gostila več kot tisoč tujih in domačih strokovnjakov in predstavila nešteto zgodb bolnikov. Še danes me ljudje poznajo in mi pripovedujejo, kako pomembno delo sem opravljala.
Ne mine mesec, da ne sanjam, kako iščem studio na Pop TV. Očitno je moja televizija posegla globoko v moje pore.
Skozi knjigo spoznavamo tudi vaše prijateljice. Zakaj je tako pomembno, da jih imamo? Kaj vam pomenijo?
Oh, prijatelji. Tako zelo pomembni so mi. Moje punce. Tiste, ki so postavljene v prvi vrsti, ko gre kaj narobe. Ki me pridejo objet, ko mi je težko, ko mi povedo, da me imajo rade, in jim jaz povem, da so moje za vedno. Prijateljice, ki pokličejo, pridejo, objamejo in znajo potolažiti. Moje sopotnice. Hvaležna in počaščena sem, da jih imam. Vedno smo na zvezi. Vemo, kaj se nam dogaja. Pišemo si sporočila, se pokličemo, se vidimo. Starejša sem, bolj mi je pomembno, da jih imam blizu.
Napisala: Lidija Petek Malus // Fotografije: Osebni Arhiv
