Ko sem ju tako na daleč opazovala med fotografiranjem, bi v slogu današnje mladine lahko rekla, da gre za 'friendship goals'. Za prijateljstvo, ki si ga lahko vsak želi. Z ujemajočimi se krili, pričeskami in ubranim slogom, ki ga vzljubiš v trenutku.
Alenka Košir in Karmen Miklavčič sta ženski, ki so ju povezali otroci. Pa ljubezen do športa. Smeh in tista pristna pozitivna narava. Skupni cilji, njuni skupni morski oddihi in še mnogo, mnogo drugega. In to je zgodba o njunem prijateljstvu.
Story: Karmen, Alenka, vedno, ko vaju vidim, vaju vidim skupaj. Imam občutek, da kar veliko časa preživita skupaj.
Alenka: Saj sva res. Ampak ker tudi poslovno sodelujeva, je tega še toliko več. Nimava namreč ene od tistih služb, v katerih bi osem ur sedeli za pisalno mizo, ampak vodiva treninge, ki so zjutraj, zvečer, ob koncih tedna ... Sicer pa ja, veliko časa preživiva skupaj.
Karmen: ... tudi ob enih zjutraj na telefonu. (smeh)
Story: Pa vaju je prav služba povezala s prijateljstvom?
Alenka: Prvič sva se srečali in tudi spoznali na drsanju. Moji dve hčeri in njena hčerka so namreč skupaj obiskovale treninge na Bledu. Tam sem tudi spoznala Karmen in jo povabila na svoj trening.
Karmen: Kot športnica po duši sem obljubila, da pridem.
Alenka: Mislila sem, da je tako ali tako ne bo. Saj veste, kakšni smo. Velikokrat rečemo, da bomo kam šli, na koncu pa ...
Karmen: ... je prišel čas treninga in jaz sem se pojavila tam. (smeh)
Alenka: Res je. (smeh) Karmen je z menoj od začetka VIIT-a. Potem se je to razvilo v vadbo za množice. Pred tem je šlo samo za trening za nas, mame, ki smo malce pozabile nase. Tako smo se odločile, da se bomo namesto na kavah dobivale na treningih, in to tudi uresničile.
Karmen: Oh, ti spomini na treninge z eno kolebnico. (smeh) Hvala bogu, da je bila samo ena, ker je bila še ta težka. (smeh)
Alenka: Trening je namreč kombinacija kardio vaj in vaj za moč. Takrat je kardio del pri nas predstavljala kolebnica, in ker je bila samo ena, smo trenirale tako, da je imela med vsako vajo druga kolebnico, ostale pa so malo skakljale zraven.
Story: Kje pa ste to imele? Tu, na Bledu?
Alenka: Tako, ja. Najele smo prostor, v katerem naj bi bile štiri, na koncu pa se nas je tja včasih zgnetlo tudi po štirideset. (smeh)
Karmen: Spomnim se, kakšne bolečine v mišicah sem imela po prvem treningu. (smeh) In to so bili moji prvi začetki z VIIT-om.
Story: Srečali sta se na treningih vajinih hčera ... Predstavljam si, da je lažje vzdrževati prijateljstvo, če imaš približno enako stare otroke.
Alenka: Brez dvoma je lažje, če so aktivnosti v dnevu podobne. Ko imaš otroke, je večina popoldanskih dejavnosti podrejena temu in tako se spletejo prijateljstva znotraj tega.
Karmen: ... in ker so hčere imele treninge vsak dan, sva se tudi midve družili vsak dan.
Story: Kot 'ta prave' najboljše prijateljice. Ves dan skupaj.
Karmen: Skoraj, kot bi bili poročeni. (smeh)
Alenka: Zdaj sva še malce več skupaj kot na začetku. Karmen je namreč iz vadeče postala trenerka.
Karmen: Zaradi nje sem postala tudi prvi trener VIIT-a. Za vse je zaslužna ona. Brcnila me je v rit in rekla, naj grem naredit izpit za vaditelja, saj moja takratna služba ni bila povezana s športnim področjem.
Alenka: Karmen ima športno ozadje, saj je trenirala gimnastiko. Ko se je vadba z Bleda začela širiti v druge slovenske kraje, je bilo to zame zelo naporno. V resnici je bilo tako, da zame počitnice ali bolniške takrat niso obstajale. Trening sem morala izvesti, pa čeprav bolna. Spomnim se, kako sem po operaciji kolenskih vezi prišla na trening, se usedla na stol in narekovala vaje. No, potem sem pa enkrat Karmen malce 'potunkala' ...
Karmen: Bila sem namreč zelo pridna in hodila na vse treninge. (smeh)
Alenka: Imam oko za gibanje. V njej sem takoj opazila potencial. Enkrat, popolnoma nepričakovano, sem jo prosila, naj odvodi ogrevanje.
Karmen: Mene pa je zagrabila taka panika, da sem pozabila, kako mi je ime, ne pa, kako si sledijo vaje v ogrevanju.
Alenka: Tako se je začelo. Karmen se je podala na novo področje s tako vnemo, da si je pridobila tudi uradno izobrazbo, prva naredila izpit za trenerja VIIT in me počasi začela nadomeščati.
Story: Kaj pa zdaj? Se zdaj še vedno največ časa družita ob športu?
Alenka: Želiva si, da bi se.
Karmen: Zdaj je to malce težje kot v preteklosti, saj zdaj živim v Žirovnici, Alenka pa v Ljubljani. Morda pa bova iz tega potegnili novo idejo in začeli skupaj trenirati prek Skypa. (smeh)
Story: Kako pa zdaj najpogosteje skupaj preživljata čas, ko sta skupaj?
Alenka: Ker naju povezuje tudi posel, se navadno najini klepeti vrtijo okoli tega. Karmen je s svojim podjetjem namreč prevzela kar nekaj lokacij, poleg tega pa mi pomaga tudi pri administraciji. Zaradi tega sva torej veliko skupaj, greva pa tudi skupaj z otroki na kakšen izlet ali dopust.
Story: Kaj pa prijateljstvo in delo? Nekateri pravijo, da je to recept za zmago, spet drugi se s tem ne bi strinjali.
Alenka: Mislim, da midve s tem nimava težav. Stvari si poveva tako, da nobena ni užaljena.
Karmen: Res je. Tudi če je kaj narobe, si poveva, po petih minutah pa je tako, kot se ne bi nič zgodilo. Jaz nisem zamerljiva, Alenka prav tako ne. Všeč mi je, da si prijatelji vse povedo naravnost, poleg tega pa tako ali tako ne moremo biti vedno samo pohvaljeni.
Alenka: No, pa tudi nič, kar si rečeva, ni slabonamerno. Stvari si vedno poveš z namenom, da bi jih v prihodnje izpeljal še bolje.
Karmen: Kar je včasih težko, saj je Alenka perfekcionist.
Story: Pri dekletih pa je včasih tudi tako, da smo velikokrat ljubosumne druga na drugo ...
Alenka: No, pri pravem prijateljstvu tega ni. Ne sme biti, ker prijatelju vedno želiš vse najboljše, tudi v trenutkih, ko tebi ne gre.
Karmen: Ljubosumja pri nama ni. Včasih se pohecam in rečem Alenki, saj si res lepa, ampak v laseh in nohtih te vedno prekašam. (smeh)
Alenka: Tukaj pa ti res ne morem konkurirati. (smeh) Sama mislim, da lepota izhaja od drugod, in če bi tako merili lepoto, kot jo meriva midve, bi lahko rekli, da sva obe zelo zelo lepi ženski.
Story: Kako lepo.
Alenka: Verjamem, da je nekaterim težko delati s prijatelji, saj gre za posebne relacije, ko moraš igrati dve vlogi hkrati. Ampak če si odprt in če nimaš težav s sabo, tudi tu ni težav. Vse se da zmeniti in midve se zelo hitro zmeniva.
Karmen: Alenka je zelo dobra mentorica in zelo dobro predaja svoje znanje. Če si dovzeten, lahko od nje zelo veliko odneseš.
Alenka: ... in Karmen je zelo dovzetna za nova znanja, hitro se uči, je naravno inteligentna, hkrati pa ima neizmeren občutek za ljudi. Najine VIIT-ke jo obožujejo.
Story: Prej ste omenili, da gresta skupaj tudi na morje. Sta bili tudi letos?
Karmen: Letos naju ta del še čaka. Že pet let zapored si v avgustu vzameva nekaj dni zase. Začelo se je z dvema dnevoma, naslednje leto so bili trije, potem štirje ... (smeh)
Alenka: Vedno se odpraviva sami, brez otrok. Kar je v bistvu tudi edina stvar, ki si jo tako privoščiva. Vse je zelo spontano, brez nekega vnaprej določenega urnika, in nikoli nama ni dolgčas. Vzameva zelenjavo z vrta njene mami, spiva, dokler se ne zbudiva, si za zajtrk privoščiva penino, obiščeva tržnico, greva na plažo in klepetava do onemoglosti.
Karmen: Drži. Jaz zelo rada in veliko govorim. Znam pa tudi poslušati, kar za ljudi, ki veliko govorijo, ni najbolj običajno.
Alenka: Ja, Karmen veliko govori in njeno govorjenje me sprošča. (smeh) Kot nekakšna mantra. Res je tudi to, da je hkrati dober poslušalec. In ko je Karmen tiho več kot pol ure, vem, da je nekaj narobe. (smeh)
Story: Pa imata kakšno željo, kaj bi skupaj še radi ušpičili?
Alenka: Želiva si, da bi šli skupaj v tujino na kakšno izobraževanje. To si želiva. Pri nama je namreč veliko povezano z vadbo.
Karmen: Z vadbo in tudi z običajnimi dnevnimi stvarmi. Skupaj se imava vedno fajn in ponavadi nama je 24 ur premalo.
Story: In če se vrnem na vajine skupne počitnice. Obiščeta vedno isti kraj?
Alenka: Pet let zapored sva obiskali Pulj, za letos pa še ne veva.
Story: Zakaj pa ravno Pulj?
Karmen: Ker je blizu in lepo. Mesto ima svoj čar.
Story: Pa se spomnita najboljših prijateljic, ko sta bili stari toliko, kot so zdaj vajini otroci?
Karmen: Seveda se spomnim, kot bi bilo danes. V osnovni šoli nisem mogla živeti brez Kristine, vse sva počeli skupaj, bila mi je kot sestra.
Alenka: Jaz se spomnim vsega. Tako prijateljic iz osnovne kot tudi iz srednje šole. V osnovni šoli sem imela dve in bile smo kot triperesna deteljica. Maja in Vesna. Maja je zelo uspešna psihiatrinja, Vesna pa uspešna igralka.
Story: O, kako lepo! Pernarčič?
Alenka: Tako je. Ravno danes mi je poslala sporočilce.
Story: Ko te kdo vpraša, katera je tvoja najboljša prijateljica in kot iz topa izstreliš ime, je to tudi oseba, ki je tvoja največja opora ...
Karmen: Res je. Meni je Alenka zelo pomagala v določenih obdobjih.
Alenka: Bistvo prijateljstva je v tem, da si vedno stojiš ob strani. In to mora biti vzajemno.
Story: Kaj pa je najbolj nora stvar, ki sta jo skupaj ušpičili?
Alenka: Tega pa ne bova povedali. (smeh)
Story: Kaj pa druga najbolj nora?
Karmen: Tudi ne. (smeh)
Story: Potem je Alenka divja? (smeh)
Karmen: Ni videti, ne? (smeh) Ali pa je morda to, da ko sva skupaj, druga iz druge povlečeva to divjo naravo. (smeh)
Alenka: Tukaj se bom vzdržala komentarja in ne vprašajte me, koliko divja je Karmen. (smeh)
Story: In da se za konec ustavim še pri letošnjem iztekajočem se poletju. Letos ste z družinico kampirali, kajne?
Alenka: Res je. S starši smo kampirali vse življenje in letos so tak način preživljanja počitnic spoznali tudi moji otroci. Mislim, da je kampiranje super, če imaš otroke, saj večino časa preživiš v naravi, veliko je drugih otrok in tako nam ni nikoli dolgčas. Kampiranje ima brez dvoma svoj čar.
Story: Na Instagramu ste sicer objavili fotografijo, na kateri je za vašo mizo kup otrok.
Alenka: Očitno se zgodovina ponavlja, saj je bilo že pri nas doma, ko sem bila majhna, vedno tako. Bili smo štirje otroci in vsi otroci iz bloka so bili vedno pri nas.
Kaja Milanič
