V času, ko se je Slovenija odela v ledeni oklep, sva se s fotografinjo Heleno napotili proti Bledu. S temperaturami krepko pod ničlo sva kljub idilični okolici hiteli v lokal, v katerem naj bi se sestali z Alenko Košir. Točna, kot bi jo 'navil' na eno od tistih švicarskih ur, je vstopila v prostor in ga v trenutku napolnila z nečim, kar mi je vzelo dih.
Z rožnatim nahrbtnikom, ki govori o njeni igrivi in mladostni naravi, s krilom, ki mu je sama dodala domiselne okraske, in pričesko, ki jo tudi jaz preprosto obožujem. Tako sva se vsaka s svojim kapučinom zapletli v pogovor o tem, kako ji pravzaprav uspe, in za vas, bralke revije Story, poskušali najti odgovore na vprašanja o zdravem življenjskem slogu, ki bi jih morala poznati vsaka ženska.
Story: Alenka, mislim, da sva se sestali ravno v času, ko novoletne zaobljube bijejo najtežjo bitko. Kaj bi rekli vsem, ki so morda že vrgle puško v koruzo ali pa so pred tem, da to storijo?
Če govorimo o gibanju in zdravem življenju, je cilj še vedno enak. Ljudje si radi dajemo posebne datume, kot je 1. januar, prvi v mesecu ali ponedeljek. A če si nekaj želiš, si to želiš ta trenutek. Zase vem, da si za vse stvari, ki si jih v življenju želim, želim, da bi se zgodile že včeraj. Treba je najti neki motiv, zakaj si to resnično želimo, in na žalost je dobra brca v rit takrat, ko nas začne mučiti zdravje. Je pa res, da pri tem ni bližnjic. Takšni procesi ti vzamejo kar nekaj energije ter truda in prav zato veliko ljudi odneha.
Story: Če govorimo o brcah v rit ... Ste tudi sami kdaj potrebovali kakšno?
Velikokrat. Zelo močno brco sem potrebovala po rojstvu treh otrok. Pred tem sem bila zelo aktivna, športnica ... Takrat pa sem prišla do točke, da sedem let nisem čisto nič migala in sem zaradi tega imela kar nekaj zdravstvenih težav. Zjutraj, ko sem vstala, se mi je zdelo, da telo ni moje, enostavno me ni želelo 'ubogati'. Bila sem brez energije in vse me je bolelo, kot da bi bila stara 80 let, in ne 34. Nenehno sem bila bolna. Tudi moja koža je reagirala, pojavile so se mi alergije in bila sem vsa flekasta. To je bil zadosten znak, da sem si rekla: "Okej, stop! Tako ne bo šlo več! Nekaj moram narediti zase!" Vedela sem, da se to ni zgodilo zato, ker se ljudje pač staramo, in tudi to, da sem trikrat rodila, ni bil razlog. Razlog je bil izključno moj življenjski slog. Zato sem si rekla, da se moram začeti zdravo prehranjevati, in nehala sem jesti ostanke za otroki. Sama sem še iz časov, ko se ostanki hrane niso metali stran. Ko sem bila majhna, se ni nehalo jesti, ko si bil sit, ampak ko ni bilo nič več na krožniku. Torej, namesto ostankov sem pojedla svoj obrok, poleg tega pa sem začela redno 'migati'. Prehrana in gibanje, to sta samo dve stvari, ampak zelo pomembni za naše počutje in zdravje. Tukaj ni bližnjic, ni instant rešitev in nič ne moremo pogoljufati.
Story: Kako pa ste začeli? Kako ste se motivirali? Kaj bi svetovali?
Rada sem pogledala ljudi, ki so izžarevali energijo. Takšni ljudje se dobro počutijo v svoji koži in običajno so 'fit'. To me je vsekakor motiviralo. Sem si pa takrat vzela tudi osebno trenerko. Otroci so bili majhni in takrat se velikokrat zgodi, da kdo zboli ali se zgodi kaj drugega, in če nimaš vnaprej določenega termina, enostavno ostaneš doma, no, jaz vem, da bi ostala. Mamice smo navadno zelo nesebične. Prej poskrbimo za vse druge kot zase. Ampak zavedati se moramo, da če ne bomo skrbele zase, tudi za druge ne bomo mogle. Telesna aktivnost je na začetku velik napor, še posebej za tiste, ki prej niso nič migali. To je stres za telo in težko se spraviš k temu, da po napornem dnevu namesto kavča izbereš neko aktivnost. Vendar po mesecu ali dveh to postane užitek in telo to prav potrebuje. Seveda si vsi ne morejo privoščiti osebnega trenerja in v takih primerih pride zelo prav družba prijateljice, partnerja.
Story: Vse se da, če se hoče, kajne?
Velikokrat ljudje rečejo, kako mi vse uspe. Ampak moramo pomisliti obratno. Ravno zaradi tega, ker sem fit, mi vse uspe. Navadno iščemo, kako znotraj urnika najti eno uro, ampak jaz zaradi te ene ure lahko vse oddelam. Tako, kot si vzamemo čas za prehranjevanje, si ga moramo vzeti tudi za gibanje. V življenju se je treba malce umiriti, narediti kakšno stvar manj in tisto, ki jo naredimo, dobro. Da si zadovoljen v življenju in biti tudi kdaj malo na 'of'.
Story: Kako pa vi najbolj kakovostno preživite prosti čas?
Opažam, da ne ločujem prostega od delovnega časa. Ugotavljam, da je vse moje življenje in tega nimam ločeno. To, kar delam, je moj čas. Štiriindvajset ur, ki jih imam, je moj čas in dejansko nimam projektov, za katere bi lahko naredila 'kljukico' ter rekla, samo še to naredim, potem pa ... Tega ne počnem tako, v tem, kar delam, uživam. Nimam prostega časa, ampak je vse moj čas in poskušam v vseh zelo vsakodnevnih opravilih uživati.
Story: Kaj pa kakšen večer ob knjigi, čaju?
Če si kaj takšnega zaželim, to naredim. Ne gre samo za knjigo. Na primer, zelo rada poslušam klasično glasbo. Rada si grem ogledat dober film, včasih je to samo sprehod ali pa klepet s prijateljico, kavica ... Že zdaj, ko sem tu z vami, je to zame nekaj posebnega. Ker tega ne počnem pogosto. Ne hodim na kavice, ne posedam, in že to se mi zdi posebno. Vsakdanje stvari me zelo osrečujejo.
Story: Med njimi je tudi kuhanje. Je tako veselo, kot si predstavljamo, da je v kuhinji s tremi otroki? Imajo radi zdravo prehrano?
Pri nas je tako, da imamo eno, ki ekstremno dobro in vse je, eno, ki dobro je, in enega, ki je malo bolj izbirčen. Ampak se navajamo in jaz se ne dam v tem smislu, da bi sinu kuhala samo tisto, kar mu je všeč. Starši se brez potrebe bojimo, da bodo otroci lačni, in jim kuhamo stvari, ki jih imajo radi. Kaj se zgodi? To, da otroci ne spoznajo nobenih novih okusov in tako pri dvajsetih jedo običajno pohančke, pečen krompir, testenine, pico in še kakšen sendvič. Sama vztrajam pri tem, da pripravljam različne jedi, tudi tiste, ki jih sin ne je, in vidim, da je napredek.
Story: Pa ste imeli vi kot deklica radi zelenjavo?
Sovražila sem jo. (smeh) Največja muka mi je bila, ko sem šla k babici, ki me je vedno silila z zelenjavno juho. Ampak ne z eno žličko, morala sem pojesti cel krožnik. Otrok torej ne smemo siliti, ampak vztrajati pri tem, da vsaj poskusi. Sama velikokrat opažam, da otroci že zaradi videza nečesa nočejo poskusiti. Ko pa poskusijo, velikokrat rečejo, da je zelo dobro, in potem ta jed postane priljubljena.
Story: Pa je eden od načinov tega, da jim približate hrano, tudi ta, da jo skupaj pripravite?
Seveda. To velikokrat delamo in mislim, da so moji otroci že zelo dobri kuharji. Zanimivo je, da ne marajo česna in čebule, ko pa ju pražim, vedno rečejo, kako lepo diši. Mislim, da jih je treba vključiti v to, saj imajo do hrane potem drugačen odnos. Jo poskusijo in vidijo, da ni tako slabo, kot so si predstavljali.
Story: Pa imate kakšen trik za mamice otrok, ki ne marajo zelenjave?
Pri zelenjavni juhi, ko otroke motijo koščki, jo preprosto spasirajte. Še vedno bo zelenjava. Sama pa tudi zelenjavne juhe pripravljam tako, da ena zelenjava izstopa. Ne delam mešanic, ampak samo korenčkovo, samo bučkino ali pa samo špinačno. Lažje je, ker je samo en okus, poleg tega pa to prispeva k temu, da se okusa določene zelenjave prej in bolje navadijo.
Story: Pa ste kot deklica tudi pomagali mami ali babici v kuhinji?
Z mami sem velikokrat kuhala in ona me je vsega naučila. Problem je, da je v kuhinji res bomba, ko otroci kuhajo, in tega se starši pri teh natrpanih urnikih nehote izogibamo, kar pa seveda ni dobro. Moja mami tega ni nikoli naredila. Pri njej se je kuhalo, čeprav je bila bomba. Smo pa potem skupaj pospravili in skupaj res uživali. Sploh jaz kot edina punca doma. Mama me je naučila vseh kuharskih osnov in za to sem ji res hvaležna.
Story: Pa so vam otroci zdaj že kaj pripravili čisto sami?
Že kar nekaj let nazaj so mi sami naredili kosilo. Rekli so mi, da ne smem vstopiti v kuhinjo, morala sem biti v pisarni, oni pa so mi pripravili kosilo.
Story: Moram vas vprašati: ali lahko v prihodnje pričakujemo kakšno kuharsko oddajo z Alenko Košir?
Dobila sem sicer že kar nekaj ponudb, ampak trenutno ne, ker mi časovno ne uspe. Sem vseeno le ljubiteljska kuharica, praktična, za ljudi ... Ne delam zakompliciranih jedi, bi pa rada navdušila ljudi, da začnejo kuhati. Rada bi jim sporočila, da so lahko tudi hitro pripravljene jedi okusne in zdrave. V tej smeri delujem. Opažam, da se ljudje bojijo kuhati že zelo osnovne stvari, če pa jim nekdo pokaže, da je vse skupaj zelo enostavno, so na koncu nad svojimi rezultati navdušeni.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Helena Kermelj
