Leto dni je minilo od najinega zadnjega intervjuja z Alenko Košir.
Če sva takrat razglabljali o zdravih prehranjevalnih navadah, sva se tokrat v pogovoru obregnili ob skrb za okolje in prihodnost. Naš planet tone v gmoti plastike in mi sami bi morali korenito spremeniti svoje vsakdanje navade. Tudi Alenka Košir priznava, da se kljub vedenju o obremenjenosti našega planeta včasih še vedno zgrozi ob številkah, ki pričajo o sramotnem človeškem odtisu. Prepričana je, da bi ljudje potomcem morali zapustiti kaj drugega kot popolnoma izčrpan planet.
Story: Pred dnevi ste postali ambasadorka globalnega projekta National Geographica, ki se imenuje ‘Planet ali plastika?’. Kako sami vidite svojo vpletenost v to izjemno pomembno sporočilnost?
Zelo sem vesela, da so me povabili k sodelovanju, saj gre res za perečo problematiko. Sama že nekaj časa poskušam živeti do okolja prijazno, po vseh teh grozljivih dejstvih o plastiki pa še toliko bolj. Dobro bomo morali zavihati rokave in spremeniti način življenja. Seveda je bila tudi zame v trgovini najbolj praktična plastična vrečka. A v družini smo ekstremno zmanjšali uporabo plastike, poleg tega kupujemo sadje in zelenjavo kar na tržnici, če je le mogoče. Kadar pa gremo v trgovino, uporabljamo vrečke, narejene iz zaves.
Story: Ste se sicer že prej zavedali količine odpadne plastike in njenega vpliva na okolje?
Seveda, a ko sem začela raziskovati globlje, so se mi odprle oči. Prej nisem mislila, da je stanje tako alarmantno. Veliko ljudi je morda pripravljenih narediti spremembo, a se enostavno ne zavedajo, kako globoko smo že zabredli, saj jih nihče še ni opozoril. Zato z vsem srcem podpiram tovrstne akcije.
Story: Ker je sprememba resnično nujna.
Nujna, nujna!
Story: Se ljudje niti ne zavedamo, kako globoko smo zabredli?
Mislim, da resnično ne. Slišala sem, da bodo ribe do 2050 izumrle. Oceani so preplavljeni s plastiko, tudi mikroplastiko. Ta je med drugim produkt modne industrije. Kupujemo oblačila, poceni oblačila, ki jih niti ne potrebujemo. Ne zavedamo pa se, da s tem ustvarimo veliko količino novih odpadkov, ki končajo v smeteh. Če gre za bombaž, lan, svilo … to niti ni tako zelo problematično. Težavni so umetni materiali. Z vsakim pranjem se izločijo mikronitke, ki prispejo vse do morja in romajo v želodce živali.
Story: Kaj pa vas je sicer najbolj pretreslo?
Eno je mikroplastika, ki je nekako tudi motilec hormonov. In moramo se vprašati, ali ni ravno to vzrok za toliko bolezni, kot jih prej ni bilo? Ni edini krivec le stres. Drugo je pitna voda. Niti predstavljamo si ne, kako privilegirani smo. Si lahko zamislite, da se na minuto na svetu proda oz. porabi milijon plastenk. To znese 1.440.000.000 na dan. Vse te plastenke nas bodo preživele, saj bodo na tem svetu še vsaj 450 let! Čim večkrat tako poskušam uporabljati steklenice, napolnjene z domačo pitno vodo, namesto da na poti kupujem plastenke vode. Vse, kar zahteva tovrsten odnos, je večja mera razmisleka. Ko se odpraviš po nakupih, vzameš s seboj svoje posodice, bombažne vrečke.
Story: Si lahko predstavljate življenje brez rib ter preostalih bitij, ki nas obkrožajo? Brez narave?
Ne, nemogoče.
Story: Se po vašem mnenju zavednost ljudi spreminja dovolj hitro?
Po pravici povedano, to težko ocenjujem. V krogu ljudi, s katerimi se sama pogovarjam o tem, je to zelo resna tematika. Verjetno pa obstajajo takšni, ki mislijo, da gre za izmišljotino. Sama v tem ne vidim nikakršnega heca, kaj šele modno muho. Že z malimi koraki lahko pripomoremo k spremembi. Res potrebujemo plastične slamice? Zakaj? Dnevno se samo v Ameriki porabi 500 milijonov slamic za enkratno uporabo. Ob tem se resnično zamisliš.
Story: Zdi se, da se na področju prehrane stvar nekoliko hitreje spreminja kot pa v modni industriji. Prostora za izboljšave je na obeh področjih še dovolj.
Moja hči je velika ljubiteljica second hand trgovin. V Ljubljani ima vse dobro naštudirano. Za nekaj evrov si kupi celo garderobo. Iz druge roke. To se mi zdi super. Slovenci imamo ob omembi oblačil iz druge roke veliko predsodkov. Ja, to je pa že nekdo nosil. No, saj tudi v restavraciji uporabljaš pribor, ki ga je nekdo prej že uporabljal. Mislim, da smo zabredli v ekstreme. Tistih nekaj minut, ki jih imamo, izkoristimo za to, da gremo v nakupovalni center in nakupujemo. Po navadi stvari, ki jih sploh ne potrebujemo.
Story: Številni se niti ne zavedajo, da naši potomci ne bodo poznali planeta, kot ga poznamo mi, vsaj če se nič korenito ne spremeni. Ko postaneš starš, je misel na prihodnost še toliko bolj močna?
Zagotovo. Meni je to sicer na splošno pomembno. Prišla sem do točke, ko bi mi bilo to pomembno, četudi ne bi imela otrok. Ni mi vseeno, kaj se bo zgodilo jutri. Pomembno mi je, da sledi, ki jih puščamo za seboj, niso v obliki karbona, ampak vse drugo. Umetnost, znanost …
Story: Je pomembno prenašati zavednost tudi na otroke?
Seveda. Doma se o tem veliko pogovarjamo. Tudi o spoštovanju do živali. Zdi se nam samoumevno, da se na naših krožnikih vsak dan znajdejo mrtve živali. Doma nismo vegani, no, moja hči je. Ona nam vsem odpira oči. Včasih je bilo zelo drugače. Ljudje so se bolj redko prehranjevali z mesom. V trgovini se zgrozim, ko vidim količine mesa v vitrinah. Sprašujem se, kdo bo vse to pojedel? To so bila nekoč živa bitja. Prav se mi zdi, da se razmišlja v tej smeri.
Story: Že zavoljo sočutja.
Seveda. In hvaležnosti. Hvaležnosti, da smo lahko tu.
Story: Če se ozrete na vaše prehranjevalne navade v zadnjih dveh desetletjih, je prišlo do velike revolucije na krožniku ali se že od nekdaj prehranjujete zdravo?
Moram reči, da se že vse življenje relativno zdravo prehranjujem. Občasno jem tudi nezdravo hrano, a če dva dni jem slabo, se potrudim, da naslednjih pet dni jem zdravo. Zdrava hrana mi ne predstavlja nekaj neokusnega. Zdrava hrana je bolj okusna. Ko se začneš prehranjevati zdravo, ugotoviš, da to, kar si prej jedel, ni okusno, ampak umetno. Kup ojačevalcev okusa in barvil, ki v začaran krog ujamejo naše brbončice. Že od nekdaj pazim, kaj jem, a nikoli nisem bila velik ekstremist. Poskušam slediti zdravi kmečki pameti. Verjamem, da noben ekstrem ni dober.
Story: Ste sicer kdaj imeli težave s samopodobo?
Ne, nikoli. V mladih letih se mi je seveda zdelo, da imam čuden nos, čudna usta, čudna ušesa, a to v najstniških letih ni nič nenavadnega. Težav s samopodobo pa nisem imela. Doma so me vzgajali tako, da me je že od mladih nog spremljala zdrava samozavest.
Story: Danes nas obkrožajo nemogoči ideali. Se vam zdi, da smo ženske prav zaradi tega vsakodnevno pod pritiskom?
Ne vem, ali se nam vsiljuje. Morda si jih postavljamo povsem same. Težko rečem. Predvsem se mi zdi, da se z družabnimi omrežji ustvarja popačena slika o življenju. S filtri, programčki, kjer spremeniš postavo in obraz. Ne vem, kje je tu smisel. Mlada dekleta so povsem podvržena temu, postajajo podobne neresnični lutki. To mi je precej žalostno. O tem se doma veliko pogovarjamo. Otroke poskušam vzgajati v tej smeri, da je prav različnost tista, ki nas bogati. Vsak je unikat.
Story: Verjamete, da se bo to spremenilo?
Mislim, da se bo. Ljudje smo siti tega. Želimo si realnosti. Pravih stvari, ki resnično štejejo.
Story: Kaj pa pričakovanja, ki jih družba goji do žensk. Super mama, ljubeča partnerica, fantastična kuharica s popolno postavo. Poleg tega blesti tudi v poslovnem svetu?
Ne vem, zakaj tako stremimo k temu. Nemogoče je opravljati vse te vloge perfektno. Četudi jih, se morda komu drugemu zdi, da jih ne. Sama imam obdobja, ko se posvetim le določenemu projektu. Takrat ne preživim ur in ur v kuhinji, temveč skuham nekaj na hitro. Ljudje pa so si ustvarili sliko, da mi vedno zdravo jemo, da nimamo nikoli razmetano. To sploh ni res. Kot odrasla oseba moraš ločiti realnost od življenja na družabnih omrežjih. Za odraščajoče otroke pa je to težavno. Ti ne znajo ločiti, zato je toliko bolj pomembno, da imajo ob sebi odrasle osebe, ki jim razložijo, kako in kaj.
Story: A tudi me se zato znajdemo pod pritiskom?
Pritisk sem si vedno ustvarjala le sama. Sem zelo stroga do sebe, do drugih pa precej popustljiva. To je ena izmed mojih nalog. Že leta si želim, da bi bila bolj prijazna do sebe.
Story: Zdi se mi, da smo kar vse precej stroge do sebe. Se strinjate?
Res je. A ni to brez zveze? Zakaj? S svojim življenjem sem zelo zadovoljna. Vem, da sem dobra oseba, pridna, pametna, sposobna. A zdi se mi, da sem še kar prestroga do sebe. (smeh)
Story: Morda bi se morale zgledovati po moških. Ti navadno nimajo težav in si brez zadržkov vzamejo čas zase. (smeh)
Moški imajo to dobro urejeno. Bomo jutri. Me bi pa vse rade stlačile v urnik. Ulezi se na kavč in počivaj. To se moramo naučiti.
Story: Je ‘čas zase’ največja težava?
Uh, ja. Za vse poskrbim, sebe pa postavim na ne vem katero mesto, tja daleč pri koncu. To je ena izmed mojih slabosti, ki jo moram v prihodnosti popraviti. Vedno je vse drugo bolj pomembno. Kaj se mora zgoditi, da si res vzameš čas zase? Na koncu je lahko zdravje tisti dejavnik. Na tem področju se res moram izboljšati.
Story: Kaj ste sicer najprej: mama, podjetnica, ženska?
Težko vprašanje. Čeprav vedno govorim, da si moram vzeti čas zase, sem na prvem mestu mama. Na drugem ženska. Verjetno bi na prvem mestu morala biti Alenka. Nisem še tam. (smeh)
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Helena Kermelj
