Alenka Kozolc Gregurić: Nikoli ni želela biti mama

25. 1. 2016 | Vir: Nova
Deli

Naj bo Zorica v Eni žlahtni štoriji, Ingrid v TV Dober dan ali pa Liza v Cvetju v jeseni, igralka Alenka Kozolc Gregurić oddaja neverjetno pozitivno energijo, ki jo razdaja tudi med gledalce. Mi smo se z njo pred začetkom snemanja nove sezone ustavili na kavi in se zapletli v pogovor o jadranju, mizarskih delih in seveda otrocih.

Začela so se snemanja tretje sezone Ene žlahtne štorije. Kako ste izkoristili čas za oddih od snemanja?

Sprva sem pogrešala tisto redno rutino branja novih scenarijev in učenje tekstov. Pogrešala sem tudi kolege, vendar malo odmora paše. Z možem Borisom sva ga super izkoristila. Sprva smo imeli v decembru veliko predstav Cvetje v jeseni, nato sva oba zbolela, kar ni bilo tako super. Zatem sva za nekaj dni odšla v Split k prijateljem, na silvestrovo k njegovi mami v Koper, zdaj pa sva se lotila dela doma, mizariva. Izdelujeva novo omaro in težko pričakovano pisalno mizo zame.

Vau! Torej ste zaplavali v mizarske vode?

No, ob Borisu sem se priučila precej tega. Odraščal je v zelo praktični družini z izrazitim smis­lom za ustvarjanje neverjetno lepih in udobnih prostorov in vse, kar so si zamislili, so znali narediti sami. Jaz pa sem si od nekdaj tudi sama želela tega, moj oče je bil v tem smislu bolj teoretik kot praktik. No, nekdo ti vendar mora pokazati, kako se rečem streže! Pa sem sčasoma prišla na svoje. Tako sem postala že pravi doktor za brušenje, lakiranje in oljenje lesa! Uživam v tem. Le čas je treba imeti.

Tega pa je ob vašem urniku bolj malo. Muzikal Cvetje v jeseni bo namreč konec meseca doživel že 100. uprizoritev. Kakšno prelomnico v vašem življenju pa predstavlja uprizoritev Tavčarjeve povesti?

Muzikal Cvetje v jeseni v mojem življenju zavzema posebno mesto. Ker je pravi originalni, domači muzikal. Od A do Ž ustvarjen z domačimi ustvarjalci. Pa tudi zato, ker smo z ekipo že med študijem predstave po ves dan ždeli skupaj skoraj dva meseca in so se med nami spletle izjem­ne vezi. Postali smo prava mala družina. No, kar velika družina!

Kaj pa imate skupnega z deklo Lizo, ki ste jo v muzikalu uprizorili?

Že vse svoje igralsko življenje nekako igram vloge preprostih, napol kmečkih žensk, vse od Ingrid do Lize. Gre za preproste punce, ki niso iz urbanega okolja, s čimer se zlahka povežem, ker sem, čeprav sem se rodila in odraš­čala v Novem mestu, vse vikende običajno preživljala pri starih mamah, ena je bila na vasi, druga pa v malem kraju. Moja starša sta oba izhajala iz kmečkih družin, vendar sta se že dolgo pred mojim rojstvom zaradi služb preselila v mesto. Sem se pa zelo rada vračala v vaško okolje. To mi je še vedno zelo blizu.

Videti ste neverjetno mladi, vendar pa je med vami in likom kar nekaj let razlike.

Oh, govorimo o začetku 20. stoletja! Ženske so se v teh časih poročale in imele otroke veliko mlajše kot dandanes. Če je bila stara 25 let in še vedno samska, je veljala že za staro devico ali pa da je z njo kaj narobe, če je nihče ne poroči. In Lizi, za katero si predstavljam, da je imela v romanu kakih 28 let, je grozilo ravno to. Veš, takrat so ljudje že kot mlajši bili bolj zreli, zaradi trdega dela, prej so morali začeli živeti samostojno, poskrbeti zase, precej drugače kot danes. Dandanes pa so zame ljudje do 30. leta še pošteno mladi.

Vendar bi jaz po teh merilih veljala že za staro devico.

Ja, na robu si!

Pa tudi vam ne bi prisodila letnice, ki je zapisana v vašem potnem listu.

A veš, s čim, se mi zdi, je to povezano?! S tem, da človek nima otrok. Z otroki nisi več odgovoren le zase, temveč še za nekoga drugega, in to te zresni, hočeš ali nočeš. Morda bi tudi sama delovala bolj zrelo, če bi se odločila za otroke. Ali pa kvasim neumnosti, ne vem.

Torej nikoli niste razmiš­ljali o naraščaju?

Že v šoli, ko smo punce sanjale o prihodnosti, o otrocih, službi in možu, se sama s tem nisem ukvarjala. Tega v svojem življenju preprosto nisem videla. No, čeprav moža zdaj imam, otrok pa ne. Zato pa je biti teta zakon! Moja nečaka sta zdaj sicer že skoraj odrasla, vendar se mi zdi, da kot teta z nečaki pobereš najboljše, skoraj kot babica. Z veseljem bi bila babica, nikoli pa si nisem želela biti mama.

Kakšni pa so torej vaši dolgoročni načrti?

Kaj pa vem, z možem razmiš­ljava, da bi se na stara leta preselila nekam na morje, na kakšen otok, kjer bi imela oljčni nasad, pse, koze in kokoši. Pri Splitu imava namreč staro barko, s katero odrineva, kadar le imava to možnost. S partnerjem sva udarjena na morje, zato je čisto možno, da bova nekoč odplula po svetu.

Mrzla zima in sneg ljubitelje poletja spravljata v slabo voljo.

Zato pa včasih, če je čas, za kak dan odideva na barko tudi pozimi in ni lepšega, kot se zbuditi ob zvoku pritrkavanja jeklenih pripon, ki v vetru potrkavajo ob jambore. Obožujem dalmatinsko obalo! Ugotovila sva, da na barki za življenje potrebuješ tako malo. Kruh, paradižnik in dobro domače olivno olje. Pa kako knjigo. Oh, ja, in najinega labradorca Pašo!