Alenka Marovt: Volivci na srečo vse manj nasedajo

Alenka Marovt: Volivci na srečo vse manj nasedajo (foto: Matjaž Očko) Matjaž Očko
Vir: Jana
1. 6. 2018

Novinarka in urednica, ki v predvolilnem boju neutrudno bedi nad politiki.

Čeprav je v predvolilnem času izjemno zaposlena z urednikovanjem in pisanjem prispevkov za aktualno rubriko Dejstva (na strani 24ur.com), v kateri zelo budno spremljajo izjave politikov in skrbno preverjajo njihove trditve, si je vzela čas za pogovor z mano. No, naročili sva si seveda tudi kavico. Bilo je res nadvse prijetno.

Naj na začetku samo preverim, ali tudi pri vas drži, da so novinarji veliko raje v vlogi spraševalca kot pa tistega, ki odgovarja na vprašanja.

To zame absolutno drži. (smeh) Veliko bolje se počutim v vlogi, ki jo najbolj obvladam. Raje, kot odgovarjam na vprašanja, se predstavim skozi svoje prispevke.

Poznamo vas kot televizijsko novinarko. Med brskanjem po spletu pa sem zasledila, da ste kariero pravzaprav začeli na radiu.

Radio je moja prva ljubezen. Po prvem letniku gimnazije sem potrkala na vrata Radia Celje. Začela zlagati CD v fonoteki, radijski eter okusila s poročili s tržnice. Seveda so, dokaj hitro, sledili novinarski prispevki. S študijem sem zamenjala radio, RGL. Prelepo obdobje, ko sem se že začela ukvarjati z resnejšim novinarstvom. Takrat je bila tam urednica Ljerka Bizilj. Bila smo krasna, zelo zagnana ekipa, med njimi je bil na primer tudi Lado Bizovičar. Imeli smo veliko svobode, hkrati pa odgovornosti. Če si želel, si se lahko izkazal.

Ste si torej že od malega želeli postati novinarka?

To ravno ne, ampak že v osnovni šoli sem vedela, da bom novinarka. V srednji šoli pa sem se odločila, da grem povprašat za počitniško delo na lokalni radio.

Kako pa se je zgodil preskok za televizijo?

Televizija ni bila nikoli cilj, zgodila se je. Ko sem delala na RGL, sem dobila povabilo iz Izobraževalnega programa TVS, kjer sem pripravljala prispevke za oddajo Modro. Ko je Ljerka Bizilj postavljala jutranji program na TVS, je povabila obetavne mlade novinarje, ki smo delali z njo na RGL. Ker sem si želela resnega novinarstva, sem se potem selila v notranjo redakcijo TVS, ki je bil s kariernega vidika bržkone prelomnica.

Bili ste novinarka oddaj Trenja, Preverjeno, Epilog. Zdaj pa ste v predvolilnem obdobju zasedli mesto urednice posebne rubrike Dejstva. Kaj vam osebno pomenijo dejstva z malo začetnico?

Dejstva in pika. So bistvo mojega dela. Moji prispevki so predvsem preiskovalni, kjer ne sme biti prostora za govorice, če zapišem pogojnik, ga zelo premišljeno. V resnici bi morala biti dejstva vodilo vsakega novinarja. Je pa res, da divji ritem, tudi zaradi spleta, družbenih omrežij, žal pogosto ne omogoča, da je vsaka novica 100-odstotno preverjena. Zdi se mi, da tega doslednega, sistematičnega preverjanja v medijih nasploh manjka. To, da mi je bila zaupana vloga urednice Dejstev, razumem kot privilegij. Z ekipo imamo popolno svobodo, kaj preverjamo, kako preverjamo, kdaj bomo objavili. Kar pa ne pomeni, da ne objavljamo dnevno. Celo več člankov. In za vsako zapisano besedo stojimo. Ker so dejstva. In ob tem večkrat rada omenim Churchillovo misel, ki jo želimo v Dejstvih ovreči: »Laž obkroži že pol poti okoli Zemlje, ko resnica niti ne krene še na pot. «

Zakaj so po vašem mnenju dejstva v današnjem času tako pomembna za slehernika?

Laž se bolje sliši. S preusmerjanjem pozornosti se lažje skrivajo zmote, grehi, neopravljeno delo. Tudi številke so stvar interpretacije. Pač vzameš stolpec, ki ti ustreza, tabelo, ki se prilega paroli, številke, ki narišejo lepše grafe. Vse to često zveni kot dejstvo, pa je daleč od tega. Je zmanipulirano. Zato se mi zdi vloga novinarjev tukaj še posebej ključna. Da dejstva osmislimo, jasno, s podatki povemo točno informacijo in volivcem ponudimo čim bolj čisto sliko, da bodo vedeli, komu zaupati. Ni pa naš namen, da bi politike lovili in s šibo po prstih, temveč da bi se morali navaditi govoriti resnico.

Kaj pa je tisto, kar vas je najbolj presenetilo, ko ste se začeli ukvarjati z dejstvi, ki se dotikajo prihajajočih volitev?

Najprej misliš, da le vsake toliko časa politiki 'sekajo' mimo, nato pa ugotoviš, da to počnejo dnevno. Včasih celo navajajo številke, ki jih ni mogoče primerjati ali preveriti prav z ničimer. Ko jih nato vprašaš, od kod jim, povedo, da so menda to nekoč nekje slišali, nato pa s tem operirajo kot z dejstvi na soočenjih.

Kakšni so odzivi politikov, ki jih ujamejo na laži oziroma so prepolni obljub pred volitvami?

Imamo dva pola. Prvi so tiho ali pa pokličejo, povabijo na kavo, tako pokroviteljsko, da bi nam dodatno razložili, ker nečesa pa res nismo dobro razumeli. Drugi pa udarijo na prvo žogo, z vsemi topovi, neposredno po družbenih omrežjih, medijih. Z žaljivkami, osebnimi diskreditacijami, potvarjanjem resnice, zavajanjem, manipulirajo. V vsem tem času, verjemite, gre za novinarsko izjemno 'občutljivo' obdobje, smo dobili zgolj dve zahtevi za objavo odgovora. A smo ju zavrnili, ker odgovor v ničemer ni zanikal naših navedb, ampak so želeli navesti nekaj na račun konkurence ali pa se niso strinjali z našo oceno. Najbolj bizarno pa je bilo to, da so npr. zahtevali objavo grafa, ki so ga prerisali od nas.

Katerih dejstev bi se morali volivci bolj zavedati o politiki, o predvolilnem času?

V sekundi, ko se ugasnejo studijske luči, so skoraj vsi spet prijatelji in zaživijo popolnoma običajno življenje z vsakodnevnimi težavami. Hkrati je pa vse skupaj ena velika igra. Od volilnih bombončkov do stiska rok, lepih besed ... A zdi se mi, da volivci to čedalje bolj razumejo in na srečo nasedajo vse manj. Ljudje si zares želijo točnih informacij.

Kako izbirate teme za rubriko, kako se lotite raziskovanja?

Spremljamo soočenja, prebiramo družbena omrežja, spletne strani, analiziramo programe in pišemo o stvareh, za katere presodimo, da jih je treba razčistiti, osvetliti, povedati, dati v kontekst. To so bile na primer teme o družbenem premoženju SD, pa o tako ime­no­vanih enoprocentnikih, o izplenu preiskovalnih komisij, o zadolženosti občin ...

Preiskujemo, analiziramo trije. Ob meni zelo izkušen novinar Miha Plementaš, sicer tudi urednik 24ur, in mlada, zelo obetavna novinarka Špela Bezjak. Zelo pomembna pa je podpora naših grafikov. Moja vizija je namreč sodobna spletna stran z grafikami, videoizseki, povezavami. Da so še tako zapletene vsebine razumljive zanimive. In to dosledno počnemo.

Slišimo tudi žalostne, celo tragične zgodbe tujih preiskovalnih novinarjev, ki kopljejo za resnico. Se vas tovrstne zgodbe dotaknejo?

Te zgodbe se me zagotovo dotaknejo, so grozljive. A dogodki v tujini kažejo, da se z vsakim napadom na novinarja te sporne teme loti še več novinarjev, tudi po svetu. Na Slovaškem je zaradi uboja novinarja padla celo vlada. Napadi na novinarje se preprosto ne splačajo. Medij je v resnici tisti, ki vodi igro. Pod pogojem, da je pošten, dosleden, z istim 'metrom' za vse.

Je pa res, da je zdaj v Sloveniji precej občutljivo obdobje, tako da se je treba kot novinar, ki spremlja predvolilno dogajanje, kar pripraviti na reakcije politikov, predvsem v smislu, kaj bodo zapisovali po družbenih omrežjih. Sem se pa zdaj na to že tako navadila, da se niti ne odzovem več na te zapise. Ker v tej bitki ne moreš zmagati. Predvsem me jezi ta del, da tvoje delo zmanipulirajo in potegnejo iz tega neko svojo resnico.

Pa ste kdaj imeli občutek, da na splošno obstajajo razlike v obravnavi moških in ženskih novinarjev?

Ne, jaz osebno ne, zdi se mi, da z izdelkom vse poveš. Tisti, ki razume, bo tudi na podlagi prispevka dal sodbo. Je pa res, da je novinarstvo zelo feminiziran poklic. Tudi dobri moški preiskovalni novinarji zelo redko vztrajajo. Ne vem, mogoče smo ženske bolj pripravljene vztrajati, kopati za informacijami, moški začnejo prej iskati druge priložnosti ali pa napredujejo v okviru novinarstva. So pa moški kolegi mogoče v privilegiranem položaju že v osnovi, ker jih je malo in so zato bolj zaželeni v redakcijah. A če se ne izkažejo, jim tudi manjšinska vloga ne pomaga. (smeh) Uravnoteženost je pomembna. Moški včasih na nekatere stvari gledajo bolj racionalno.

Vi kot novinarka res delujete izjemno zagnani, resni, natančni, pogumni ... Kakšna pa je Alenka Marovt zasebno? Ali pri vas obstaja beseda odklop?

Pred leti je gotovo veljalo, da se je tudi vsaka sobota začela z branjem prav vseh osrednjih časopisov, ki sva si jih s partnerjem Juretom Brankovičem (novinar RTV SLO, op. a.) doma podajala in neutrudno premlevala vsebino. Vse do ponedeljka, ko je bilo spet treba v službo. Prebiranje časopisov je bil prav najin ritual. Zdaj, ko imava otroke, imava svojevrstno varovalko. Otroci te namreč prisilno odklopijo od službe. Včasih je to sicer težava, a dolgoročno verjamem, da s pogledom od zunaj lahko postaneš še boljši novinar. Skoraj brez izgovora pa dva do tri termine na teden namenjam telovadbi. Tam je odklop popoln. Ob super treningu še super družba z veliko smeha. Vikendi pri starših, daleč od Ljubljane, pa so lepa sprostitev, ko prevzamejo otroke in imam spet čas tudi za branje časopisov. (smeh)

Alenka Marovt: Volivci  na srečo vse manj nasedajo

Hčerkici, sedemletna Neža in triletna Zarja, pa morata biti, glede na to, da imata oba starša novinarja, zelo radovedni in zvedavi deklici.

Tukaj sva na udaru predvsem starša, ker ni vprašanja, ki ga ne bi bili sposobni postaviti. In hkrati se s tem od njiju tudi veliko naučiva. Otroci najbolje povedo, da ni napačnih vprašanj, in so najbolj vztrajni pri vrtanju za odgovorom.

Televizija je zelo kompleksen medij, preiskovalno novinarstvo pa zahteva od človeka veliko. Ste kdaj razmišljali, da bi raje dali prednost izključno samo karieri?

Ne, od nekdaj sem vedela, da želim imeti otroke. Prej sem živela samo za novinarstvo, otroci pa so mi še na drugačen način osmislili življenje – kar se mi zdi zdravo. Je pa res, da si vsako minuto 'razprodan' in da je za oba z Juretom to tudi velik logistični zalogaj, ker imava enak poklic. Včasih sem bila lahko v službi do osmih, devetih zvečer, danes si tega ne morem privoščiti. Veliko dela ostane za zvečer, ker je stvari treba zaradi postavljenih rokov preprosto narediti. Želja je, da si enako dober tudi potem, ko prideš s porodniškega dopusta, čeprav včasih ne gre, prehod nazaj ni lahek. Si pa na drugi strani veliko bolj učinkovit, ker si prisiljen, da odstraniš balast. (smeh)

Se morebiti motim, da je tudi dinamika med partnerjema, ki sta oba uspešna preiskovalna novinarja, pestra?

Včasih se lotiva istih tem, čeprav za to sploh ne veva. Vedno je lahko eden jezen, ker ga lahko nekdo drug prehiti. Tako da imava raje doma vsak svoj računalnik, da ni morebitnega 'špeganja'. O službi pa se raje ne pogovarjava, kar je pravi balzam. Ko sva skupaj, se od novinarstva kar odklopiva. No, skoraj vedno. (smeh) Po drugi strani pa je to, da sva oba televizijca, celo prednost, ker razumeva in točno veva, kaj od naju terja proces dela in kako se ta nepredvidoma podaljša, ker sva odvisna še od nekaj drugih sodelavcev. Drug drugemu zelo privoščiva. Je pa treba imeti distanco, ker bi bilo res čisto nepotrebno, da bi se prerekala o službenih zadevah.

Pa kdaj komentirata drug drugemu kakšen prispevek?

Redko. No, navadno sem jaz tista, ker sem zelo kritična tako do sebe kot do drugih. (smeh)

V predvolilnem obdobju ste mikrofon in kamero zamenjali za tipkano besedo. Vas bomo lahko še spremljali na malih zaslonih?

Da. Mesto urednice Dejstev je začasno, čeprav Dejstva po volitvah ostajajo, v kakšni obliki, bodo odločili nadrejeni. Sama se pa po volitvah spet pridružujem ekipi Preverjeno.

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Matjaž Očko