Alenko Oldroyd najprej povežemo z vremensko napovedjo. S televizijo in širokim nasmehom, ki ga je od nekdaj tako radodarno delila ob sicer resnih informativnih oddajah.
Potem Alenko spoznamo na njivi, v družbi česna in drugih izdelkov, ki so njeno srce osvojili pred nekaj leti, in ne nazadnje na blazini za jogo, ki jo je od radovedne učenke pospremila vse tja do pooblaščene jogistke. Ravno v času, ko se je Alenka vrnila z zasluženega dopusta, ki ga je preživela v družbi dveh vnučkov, je Story z njo poklepetal o njenih začetkih, navdušenjih in novih načrtih, ki jih tako skrbno prepleta v zgodbo o zdravem in uravnoteženem življenju.
Story: Bi lahko določili obdobje v svojem življenju, ko ste naredili preklop in se začeli popolnoma posvečati zdravemu načinu življenja?
Seveda. Sama ta preskok povezujem s svojim obiskom Indije pred 20 leti. Tam sem delala prispevek, potovala sem po različnih ajurvedskih centrih, kar mi je dalo velik vpogled v holistično celostno podobo človeka. To me je popolnoma prevzelo. Tam sem prav tako spoznala jogo in druge stvari, ki so zaznamovale moje življenje, in lahko rečem, da sem se iz Indije vrnila drugačna. Ko sem prišla domov, sem se tako najprej v celoti posvetila temu, da sem pridobila certifikat za jogijsko terapevtko, prav tako pa sem velik preobrat naredila tudi na svojem jedilniku. Prepričana sem, da vse te zablode in nezadovoljstva sedanjega sveta izvirajo iz hrane in pomanjkanja gibanja, ki sta pravzaprav dva najbolj pomembna elementa življenja. Če imaš ta dva elementa urejena, je tvoja psiha stabilna in lahko začneš govoriti o nekem ravnovesju v telesu. Pri tem pa mislim na raznovrstno gibanje, ne samo na jogo. Sama jogo dopolnjujem s tekom, sprehodi, smučanjem ... s stvarmi, ki ti poženejo kri po žilah.
Story: Pa vas je k temu spodbudil kakšen poseben življenjski trenutek?
Pravzaprav službena pot, ki pa se je zgodila ob ravno pravem trenutku, ko sem bila tudi jaz pripravljena to sprejeti.
Story: Kaj pa vas je v vaši karieri sicer najbolj vrglo iz tira?
V resnici nič presenetljivega. Vodenje vremenske napovedi je sanjska služba, kar že od nekdaj pravim. Nisi vpet v vsakodnevno rutino, ker vremenar pride, naredi stvari in gre. Je res specifično delo in vse druge redakcije so veliko bolj zahtevne v smislu sedenja in dela. Jaz sem imela čas in možnost, da sem svoj zdravi način življenja prilagodila svojemu urniku. Res je, da moraš ves čas spremljati vremensko napoved, ampak to je nekakšna profesionalna deformacija. Je pa res, da mi je to poznavanje vremena prišlo zelo prav pri mojem kmetovanju.
Story: Pa vam je bilo kdaj za kakšne odločitve žal, v smislu, da ste pozornost namenili tako izpostavljeni službi in morda na njen račun zamudili kakšen družinski trenutek?
Kje pa! Nikoli! V naši ožji in širši družini sem vedno poznana kot organizatorica dogodkov. Pa ne samo rojstnih dni, ampak tudi dogodkov kar tako, ko se zbere vsa družina. Družina je pri nas res sveta in radi ohranjamo ter gojimo dobre odnose, všeč pa mi je tudi, da sem to vnemo dobro prenesla na svoje otroke. Zdaj že hčerka dobro organizira takšna srečanja, ker je tudi sama že dvakrat mamica in jaz dvakrat babica. Vesela sem, da se ta družinska tradicija nadaljuje, ker je na prvem mestu. Kot družina smo zelo povezani in to je tisto, kar ti daje zadoščenje in prijeten občutek v srcu.
Story: Za kaj pa menite, da vam v srce vnaša največji mir?
Rekla bi, da kuhanje oziroma priprava na kuhanje. Vedno pravim, da si moraš za vsako stvar vzeti dovolj časa, in priprava na kuho vzame največ časa, ker je to največji del kuharske zgodbe. Če imaš čas, si umirjen, sestavine so pripravljene, stvari so pod nadzorom. Tu gre za nadgradnjo. Potem ko pride finalni del, torej kuhanje, pa postane malo bolj hektično, ker si časovno omejen, hrano moraš dostaviti do točno določenega časa in takrat si ne moreš privoščiti, da bi packal nekaj iz prejšnjega dne, prav tako pa mora biti koncentracija na vrhuncu. Recimo, da je to delo, v katero moram dati največ sebe.
Story: Kaj pa delo na njivi?
To je pa pesem. Ko se zjutraj zbudim ob petih, ko vse še spi, ptički pojejo, ko je na tleh še jutranja rosa, ko je vse še sveže, ko gledam sončni vzhod ... to je noro. Potem še dvakrat vdihnem s svojimi jogijskimi vajami in skorajda naredim pozdrav soncu na njivi. Res je nepopisno. Veliko trenutkov imam v življenju, ki me pomirjajo.
Story: Morda v tem času tudi kakšen oddih na morju?
Ja, ravno zdaj sem se vrnila, ker sem bila na morju z vnučkoma. Sicer tudi sami delamo kreme ter česnove pripravke in letos sem prvič naredila res fantastično zaščitno kremo za sončenje. Ko je prišla hčerka in prevzela otroka, je najprej rekla, kako je mogoče, da sta tako lepo 'rjava'. Ampak to je samo kilometrina, malo je v znanju, malo v izkušnjah. Pravzaprav sem letos naredila takšen zvarek, da ga sploh nimam več, ker smo vsega dali že naprej. Vedno pravim, da za tisto, kar je v naravi, ne obstaja kemični nadomestek. Če potrebuješ zelene orehe, jih zdaj na primer ne moreš več dobiti, enako je s korenjem ali ognjičem ali sivko. Ko enkrat odcveti, je konec za sezono.
Story: Glede na to, da pridelujete česen, ta pa je naravni antibiotik, ste po tem, ko ste ga začeli uživati več, pri sebi opazili kakšne spremembe v počutju?
Počutim se, kot bi bila stara 20 let. Otroci pravijo, da me na novo razmetava. (smeh) Res imam veliko energije, ampak dejstvo je, da ga res veliko pojemo. Tudi česnova tinktura, ki jo delamo, je po posebni recepturi, kar ti da velik zagon. Imamo pa še druge pripravke, s česnom, citrusi in podobnimi stvarmi. Ampak jaz vedno gledam na vse dolgotrajno. Ljudje smo navajeni do cilja prihajati po bližnjicah, ampak to ne gre. Vsaka stvar potrebuje svoj čas. Zato se takrat, ko ti gre kaj narobe, ustavi, ker boš naredil manj škode. Ampak tega ljudje ne znamo. In če pogledamo na neki način, smo spet pri kuhariji, pri filozofiji, ki jo poskušam spraviti v svet in v življenje. Torej to, da si moramo vzeti čas. Še pes ima rad mir, ko je.
Story: Kaj pa ste sami izvedeli o sebi, ko ste se začeli poglobljeno ukvarjati tudi s tem?
Ne vem, če bi lahko rekla, da sem po tem o sebi odkrila kaj več, ker sem bila od nekdaj zelo povezana sama s sabo. V tem smislu neke bistvene spremembe nisem zaznala, je pa res, da ne vidim smisla življenja v neki gonji ali pehanju, ampak enostavno v tem, da si polepšaš vsak trenutek. Sebi in ljudem, ki te obkrožajo. Verjamem v to energijo, v vesolje, verjamem v to, kar lahko dnevno občutimo. Na primer, ko pridem na domžalsko tržnico, vse pozdravim. Zadnjič mi je ravno neka gospa prodajalka rekla, da je neverjetno, kako vedno vse pozdravim, ko pridem. Ampak jaz se vedno vprašam, zakaj sicer živimo, če ne zato, da se imamo lepo.
Story: Kako napreduje knjiga Česen postane resničnost?
Knjiga je že napisana, ampak je prišlo do nesporazuma. Vse, kar je povezano z recepti in sezonskim sadjem in zelenjavo, je treba nadoknaditi, ker so nas stvari glede fotomateriala prehitele.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
