Simpatična igralka, ki jo odlikuje izreden občutek za komedijo, se odlično znajde tudi v drugačnih vlogah, kar je dokazala v nadaljevanki Gorske sanje.
Alenke Tetičkovič se številni spominjajo po vlogi sestre Franje iz humoristične nadaljevanke Naša mala klinika, a je kot članica Lutkovnega gledališča Ljubljana zelo priljubljena tudi med otroki. Mlajše gledalce navdušuje v vlogah, kot sta Tinko Šminko in Žogica Nogica.
Pred kratkim ste igrali v nadaljevanki Gorske sanje. Ste se razveselili vabila k sodelovanju?
Vabila sem bila zelo vesela. Že lani so me povabili k sodelovanju pri snemanju nadaljevanke Dragi sosedje, vendar sem takrat povabilo zavrnila, ker je snemanje potekalo v Beogradu. V Ljubljani imam namreč službo in družino. Vesela sem, da so mi ponudili sodelovanje pri snemanju Gorskih sanj, čeprav je to dodatna obremenitev, saj je moja primarna služba v Lutkovnem gledališču Ljubljana v dramskem resorju. Snemanje nadaljevanke je velika odgovornost, vendar je s pozitivno energijo možno uskladiti vse obveznosti.
Je bila vloga mirne in skromne Irene, ki je za družino pripravljena narediti vse, za vas izziv?
Da, predvsem mi je bilo všeč, ker je drugačna od vlog, po katerih me ljudje poznajo. Ta vloga je tudi mojim letom primerna in nekatere njene lastnosti so mi blizu. Irena je zelo stereotipna slovenska ženska, kar se mi je zdelo zanimivo uprizoriti. Ljudje se lažje poistovetijo z nečim, kar je stereotipno. Tudi ekipa je bila zelo dobra in upam, da bomo še sodelovali.
Se zelo navežete na soigralce?
To je odvisno od ekipe in trajanja projekta. Pri nekaterih predstavah je tako, da s soigralci preživim več časa kot z družino. Toda ni ves čas enak tempo. Vsekakor pa se navežem na soigralce.
Je lažje igrati mamo, ker imate izkušnje z materinstvom?
Da, materinske dimenzije so me začele dosegati tudi v gledališču po 30. letu, ko sem prvič postala mama. Nisem popolna mama, ker niti nisem tip osebe, ki želi biti popolna, vendar se trudim biti do svojih otrok iskrena, spoštljiva in se učiti tudi od njih. Velikokrat ne morem izpolniti vseh pričakovanj, vendar se zaradi tega ne obremenjujem. Še preden sem postala mama, sem namreč spoznala, da ne morem biti vsem všeč.
Ste v najstniških letih čutili močno potrebo po ugajanju?
To sem čutila tudi nekoliko pozneje, vendar sem spoznala, da to ni mogoče. Prijatelje izbiram po intuiciji in gradim odnose z njimi, zato me ne obsojajo. Ne zdi se mi prav, da ljudje posegajo s svojimi mnenji in obsodbami v starševstvo, saj mora vsak najprej pomesti pred svojim pragom. Otroci niso lastnina, ampak je treba poskrbeti zanje, da bodo lahko razprli krila in odleteli iz gnezda. Na žalost večkrat opazim, da so otroci zgolj statusni simbol. Zelo rada prebiram članke o materinstvu in o tem, kako se spopadati s težavami v določenem obdobju otrokovega odraščanja. Pogosto želimo otrokom dati materialne stvari namesto časa, česar ne želim početi, zato poskušam nameniti čim več časa hčerki in sinu. Toda usklajevanje materinstva s kariero ni preprosto.
Vam ostane dovolj časa zase?
Po zaslugi življenjskih lekcij sem se naučila, da si moram vzeti čas zase. Odkrila sem, da vsega ne zmorem narediti, in naučila sem se odkloniti določene stvari. Nekoč sem mislila, da se bom ljudem zamerila, če jih bom zavrnila, zdaj pa vem, da ni tako. Lani sem zbolela za bakterijskim meningitisom in takrat sem odkrila, da sem pomembna le enemu ali dvema prijateljema ter svojim bližnjim.
Kako skrbite zase?
Redno kolesarim, rada se sprehajam s psom in veliko časa preživim v naravi z otrokoma. Zelo rada se ukvarjam z jogo in s pilatesom, s katerim sem se ukvarjala tudi med drugo nosečnostjo. Privoščim si kakšno sakralno terapijo v obliki masaže, kar mi je pomagalo, ko sem zbolela.
V čem vam je Irena iz Gorskih sanj podobna?
Velikokrat se ljudje ustavimo na določeni točki in ne znamo narediti koraka naprej. Globoko verni ljudje se z meditacijo molitve umirijo in prepustijo stvari v božje roke. Tudi jaz večkrat dovolim, da se stvari uredijo same po sebi. Verjamem namreč, da kadar ti ljudje želijo nekaj slabega, se jim to vrne. Ljudje večkrat stvari ne naredijo namerno, vendar te lahko prizadenejo s svojimi komentarji.
Vas je prizadelo, ko so mediji pisali negativne stvari o vašem partnerskem odnosu?
Zame je bilo to zelo moteče. Moj partner Jure namreč ni javna oseba in v nasprotju z mano ni bil navajen na to. Nikdar si nisem želela pozornosti medijev, vendar se zavedam, da je to posledica mojega poklica. Če se v zasebnem življenju pojavijo težave, o tem ne govorim javno, ampak to uredim znotraj družine. Povsod so namreč problemi in o tem se mi zdi smotrno govoriti s pravo osebo v primernem trenutku. Res pa je, da živimo v svetu, kjer je razgaljanje intime zelo priljubljeno, saj številni to počnejo na družbenih omrežjih. Navidezni, virtualni odnosi mi nič ne pomenijo, zame so dragocena prava prijateljstva.
Imate veliko prijateljic?
Imam dve prijateljici iz mladosti, ki nista iz igralskega poklica. Vendar se dobro razumem tudi s kolegicami iz gledališča. Med igralkami, vsaj po mojih izkušnjah, gre večinoma za sodelovanje, ne za tekmovanje.
Vas ljudje večinoma prepoznajo kot Franjo iz Naše male klinike ali kot Ireno iz Gorskih sanj?
Gorske sanje niso bile dovolj časa na sporedu, zato vloga Irene ni tako prepoznavna. Večinoma me ljudje še vedno prepoznajo po vlogi Franje, ker na televiziji ponavljajo Našo malo kliniko. Zelo sem vesela, če me kdo ustavi na ulici in mi pove, da si je ogledal kakšno mojo predstavo v Lutkovnem gledališču. Delo v gledališču je svojevrstno garanje, čeprav ni tako opazno kot delo na televiziji. Marsikdo nima časa, da bi prišel v gledališče. Veliko mi pomeni, da imamo polne predstave. Pohvale, ki jih dobim v gledališču, mi ogromno pomenijo.
Kmalu boste nastopili v muzikalu Briljantina. Kako je prišlo do sodelovanja?
Poklical me je producent Jure Franko, ki je bil navdušen nad komedijo Čas za spermembo, ki smo jo igrali skoraj deset let. V muzikalu nastopa veliko mladih ljudi, kar mi je zelo všeč. Lepo je opazovati mlade in njihovo energijo. Občudujem jih, ker svoj prosti čas namenijo ustvarjanju gledališke predstave in razveseljujejo ljudi. Vse glavne vloge igrajo mladi in čudovito je sodelovati z njimi. Ob njih se zavedam, da je napočil čas za mlajše generacije, mene pa čakajo drugačne vloge.
Nimate težav s tem, da ne morete več igrati določenih vlog?
Ne. Ne trpim, ker ne igram več princes, saj sem odigrala veliko takšnih vlog. Po 25. letu sem igrala princese, medtem ko so druge igrale mame, potem pa se je to spremenilo, kar je naravno in prav. V dramskem opusu ni veliko poudarka na ženskih vlogah po 40. letu. Toda po vzoru turških in španskih nadaljevank, kjer so ženski liki zelo močni, se stvari spreminjajo, zato smo tudi slovenske igralke v nekoliko boljšem položaju.
Že v otroštvu ste vedeli, da želite postati igralka. Je tudi vaša hči Toja izrazila podobno željo?
Veliko se pogovarjava o tem, kaj bi rada počela. Zelo je brihtna, vendar jo je treba spodbujati pri učenju. Od prvega razreda osnovne šole obiskuje pevski zbor RTV Slovenija in zelo lepo prepeva. Petje in igranje kitare jo zelo veselita, odlično riše in vse bolj jo zanimajo umetniške stvari. Zelo rada bere in je senzibilna duša, vendar še ne ve točno, s čim bi se rada ukvarjala.
Vam je podobna?
Po značaju je bolj podobna svojemu očetu, ki ni pristal v umetniških vodah. Številni moji kolegi, ki so ga spoznali, so namreč prepričani, da dela v gledališču. Sin Taj, ki bo kmalu star tri leta, je bolj energično bitje, medtem ko bi Toja rada mirno plula skozi življenje. Vprašanje pa je, s čim se bosta ukvarjala pozneje, vendar je zame najpomembnejše, da bosta zadovoljna. Pred kratkim me je Toja vprašala, zakaj naj bi hodila v gimnazijo, in pojasnila sem ji, da bo imela zaradi tega več možnosti pri izbiri poklica. Nato mi je rekla, da bo študirala, če to pomeni, da ji v službi ne bo nihče ukazoval. Toda pojasnila sem ji, da se to ne izključuje. (smeh) Pravi, da bi rada delala nekaj, kar bo čim manj naporno, česar ji ne zamerim. V takšnih trenutkih se namreč spomnim sebe v njenih letih, ko sem sovražila jutranje vstajanje zaradi šole, čeprav sem pozneje uživala med poukom in sem rada hodila v osnovno ter srednjo šolo.
Sprejemne izpite za AGRFT ste naredili že, ko ste bili v tretjem letniku gimnazije. Zakaj?
Tako sem se odločila, ker je večina mojih kolegov iz gimnazije, ki so bili v četrtem letniku, odšla na sprejemne izpite. Takrat sem nastopala v gledališki skupini Rusli in vedela sem, da želim postati igralka, zato sem se odločila za opravljanje sprejemnih izpitov. Uspešno sem jih opravila, vendar sem morala opraviti še diferencialne izpite, da sem se lahko vpisala na akademijo.
Z Juretom Ivanušičem sta bila sošolca na akademiji. Je lažje igrati z njim, ker se že dolgo poznata?
Vsekakor, vendar ne le zato, ker sva bila sošolca, ampak ker sva veliko igrala skupaj. Ni se nama treba spoznavati, saj vem, kakšen tip igralca je. Lahko mu zaupam, da bo rešil situacijo.
Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?
Najbolj ponosna sem vsekakor na svoja otroka, čeprav je včasih naporno, vendar je zame najpomembnejše, da sta zdrava. Še vedno sem zaljubljena v svoj poklic in velikokrat najdem radost v gledališču. Vsako vlogo poskušam vzljubiti, medtem ko imam svoja otroka brezpogojno rada. Otroka ne moreš kreirati po svojem okusu, to niti ni moja želja, ker ne delam rada stvari na silo. Tudi mene starša nista vzgajala tako, zato nisem bila obremenjena s tem, da bi morala izpolnjevati njune želje. Pustila sta mi svobodo, da sem lahko našla svojo poklicno pot, ki sem jo odkrila že v osnovni šoli s pomočjo učiteljice za slovenščino, ki je bila moja prva mentorica. V srednji šoli sem bila še bolj prepričana, da bom postala igralka, ko sem sodelovala v gledališki skupini Rusli. Hvaležna sem, ker oče, ki je zdravnik, nikdar ni od mene zahteval, da grem študirat medicino, in podobno je veljalo za mamo, ki je ekonomistka. Če bi to zahtevala od mene, bi imela najbrž veliko težav sama s sabo. Svoja otroka želim vzgajati podobno, kot so mene vzgajali starši. Še vedno verjamem, da je vsako delo častno, če ga opravljaš pošteno. Žal pa veliko ljudi nima možnosti, da bi počeli tisto, kar si želijo, vendar obstaja več poti za uresničevanje svojih sanj. Vsak neuspeh prinese bolečino in od nas je odvisno, ali se znamo motivirati in pobrati po padcu. Pomembno je, da se znaš soočiti z neuspehom, predvsem v igralskem poklicu, kjer je neuspeh neizogiben, saj je veliko padcev, in če se ne znaš s tem spopadati, zelo trpiš v tem poklicu.
Ste zaradi kakšne vloge zelo trpeli?
Vedno želim najti stik z likom, ki ga igram. Tudi če igram negativen lik, poskušam najti v njem nekaj, kar mi je všeč. Igrala sem tudi vloge, kjer sem morala uporabiti negativna čustva, kar je dobro, ker lahko na odru izraziš jezo, razočaranje. Na vse svoje vloge sem ponosna.
Kako pogosto se vračate v svoje domače mesto Maribor?
Zaradi številnih delovnih obveznosti zelo redko pridem v Maribor. Na srečo me velikokrat obiščejo moji starši in brat. Mama mi zelo pomaga, kar je neprecenljivo, prav tako mi pomagajo Juretovi starši. Ko sem se osamosvojila in odšla od doma, ker sem imela potrebo po svoji poti, sem se zaradi dela pogosto vračala v Maribor, vendar smo se takrat s starši manj pogosto videvali kot zdaj, ko poskušamo preživeti kakovosten čas skupaj in se veliko pogovarjamo.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču