Alenka Žnidaršič Kranjc - menedžerka, mama in babica: Debela koža ni dovolj

28. 5. 2018 | Vir: Jana
Deli
Alenka Žnidaršič Kranjc - menedžerka, mama in babica: Debela koža ni dovolj (foto: Aleksandra Saša Prelesnik)
Aleksandra Saša Prelesnik

Dr. Alenka Žnidaršič Kranjc, menedžerka, ustanoviteljica Prve pokojninske družbe, predsednica uprave skupine Prva, d. d., avtorica več knjig, mama treh otrok in babica štirih vnukov se že vrsto let uvršča med najpremožnejše sodržavljane. Toda denar ji, kot pravi, ne prinaša sreče, temveč svobodo slediti svoji viziji in biti neodvisna.

V zadnjih letih ste razvili cel imperij, ki se imenuje Prva Group. Domnevam, da še sami niste več prepričani, kaj vse ste v življenju počeli, toda verjetno se spomnite tistega odločilnega koraka, ki vas je usmeril na poslovno pot.

Ja, res je. Rekla bi, da se je začelo, ko sem bila zaposlena na Inštitutu za kriminologijo. Ko so me enkrat spomladi leta 1991 poklicali z Inštituta za management, ki ga je takrat vodil dr. Bohinc, sem bila visoko noseča. Bili so v zadregi, ker je neki predavatelj odpovedal sodelovanje in so v zadnjem trenutku mene prosili, naj ga nadomeščam. Privolila sem in takrat sta se zgodili dve pomembni stvari:. ugotovili so, da sem čudovita predavateljica, in od takrat sem tiste predmete predavala sama, poleg tega sem za predavateljsko delo, ki je obsegalo šest ur na mesec, prejela 1.500 ameriških dolarjev. Če povem, da sem imela takrat v službi okoli 350 nemških mark plače, boste razumeli, da je bil to zame pravi šok. To je bil začetek.

Koliko služb ste zamenjali?

Inštitut za kriminologijo je bil že moja četrta služba, tam sem doktorirala kot mlada raziskovalka, stara trideset let. To je bilo takrat zgodaj, danes se zdi pozno. Koliko služb sem zamenjala? V postopku pridobitve licence za upravo banke, ki trenutno poteka, sem poslala svoj že dodobra oskubljen življenjepis in sledila so vprašanja ter pripombe: »Ali niste bili direktorica tudi tam in tam?« Takrat sem prvič pravzaprav videla, kaj vse sem zares počela.

Kaj je bilo za vas na tej poti, ne profesionalno, ampak zasebno, najpomembnejše, na kaj ste najbolj ponosni?

Mislim, da je bila moja najboljša odločitev, da sem sledila napotkom očeta, ki me je podpiral in od mene tudi pričakoval, da dobim vrhunsko izobrazbo, karkoli je to v takratni Jugoslaviji že pomenilo. Sicer sem ponosna na vsak projekt in vsako svojo zmago. Ko pri projektu dosežeš, kar lahko, prideš do roba in se premakneš naprej. V vsakem trenutku sem bila s svojo potjo zadovoljna in sem še danes.

Kako ste vedeli, kdaj je pravi trenutek za premik naprej?

Nisem vedela, službo sem zamenjala vedno, ko so me iz prejšnje vrgli. Vsak človek ima v življenju vzpone in padce. Kdaj se je pri meni zgodil padec? Vsakič, ko so bila pričakovanja okolice drugačna, kot je bila moja vizija. Ko ti nadrejeni ali lastnik pove, da tvoja filozofija, način dela ali pristop ne ustreza več njegovemu pričakovanju. Dejansko sem prestopala v vsak naslednji projekt takrat, ko so mi sporočili, da zanje nisem več dovolj dobra. Ko se kdaj ozrem nazaj, mi je najhuje, ko razmišljam, kaj bi bilo, če bi takrat sledili moji viziji. Razen zelo redkih izjem sem imela namreč prav. Se pravi, da bi bil razvoj podjetja zelo verjetno povsem drugačen, če bi me pustili delati. Ali bi bilo moje življenje boljše? Verjetno ne, saj bi bila precej zdolgočasena in nekje zasidrana že 40 let. Vedeti, kdaj oditi, je težko. Ljudje se dobro počutimo v coni udobja. Če ti nekdo ne reče ali ukaže, da moraš naprej, si raje kar tam. Ne želim pa vsem take poti, kot sem jo imela sama, saj je vprašanje, ali bi jo preživeli. To te lahko tudi zlomi.

Kakšno kožo mora imeti človek, da to preživi?

Veste, kakšno, joče doma! Dobro je, da imaš moža ali partnerja, da se lahko pogovoriš, da ti kdo prisluhne. Se pravi, za to ne moreš imeti dovolj debele kože. Gre preprosto samo za vprašanje, ali si se sposoben premakniti naprej.

Kako ste se ob tem osebno razvijali?

Kar te ne pokonča, te naredi močnejšega! To res drži. Mislim, da sem bolj modra, manj agresivna, da znam bolje poslušati. Nisem pa izgubila energije. Še vedno sem oseba, ki je sposobna voditi spremembo v podjetju. Manj je ostrine v komuniciranju kot pred recimo 20 leti, vendar pa to ne pomeni, da sem znižala zahteve.

Imate tri otroke in štiri vnuke. Menda se danes ženske ne spodobi več vprašati, kako je združevala poklicno in zasebno življenje. In vendar vas to sprašujem.

Kar šlo je. Prav danes moram po vnuke, ker njih in svojo mamo za deset dni peljem na morje. Meni se kar nenadoma sesuje cel urnik, človek z leti postane bolj počasen. Mamice pa kar zmorejo in tudi jaz sem zmogla. Nič drugače ni bilo pri meni, kot je danes pri mladih. Mlade mame so polne energije, otroci jim dajo energijo in to preprosto zmoreš. Družina, otroci in poslovna pot so stvari, ki jih človek v življenju potrebuje in niso izolirane druga od druge. Je pa res, da so obdobja, ko se bolj posvečaš družini, in obdobja, ko se lahko več posvečaš sebi in karieri.

Za pokojninski sistem že vsaj desetletje poslušamo, da je nevzdržen. Že danes nam vsi povedo, da kar vplačujemo, ne bo omogočalo dostojne starosti. Vi ste to vedeli že precej prej in ustanovili Prvo pokojninsko družbo.

Dejstvo je, da bodo pokojnine neodvisne od dela, od vplačil, saj je načelo vzajemnosti pri nas zelo pomembno. Pokojnina, ki jo lahko pričakujemo, bo nekakšen univerzalni dodatek, ki bo zagotavljal minimalni življenjski standard.

Pa lahko pričakujemo pokojnine v vsaj taki višini?

Pokojnina bo takšna, da boste z njo lahko preživeli. Ker če z njo ne boste mogli preživeti, boste prejemali socialne transferje. Vse nad minimalnim standardom, karkoli to je, si boste morali zagotoviti z drugimi viri. Velik del ljudi nima nobene možnosti, da bi si zagotovili dodaten vir za starost, a ti ljudje že danes preživijo z minimalnimi dohodki. Vsi drugi pa bodo, če ne bodo zagotovili drugih virov, imeli težavo. Druge možnosti, kot je varčevanje za starost, ni. V kakšni obliki, pa je stvar razprave. Nekateri verjamejo v nepremičnine, drugi v pokojninsko varčevanje, tretji v kriptovalute. Zagotovo pa drži, da se, če daš vsak mesec nekaj na stran, na koncu več nabere.

S Prvo osebno zavarovalnico ste pred časom vstopili tudi na trg zavarovanj zdravstvenih storitev.

Produkt Prva Zdravje zavarovancu omogoča, da za pregled ali preiskave pri specialistu ne potrebuje napotnice. Ravno zdaj je aktualna razprava o kaznovanju zdravnikov, če bodo bolnika neupravičeno napotili na pregled k specialistu. Prva Zdravje vstopa na področje zavarovanja zdravstvenih storitev ravno tam, kjer imajo bolniki največ težav – to pa je brez dvoma dostop do specialista. Resničen problem v slovenskem zdravstvu je namreč to, da ima vsakdo, ki je obvezno zdravstveno zavarovan, na papirju pravico do specialistične obravnave. Ko jo potrebuje, pa ugotovi, da ne more do nje, ker ne pride na vrsto! Država bi morala ljudem pošteno pojasniti: »To vam pripada, to pa vam iz javne zdravstvene blagajne ne pripada!« Če bi mi vedeli, kaj nam iz obvezne košarice pravic ne pripada, bi se lahko zavarovali le za tisto. Danes pa pravzaprav samo plačujemo in se samozavarujemo za storitve, ki nam teoretično pripadajo, ampak jih dejansko ne moremo dobiti. In to je resna težava.

Ko je bilo na področju zobozdravstva jasno razmejeno, kaj zavarovancem krije obvezno zdravstveno zavarovanje, sem pričakovala, da se bo obseg ljudi, ki bodo brez zob, povečal. Pa ima večina ljudi, ki to potrebuje, protezo. Ampak to je vse plačano iz zasebnih žepov, pa se nihče ne razburja več. Enako je z očali. Na področju splošnega zdravja se niti ne poskušamo dogovoriti, kaj je tisto, kar bomo zagotovo dobili iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, v sprejemljivih rokih in kakovosti, in kaj je tisto, za kar moramo doplačevati. Tukaj je glavna težava. Naj povem primer – sama imam precej težav s koleni. Če bi vedela, da v praksi nimam pravice za zdravljenje po poškodbi ali po obrabi sklepa, bi se za ortopedsko zdravljenje zavarovala in bi zanj plačevala nekaj evrov na mesec. Ko bi ga potrebovala, bi mi zdravljenje zavarovalnica plačala. Danes pa pravico do ortopedskega zdravljenja sicer teoretično imam, vendar sem že dve operaciji kolena plačala sama. Zadnjič sem govorila z gospodom, ki ima enake težave s kolenom, kot jih imam sama, pa je na bolniški že skoraj tri leta, saj ne more pravočasno do pregledov in posegov pri specialistu. Hudo mu je, ker se ne more vrniti na delo, saj zdravljenje ni zaključeno. Vendar za to čakanje na specialistične preglede in posledično bolniško odsotnost vsi plačujemo.

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer   //  Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Kako sami obvladujete stres?

Stres je stvar organizacije in prioritet. Pogoj za dobro delo je, da si dobro organiziran, aktiven in telesno dejaven. Sama vse življenje športam, zadnjih 12 let imam trikrat na teden organizirano fitnes vadbo. Poleg tega kolesarim, rada tečem na smučeh in veslam. Ko me kdo vpraša, kdaj najdem čas za treninge, mu z lahkoto odgovorim – vsakič, kadar ga načrtujem in ga vnesem v urnik!

Šport je za telo, kaj pa naredite za dušo?

Veliko berem. Zdaj grem za deset dni na dopust in v knjižnici sem si izposodila 12 knjig.

Kakšen žanr ste si izposodili?

Kriminalke. Najraje imam kriminalke in švedski avtorji so v tem žanru najboljši.

Ste ena najbogatejših državljank. Kaj vam pomeni denar?

Denar ne prinese sreče, prinese pa svobodo. Zdaj boste vprašali, kaj pa je svoboda? Zame je svoboda to, da grem lahko na tržnico in kupim maline ter češnje, kadar si jih želim, in ne gledam, koliko to stanejo. In druga stvar – svoboda je tudi to, da mi ne more nihče ukazovati, kaj in kako. 

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord