Fotograf Aleš Bravničar je v dolgi karieri že 'osvojil' zavidljiv kos sveta, saj se lahko ponaša s kar s stotero držav, v katere je stopila njegova noga.
Vzpenjal se je po prostranih sipinah Kalaharija, gorah Kavkaza in Himalaje, se prepustil objemu perujskih Andov in odkrival morske lepote Polinezije, Maldivov ter dežel vzhajajočega sonca.
Story: Kaj je vplivalo na vaše raziskovanje sveta?
Prav gotovo moj poklic polni moj potni list, čeprav marsikdo še vedno misli, da fotografiram zgolj nagice. (smeh) Potovanja so ključni del mojega življenjskega sloga in delovanja. Vsako leto vsaj štiri mesece preživim v tujini in vesel sem, da je tako. S potovanji sem si vsekakor razširil obzorja in spoznal prenekatere tuje kulture, običaje in navade. Uvidel sem, kako deluje svet. Ne želim biti omejen zgolj s svojo bližnjo okolico, se ukvarjati s težavami razvitega sveta, medtem ko vidim, da v tretjem svetu potrebujejo tako malo za srečo.
Story: Katere destinacije pa so na seznamu držav, v katere vaš objektiv ne bo pokukal?
Izogibam se krajev, kjer način življenja narekujeta korupcija ter kriminal, in krajev, kjer je prisotna močna nevarnost malarije in drugih bolezni, kot je kolera. Sem pa z užitkom hodil po zelo plemenskih, prvinskih in težko dostopnih krajih. Navdušili so me Afganistan, Jemen, Sirija, dežele severne Afrike pa tudi Pakistan, Alžirija in Mali. Teh krajev se turisti trenutno izogibajo, o njih pa sem za spomin na stare dobre čase napisal reportažo, ki izide v prihajajoči številki Playboya.
Story: Se po 20 letih fotografiranja še spominjate prvega potovanja?
Seveda, še kako dobro! Leta 2000 sem se odpravil v Indonezijo, kjer sem čez Javo odpotoval na Bali. Ob tem sem pošteno plačal tako imenovani 'davek na neizkušenost', saj sem padel na sleherno vabo in so me nahecali za vse. Indonezija je za popotnika na prvem potovanju zanimiv izziv. Slovi po tem, da mlečnozobci tam kaj hitro plačajo svoj dolg. Iz te izkušnje sem se marsikaj naučil in se na prihodnjih potovanjih nisem več pustil speljati na led.
Story: Kaj vse pa se je od začetkov do danes spremenilo?
Moja potovanja so v zadnjih letih povezana predvsem s službo, saj zdaj bolj malokrat odpotujem zgolj zaradi lastnega užitka. Prav zaradi tega sem si že večkrat ogledal določene dele sveta, medtem ko me nekateri še čakajo. Kot predavatelj na eminentni fotografski delavnici Shoot The Centerfold organiziram potovanja, na katerih se udeleženci učijo najvišjega stadija fotografiranja, in te poti so nas ponesle v ZDA, Namibijo, na Bali, v Grčijo ... Kmalu (za prvomajske praznike, op. a.) bomo v objektive vnovič lovili lepote prečudovitega Santorinija. Kakopak si želim, da bi se kmalu lahko povsem neobremenjeno podal na dolgo pot, brez obveznosti in službe.
Story: Vsekakor na kraje, ki vam pot prečkajo ob službeni obveznosti, gledate povsem drugače.
Na 'službenem potovanju' nimaš časa, da bi odkrival tiste skrite čare in lepote nekega kraja. Po 20 letih fotografske kariere si zdaj zaslužim tudi malo razbremenitve, kot na začetku. Takrat smo čisto brez skrbi raziskovali svet. Spekter krajev in lokacij, primernih za obisk, se je sicer v zadnjih letih pošteno zožil, kraji, ki so bili pred leti zelo dostopni, se spopadajo z izbruhi konfliktov in vojnami. Leta 2005 je bil ves svet praktično na dlani, danes pa sloni na pragu vojne in popolnega kolapsa, čez lužo je zmagal požrešni kapitalizem, nedolžni in predvsem otroci pa še kar umirajo za interese velesil na razsuti šahovnici tretjega sveta. Medtem smo mi hipnotično zaslepljeni z begom pred sabo v obliki pretiravanja z vsem in si izmišljamo vedno nove in nove izgovore, kaj vse nam manjka do sreče.
Story: Se strinjam. Ljudi je čedalje bolj strah tujega, neznanega. Kakšni občutki vas po vseh teh prepotovanih kilometrih ob tem prevevajo?
Želim si, da bi vsak Slovenec imel priložnost enkrat v življenju odpotovati nekam daleč, nekam, kjer bo lahko videl, kako deluje svet onstran Avstrije, Italije ali Hrvaške. Onstran gora, čez oceane in puščave vse vendarle ne deluje po principu 'naj sosedu krava crkne', kot smo vajeni mi Šentflorjanci. Lepo je doživeti tretji svet in postati razsvetljen. (smeh)
Story: Gotovo ste se tudi sami kdaj med potovanji pošteno ušteli.
Nekajkrat seveda. Ni mi bilo jasno, zakaj sem se tako trudil in urejal papirje za pot, na koncu pa so me na cilju brutalno potlačili z birokracijo in represijo. Ena od takih držav je bila Eritreja. Tam sem si prisegel, da se ne bom več vrnil, a si nato čez leta vseeno mislim, da bi jo zdaj morda spet lahko obiskal. Ponuja namreč vrhunsko modernistično arhitekturo, ki jo danes le še redko vidiš.
Story: Ste morda kdaj pomislili, pa kaj mi je bilo tega treba?
No, to ravno ne, saj sem se vedno zavedno usedel na še tako staro in zjahano ali pa drobno letalo. Sem se pa znašel v nasprotnem položaju, sredi saharske puščave Alžirije, ko sem se več sto kilometrov od ničesar počutil naravnost fantastično. Tam te objame prava tišina, znajdeš se v popolni samoti sredi ravnine, ki ji ne vidiš konca. To je doma povsem neznan in nemogoč koncept, saj v Evropi ni takega kraja, kjer bi bilo to mogoče.
Story: Kaj vas je v vseh teh 100 državah najbolj navdušilo?
Vse po malem. Med najbolj gostoljubnimi so zagotovo Gruzijci in prebivalci Svete Lucije na Karibih, ne skrivam navdušenja ob obisku arabskega sveta, saj obožujem njihovo dobrodušnost, odprtost in gostoljubnost. Zelo mi je hudo, ko slišim grde besede ozkoglednih primitivcev na račun Arabcev, saj zaradi peščice ekstremistov, ki jih imamo tudi med lastnimi državljani, vseh vendarle ne moremo metati v isti koš. Zaradi naravnih lepot so Jemen, Mongolija in ZDA na vrhu mojega seznama držav. Očitno so mi stepe in puščava pisane na kožo, dosti bolj kot denimo džungla Južne Amerike. Na obisk pa čakajo Mozambik, Sveti Tomaž in Princ, Atakama, šamanski Tuva in Burjatija, Ognjena zemlja, Velikonočni otoki in verjetno največji izziv - Tristan da Cunha, otoček čisto na koncu sveta.
Story: Kako, prosim?
Točno tako. (smeh) To je otoška državica, britansko odvisno ozemlje, ki je najbolj oddaljen naseljeni vulkanski otok na zemlji. Leži nekje sredi južnega Atlantskega oceana med Buenos Airesom in Cape Townom in nima letališča. Tja lahko prideš le z ladjo po tednu dni plutja čez odprto morje. Tam živi le nekaj sto ljudi. To bi bil idealen kraj za letenje z dronom. Ravno zdaj s svojim novoustanovljenim podjetjem Skycrew.org začenjam snemati in fotografirati tudi s pomočjo dronov, brezpilotnih zrakoplovov, ki so v zadnjem času doživeli pravo revolucijo. Dobili smo dovoljenje agencije za civilno letalstvo in ga registrirali pri ameriški FAA, zdaj pa si želim ves svet videti znova, tokrat z drugačne perspektive, od zgoraj.
Story: Sliši se čudovito. Kaj je torej najprej na seznamu?
Potovanja načrtujem sproti, ko se v nekaj zapičim, me to žene. Najprej verjetno Florida, med prvomajskimi prazniki Santorini, poleti načrtujem pot na Flores, kjer je prijatelj odprl letovišče, poleg pa tudi obisk Komoda, kjer domujejo varani. Na Floresu čaka vulkan Kelimutu s tremi čudovitimi jezeri, ki glede na letni čas spreminjajo barvo, na njegovih vrhovih pa so tudi fantastične vasice, ki so jih popotniki odkrili šele pred desetimi leti. No, nas bo pot peljala natanko tja.
Story: Ste med tekanjem z enega na drugi konec sveta kdaj imeli tudi težave z zdravjem?
Tu moram potrkati, saj hujšega, kot so prebavne težave, večna stalnica popotnikov, nisem doživel. Sem pa videl sopotnike, ki so morali nekaj dni preživeti v krču v bolnišnici, pa one, ki so zboleli za malarijo ali pa so se spopadali s hudimi zobozdravstvenimi težavami. To resnično ni prijetno. Prav zato sem vesel, da sem si pred kratkim popolnoma uredil zobe in se prepustil spretnim rokam dr. Olajoša, ki vodi dentalni studio v Zagrebu. Dvajset let sem skrival svoj nasmeh, s pomočjo dr. O.-ja in njegove ekipe pa se danes brez strahu, da bi moral v tretjem svetu skrbeti še za težave v ustih, na vseh fotografijah široko smejim.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije osebni arhiv, Igor Zaplatil
