Nekdanji dolgoletni urednik in idejni vodja revije Trendi, Aleš Čakš, pravi, da se je ideja za njegovo blagovno znamko ženskih in moških oblačil Alessio odvila zelo hitro, saj je šlo za navdih.
Zaveda pa se tudi, da ga morda že naslednje leto kot Alessio na trgu ne bo več, a zaradi tega ne bo umrl.
Story: Je bilo oblikovanje oblek vaš hobi?
Že deset let se ukvarjam z modnimi revijami, kot novinar, in hodim na tedne mode, zlasti v Milano. Vedno bolj sem razmišljal: “Zakaj tega ne bi poskusil tudi sam, saj me zanima. Bil bi kreator!” Da se razumemo, to je moj hobi, ni stvar preživetja, seveda pa to jemljem zelo resno. Želel sem svojo znamko, zato imam zdaj tudi poslovna darila, vizitko in etikete s svojim logotipom. Pri modi mi je najpomembnejše, da oblačila, ki jih kreiram, ljudje lahko nosijo in imajo kljub vsemu nekaj posebnega, da niso povsem vsakdanja. Recimo puliji imajo zadrgo na hrbtu, zelo nenavaden je puli s kratkimi rokavi za moškega. Tudi žameta ne nosi zelo veliko ljudi, meni pa je strašno všeč, prav tako je retro. Glede žameta sem se navdihoval v starih hollywoodskih filmih. Znamka Alessio je v bistvu mešanica novega in starega.
Story: Kaj vam je najpomembnejše pri kreiranju oblačil?
Najpomembnejše mi je, da so oblačila iz dobrih materialov in dobro zašita. Ko sem obiskoval tedne mode, predvsem v Sloveniji, tudi v tujini, mi je bilo velikokrat problematično to, da se je videlo, da so stvari slabo narejene. Potem pa so oblikovalci še postavili nenormalne cene. Osebno želim biti cenovno dostopen, kar pomeni, da ne delam mode zato, da bi obogatel, temveč delam nekaj, kar me veseli.
Story: Gre za kose, ki bi jih tudi sami nosili?
Za zdaj, razen dveh prototipov, nimam nobenega svojega kosa, ker sem do zdaj večino oblek že prodal. Gre pa za stvari, ki bi jih vsekakor tudi sam nosil. Vsak kos obleke, ki ga naredim, mi mora biti res zelo všeč. Ne oziram se na trende, katera barva je modna, kateri kroj, ampak na to, kaj mi je všeč. Vem, da se bo našlo nekaj ljudi, ki jim bo to všeč. Navsezadnje gre za butično znamko, ne zanima me masovna produkcija.
Story: Pri oblikovanju oblek izhajate iz minimalizma?
Ne maram vzorcev, plastenja, čeprav za jesen načrtujem žameten plašček za ženske, ki bo barven, sicer zamolklih barv z nakazanimi cvetovi, ampak še vedno v slogu znamke Alessio. Ne bom se držal strogo črne, modre in sive barve, načrtujem tudi jump suite, ki bo opečnate barve, imel bom bele moške hlače in ta plašček, ki bo res rožnat, in se bom kljub vsemu ujel z letošnjimi trendi.
Story: Kaj vam pri ljudeh pri oblačilih najprej pade v oči?
Zanima me, kako se to, kar ta človek nosi, sklada z njegovo zunanjo podobo: ali mu to paše, ali ima svoj slog ali sledi trendom, čeprav oblečeno ni zanj. Zase vem, da so določene stvari, ki jih nikoli ne bom oblekel, ker to ni zame. Belega čevlja ne bom nikoli obul, superge ja, tudi belih kavbojk ne prenesem, hlače pa ja, sploh lanene.
Story: Kaj vam pomeni to, kar oblečete?
Obleka mi je zelo pomembna, izraža čut estetike, predvsem mi je pomembno, da se v oblačilu dobro počutim. Ne maram, da me nekaj zateguje, ne bom si več kupil čevlja, zaradi katerega se bom 15 minut mučil, da ga sploh lahko obujem. Najbolj zanimivo mi je, ko se med nakupom sprašujem: “Ali je to kos, ki bo moj ali ne bo?” Včasih ugotovim, da so mi nekatere stvari strašno všeč, kupim jih, ampak potem ležijo v omari, saj ugotovim, da jih ne maram nositi. Imam pa neko stvar, za katero nikoli nisem mislil, da bo del mene in jo bom nosil ves čas, četudi je stala le 10 evrov. Prav tako imam lahko kos, ki je stal 500 evrov, ampak ta visi na obešalniku, ker ni moj. Zdaj bolj vem, kaj bom in česa ne bom nosil.
Story: Je blagovna znamka Alessio tudi odziv na to, da nekaterih stvari, ki bi jih radi nosili, ni na trgu?
To zveni malo pretenciozno. Ne, ne bom rekel, da sem oblikoval oblačila, za katera menim, da jih ni na trgu. Moje odločitve so nagle, zelo malo ljudi je, ki se v mesecu dni odločijo, da bodo imeli svojo blagovno znamko. Znašel sem se v trenutku, ko nisem imel največ denarja, ampak sem rekel, da to moram narediti zdaj, ker če bom odlašal, ne bo nič! Nisem se zakreditiral ali karkoli, v to sem vložil prihranke, saj se zavedam, da moram šiviljo in krojačico dobro plačati, ker si to zaradi dobro opravljenega dela zasluži, jaz obleko samo oblikujem, izbiram blago in vem, kaj je dobro ter kaj zanič. Gre za navdih, ideja za mojo znamko ni rasla leta in leta. Ne, ni! Maksimalno se bom potrudil, saj mi je vse skupaj všeč. Zabavam se in to je to.
Besedilo: Suzana Golubov // Fotografije: Primož Predalič
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
