Aleš Rendl: “Jazza ne izvajaš, moraš ga igrati”

Aleš Rendl: “Jazza ne izvajaš, moraš ga igrati” (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
6. 7. 2018

Bobnarja Aleša Rendla se marsikdo spomni še iz časov skupin Begnagrad, Srp, Quatebriga, Bratko Bibič & The Madleys, Fake Orchestra, v katerih je tudi igral, na letošnjem Jazz festivalu pa predstavlja drugi album Dreamings - Sanjarije, avtorsko doživljanje različnih zvrsti, od jazza, etna, fusiona do improvizacije.

Story: Ste v nasprotju z naslovom vaše zadnje zgoščenke Sanjarije že kot mlad glasbenik precej igrali in malo manj sanjarili?

Nenehno sem tudi sanjaril, sem pa nekatere sanjarije uresničil, nekatere pa ne. Vprašanje je, kaj je sploh res, ali je že to, da si nekaj želiš in sanjaš o nečem, veliko. Ko pa nekaj narediš do konca, je toliko bolje.

Story: Lahko zase rečete, da ste marsikatero željo in sanje uresničili?

Na bobne sem začel igrati že v osemdesetih letih z Ninom de Glerio v njihovi kleti. Sam si je naredil bas, jaz pa sem bobne dobil, ker so mi potopili čoln in sem za menjavo dobil stare bobne. Stari smo bili 16 let, nenehno pa smo sanjali, da bi imeli bend in igrali. Tako se je tudi začelo.

Story: Ste se videli v kakšni rockovski zasedbi?

Pravzaprav se je z rockom, ki ga tudi nismo takrat še obvladali, začelo. Prvi komad, ki smo ga igrali, je bil The house of the rising sun skupine Shadows, takoj potem so bili Deep Purple ... Glavni korak se je zgodil, ko sem spoznal bobnarja Billyja Cobhama. Pravzaprav je Nino dobil ploščo, ki jih takrat pri nas nismo mogli dobiti. Smo jih pa začeli kupovati v Italiji in Avstriji.

Story: Te plošče so vas tako navdušile, da ste želeli igrati bobne?

To je bilo že prej, že pri štirih letih sem želel igrati bobne in sem bil zelo razočaran, ko sem za novo leto ali rojstni dan napisal, kaj bi rad, in sem dobil pločevinasti boben, ki zraven niti ni imel palčk, ampak činele. Rekel sem, da sem v mislih imel prave bobne, kot so na televiziji. Potem pa so me dali na violino, žal sem pozneje imel slabega profesorja in sem začel sam igrati na bobne.

Story: Se takrat bobnov ni dalo učiti igrati v Sloveniji?

Začel sem kot samouk, niti knjig ni bilo. Edini, ki bi me takrat lahko učil, je bil timpanist v Filharmoniji, pa nisva nikoli skupaj prišla. Klasiko sem se začel učiti pri profesorju Mihelčiču. Hkrati sem tudi sam precej napredoval. Pomembna odločitev je bila, ko sem prek kitarista in skladatelja Igorja Leonardija šel takoj po gimnaziji študirat bobne v Gradec.

Story: Ste takrat tudi precej igrali?

Takrat je bilo veliko prostorov, kjer smo lahko igrali.

Story: Ste študirali prav jazz?

V Gradcu sem študiral jazz, v Ameriki prav tako jazz na Berkeleyju. Ampak šola je samo šola, igranje je pa tudi zelo pomembna stvar. Takrat ni bilo toliko glasbenikov, kot jih je zdaj, po mojem je danes konkurenca veliko večja. Mi smo še s skupino Begnagrad iskali ljudi, da bi kdo igral še kakšen inštrument, pa ni bilo ljudi. Ko smo bili Quatebriga, smo prav tako iskali nekoga, da bi igral pihala. Enostavno takrat ni bilo glasbenikov, zdaj jih je cela vrsta.

Story: Ste k temu tudi vi nekaj prispevali?

Na svoj način smo, zdaj je šola za igranje na bobne pri nas, tudi sam poučujem.

Story: Ste se medtem zaposlili?

Zaposlil sem se, ker je bila takrat, ko sem se vrnil iz Amerike, možnost, da se zaposlim, in zaradi družine sem potreboval stalno zaposlitev. Pravzaprav sem se zaposlil, ker sem mislil, da bo Big Band RTV Slovenija podij za moje avtorsko udejstvovanje. Takrat so bili v bendu Milko Lazar in drugi ter prve plošče so bile vrhunske. Takrat bi se lahko premaknili v drugo smer, da bi bil bend bolj avtorski in avantgarden, ampak takrat še ni bilo razumevanja za to. Po drugi strani pa je bend hišni in mora slediti določenim zahtevam RTV Slovenija. Prek benda srečujem različne ljudi, s katerim nastopamo, vedno je nekaj.

Story: Kaj vam je prineslo toliko igranja v različnih bendih z različnimi ljudmi?

Vsaka izkušnja nekaj prinese, tudi vsaka vaja pomeni komunikacijo z ljudmi. Včasih so te vaje in priprava ter komunikacije bolj pomembne, me bolj zadovoljijo kot koncert. Včasih je bolj zanimivo to, kar pripravljaš, med nastajanjem. Takrat ljudem vedno zaupam. Sicer me potem vedno kdo razočara, vseeno pa moraš človeku dati priložnost, kakor tudi sebi, da ga spoznaš. Če te vrže na finto, je to njegov problem. Nikoli nisem nikogar na račun igranja vrgel na finto. Moram pa se zahvaliti vsem tem, s katerimi sem igral

“Jazza ne izvajaš, moraš ga igrati”

Story: Recimo komu?

Tudi takim zvezdam, kot so zdaj, ki so bili naši prijatelji. Jonas Žnidaršič me je na primer spoznal z novo glasbo, bil je odličen kitarist, kar ve zelo malo ljudi. Lahko bi bil eden od boljših, ampak mu je morda glasba bila premalo. Zahvalil bi se še rad klarinetistu Bogu Pečnikarju, tudi Milku Lazarju, harmonikarju Bratku Bibiču, seveda Ninu de Glerii.

Story: Ste zadovoljni in ponosni, da imate za sabo bogato in pisano glasbeno zgodovino?

Saj sem ponosen, ko dobiš družino, pa se ti te stvari skrčijo. Je pa tudi sin glasbenik, prispeval je sliko za ovitek zgoščenke Sanjarije.

Story: Imate zdaj svojo jazz zasedbo?

Niti ne igramo zgolj jazza, nikoli se nisem povsem omejil na jazz, vsi elementi so prisotni - ritem, melodija, igramo bolj 'all around'. Zgoščenko sem poimenoval Sanjarije, ker gre za slike, ki jih delajo aborigini. Njihova kultura temelji na tem, da je to, o čemer sanjaš, še bolj resnično kot resničnost. Skladbe sem napisal sam, zadnji komad pa je napisal sin Aljaž.

Story: Kako gledate na jazz festival?

Zelo vesel sem, da lahko nastopamo na Jazz festivalu z Aleš Rendla Sextetom in da festival še sploh obstaja. Še vedno pa se z nostalgijo, zdaj, ko smo že toliko stari, spomnim jazz festivala v Križankah in mi je prav žal, da ni več tam.

Story: Je res vse tako enostavno, kot je videti, ko vas gledamo za bobni?

Tako mora biti, da deluje, da je enostavno, ko pa študiraš, mora biti struktura in vse. Struktura je vedno samo temelj za to, da glasbeniki lahko delujejo, da improvizacija res lahko steče. Vsak mora najprej sam ogromno prevaditi in imeti dnevno rutino z vajami in poznavanjem inštrumenta. Ne moreš kar vzeti inštrumenta in kar improvizirati. Najprej moraš doseči neko raven, potem pa se lahko igraš, nastane igra. Zato se reče igranje, ker jazza ne izvajaš, moraš ga igrati. Pri tej plošči mi je uspelo kot avtorju pripraviti material tako dobro, da ga ljudje lahko toliko zvadijo, da se sprostijo, in potem glasba zaživi na novi ravni. Da tudi ljudje na koncertu nekaj doživijo in dajo nazaj, zaradi česa potem tudi drugače igraš.

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografije: Goran Antley 

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story14/2018

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 14/2018

Story 14/2018, od 21. 06. 2018