Z vsemi častmi so se številni Slovenci poslovili od legendarnega Slavka Avsenika, ki je skupaj z drugimi člani svojega ansambla številna leta predstavljal slovensko glasbo po svetu. Njegov prijatelj in nekdanji član Alfi Nipič se z veseljem spominja skupnih časov, ko so osvajali velike države Evrope.
Avseniki so slovensko glasbo resnično popeljali zunaj naših meja in jo spremenili v to, kar danes je, čeprav se pri nas tega ne zavedamo, kar še predobro ve Alfi Nipič, član nekdanje zasedbe Avsenikov.
"Z Avseniki smo bili veliki ambasadorji naše glasbe, čeprav se nekaj časa sploh ni vedelo, od kod prihajamo," se spominja Alfi. "Mislili so, da prihajamo iz Avstrije, čeprav smo že takrat govorili, da smo iz Jugoslavije oz. da prihajamo iz Slovenije. Velikokrat so nas zamenjali za Slovaško in uspeh, ki smo ga doživeli, ni več ponovljiv," z nekoliko žalostnim glasom doda.
"Na nemško govorečem področju, kjer je zagotovo 150 milijonov ljudi, je do zdaj uspelo le Ivu Robiču, Bati Iliču in Avsenikom. Drugega ni bilo in ga ne bo," še doda. "Vsi, ki igrajo to zvrst glasbe po Avstriji, Švici in Nemčiji, igrajo samo na podlagi tega, kar smo naredili. Zaorali smo ledino in ponesli to glasbo med ljudi. Ostala je v njihovih glavah, ušesih in jim zdaj daje nostalgijo. Ta glasba jih še vedno razveseljuje."
Precej časa so Avseniki polnili dvorane, kjer jih je spremljalo več tisoč ljudi, tako v Evropi, kot Ameriki in Avstraliji. "Ko smo mi nehali, je to precej padlo, kar je škoda po eni strani. Spomnim se, da niso rekli, da so Avseniki nehali, ampak Oberkrajnerji. Na žalost so posplošili to za vse ansamble, ki so igrali našo glasbo. Ampak na srečo se je ohranil še dober procent tega, kar smo ustvarili," meni Alfi.
"Zagotovo vem, da se več ne bo ponovila zgodba, da bi nekdo napolnil berlinsko filharmonijo ali frankfurtsko halo v Münchnu. Naša strategija igranja je bila takšna, da smo najprej napolnili dve manjši dvorani v enem mestu, potem pa naredili veliki koncert. Manjše dvorane so bile med 3.000 do 6.000 ljudi, večja pa potem 10.000. Nismo želeli igrati na prireditvah, kjer se pleše (zabavah), ampak smo le koncertirali. Vsako leto smo napolnili dvorano na Dunaju, kjer danes spremljamo najslavnejši operni ples ali novoletni koncert. Ta dvorana je bila z našim koncertom dva dni zaporedoma razprodana, če si lahko predstavljate. Še danes, ko gledam prenos opernega plesa, se spomnim vseh tistih lestencev, pod katerimi smo peli. To so nepozabni trenutki in še danes ne morem verjeti, kaj smo doživeli. Zdaj komaj dojemam, da je bila to nepozabna zgodovina. To je bil ansambel, kjer je vsak poznal kitarista in je vedel, da je to Lev Ponikvar, na klarinetu Albin Rudan, da je na basu Mik Soss, Slavko na harmoniki, Franc Košir na trobenti ter da sta pevki Joži in Jožica," še pove Alfi.
"Ponavadi so v prvih petih vrstah sedeli sami glasbeniki. Ko smo igrali, sem jih opazoval, kako so spremljali vsak svoje področje. Deset jih je gledalo samo kitarista, ostali klarinetista, nekateri pa so bili tam zaradi harmonikarja. Vsak se je osredotočil na svojega glasbenika, od katerega so jemali, kopirali in ga proučevali. Tudi pri pevcih. Kar naenkrat so vsi želeli imeti v svoji skupini tri pevce. Kot tercet. (smeh) Kar je potem bilo tudi nekako v modi (če se spomnimo npr. The Beatlesov). V glasbi se vedno išče neka inspiracija, in ko se ena era neha, se naslednja nadaljuje v manjšem obsegu."
Avsenike so gostili tudi v številnih televizijskih šovih. "Velika čast nas je doletela, ko so nas izbrali kot edini narodno-zabavni bend iz Evrope za dobrodelni koncert (za obolele za aidsom) v Ameriki. Voditi bi ga morala Elizabeth Taylor v tandemu z Richardom Burtonom. Ne spomnim se več, zakaj, a koncerta nato ni bilo. Potem ko pogledam slike, da smo pri isti mizi sedeli z Anno Moffo, prvo operno pevko na svetu, svetovno divo, ali pa Petrom Aleksandrom, ki je bil sinonim za nemško govoreče področje. In seveda še vseh drugih, s katerimi smo se srečevali."
Zgodba z Avseniki se je zaključila, a v srcu številnih še danes živi njihova glasba. "Vedno, ko se govori o tem, ali bi sodelovali na mednarodnih festivalih ali celo Evroviziji, sploh ne bi smeli razmišljati, da ne bomo. Lahko smo samo srečni, da sodelujemo in s tem ponesemo delček svoje kulture v svet. Vedeti moramo, da imajo te države za seboj velike aparate - založbe, s katerimi se mi niti ne moremo primerjati. Pri nas pa teče debata, ali bi sploh posneli videospot za pesem, ki gre na Evrovizijo ali ne. Res pozabljamo, da smo mala država, in če se pojavimo na takšnem odru, je to velik uspeh. Vedno, ko nekdo izreče naše ime, je to za nas promocija in sam še vedno poudarjam, da smo največji ambasadorji naše države športniki in glasbeniki. Glasbeniki, ker smo tudi mi, z Avseniki bili veliki ambasadorji," še zaključi.
Napisala MIMA
Fotografije Osebni arhiv
