Mnoge med nami je v najdaljši noči pospremila pesem Silvestrski poljub. Za Alfija Nipiča, legendo slovenske zabavne in narodne glasbe, je bil skok v novo leto nekaj posebnega: minilo je namreč 45 let, odkar je prvič zapel ta slovenski 'evergreen'. Kaj vse se je zgodilo v teh letih, nam je zaupal nekdanji član Ansambla bratov Avsenik, ki še danes nadaljuje glasbeno pot.
► Gospod Nipič, v glasbenem poslu ste 54 let, to je dolga doba. Kako se spominjate teh časov, svojih začetkov?
Iz generacije v generacijo se stvari spreminjajo. Včasih smo glasbeniki igrali vse dni v tednu, razen ponedeljka, danes pa žive glasbe, ki bi se igrala vsak dan, ni v Sloveniji niti v enem lokalu. Prej so bili glasbeniki v vsaj štirih lokalih vsak dan v Mariboru. Danes se vrtijo plošče, tehnika to dopušča, da didžej vrti glasbo, ki so jo posneli v studiu, za gostince pa so stroški manjši. Glasbeniki so tako ostali doma.
► Veliko jih začne prek resničnostih šovov, spleta ... Vaši začetki so bili drugačni.
Prej smo bili s stiku z mediji prek radijskih postaj, pa še ta je bila le ena v Mariboru. Danes jih je vsaj šest. To se je ogromno spremenilo. Ponoči smo poslušali tuje radijske postaje, na katerih so vrteli tudi drugo glasbo.
► S kakšnimi pesmimi ste začeli glasbeno pot?
Največ sem poslušal Jamesa Browna in podobno, zabavno glasbo. Takrat smo s skupino, ansamblom Bertija Rodoška, s katerim smo igrali Dixieland glasbo, nastopali na mladinskih plesih in pa na gimnazijah, kjer so bili plesi ob nedeljah popoldne.
► V osemdesetih ste začeli peti pri Avsenikih. Kako se je zgodilo to sodelovanje?
Do takrat sem prepeval vsak dan. No, pred Avseniki sem dve leti živel v Zagrebu. Tam sem prepeval s skupino Klan, z njimi sem bil štirikrat na pop festivalih, dvakrat v tujini. Igrali smo na Tucmanu, največjem mladinskem plesišču v Zagrebu. Ker je moja mama Zagrebčanka, sem stanoval pri stricu in sem se ujel s fanti iz skupine, ki je bila sestavljena kot na primer skupina Chicago, igrali smo tudi največ njihove glasbe. Imeli smo super zasedbo.
► Potem ste se vrnili v Slovenijo?
Fantje iz skupine so diplomirali in takrat je bil še ta 'božji' dar, da si takoj dobil službo. Fantje so tako odšli v službo in videli smo, da ne bomo mogli več dnevno igrati in smo se odločili, da ansambel razpustimo. Vrnil sem se v Maribor in po dveh mesecih je na neki prireditvi do mene prišel Slavko Avsenik. Predstavil mi ga je direktor radia Maribor gospod Kušar. Slavko mi je rekel, če bi lahko prišel pomagat, ker njihov pevec odhaja. Jaz sem takoj reagiral, da te vrsti glasbe ne poznam, on pa me je potolažil, da mi bo vse potrebno razložil njegov brat, Vilko Avsenik. Zanj lahko rečem, da je izjemen glasbenik in odličen pedagog, ki mi je razložil, kako naj se lotim tega. No, k temu sodelovanju me je vzpodbudilo tudi to, da je bila takrat z njimi Marjetka Falk, takrat smo jo klicali Neca. Z njo sem veliko prepeval na festivalih. Neca je bila sprejeta, pa še Ema Prodnik, takratna pevka Avsenikov, in pa jaz – bili bi tercet. Midva z Neco sva že proslavljala, malo sva nazdravljala v mariboru. Čez deset dni pa sem šel snemat in sem pel z Jožico Sepe. Slavko mi je rekel, da se je zanjo odločil zaradi barve glasu, to sem zvedel na samem snemanju.
Bilo mi je zelo žal, saj sva bila z Neco oba Mariborčana in sva se prej skupaj vozila na vaje v Ljubljano k Vilku Avseniku. Bil je trenutek, ko nisem imel obveznosti in sem si rekel, da bom poskusil, saj je zanimivo. Že po nekaj mesecih pa je prišel na letališče v Frankfurtu tehnični direktor Telefunkna, ki nam je dal eno uro časa za premislek, da bi podpisali pogodbo z odpovednim rokom dve leti, saj so oni že pognali 'mašinerijo' – s tem je misil na plošče, slike, plakate razglednice ... To je bilo v tisočih številkah. Nemudoma se moramo odločiti, saj se je vse že začelo in da ne morejo čakati. Po spodbujanju sva se z Jožico odločila in podpisala pogodbo. Takrat smo tako imeli imeli 21 koncertov na mesec. Po desetih letih sem želel nehati, pa so me obiskali s Telefunkna in mi pojasnili, da to ni tako enostavno, potem pa sem ostal do konca. Ni bilo enostavno, saj sem bil ogromno zdoma. Najbolj so bila naporna potovanja. Včasih sem se usedel v avto in sem šele v Nemčiji pogledal, kam sploh grem.
► Kje vse ste igrali?
Največ smo igrali v nemško govorečih deželah: Nemčija, Avstrija, Švica, del Francije, Belgije in Holandije. Bili smo tudi v Ameriki, Kanadi ... Bil sem že kar doma na letališčih, to je bilo res naporno.
► Takrat ste že imeli družino?
Ko sem podpisal pogodbo, se mi je ravno rodil sin. Spomnim se, ko sem nekoč klical domov z letališča v Frankfurtu, pa se mi je oglasil sin. Rekel je: "Veš, tati, vsi se hodijo smučat na Pohorje, samo jaz ne, ker tebe ni doma." In takrat me je streslo, ni mi bilo vseeno. Potem pa sem se nekako navadil, bila je moja obveznost, pretehtal sem 'pozitive' in 'negative' ter delal naprej. Ob takem naporu ima vsak krizo, tudi jaz sem jo imel in sem jo prestal. Skoraj dvajset let sem bil od doma, če tako rečem. 18 let smo delali, še eno leto sem bil še na pogodbi in na voljo.
► Najbolj vas poznamo po pesmi Silvestrski poljub. Zakaj je po vašem mnenju tako priljubljena?
Zakaj je priljubljena pesem Franka Sinatra May way in podobno? To je težko reči. Ko to narediš, narediš z dobro voljo in ne razmišljaš, ali se bo prijelo in ali bo 'evergreen'. To pride samo od sebe. Res pa je, da sem to pesem prepeval čez vse leto.
► Kakšna je zgodba nastanka te pesmi?
Melodijo je naredil Jože Privšek. Izreden glasbenik, ki je bil res mojster. Besedilo je napisal Dušan Velkaverh, ki je napisal ogromno 'evergreenov'. To sta bila dva mojstra. Jaz pa sem prvi izvajalec te pesmi, ki se zdaj, po 45 letih, še vedno vrti. Tehniki pravijo, da je to čudež, da se ta isti originalni posnetek še vedno vrti. Pravijo, da je neverjetno, da je posnet tako kvalitetno, da je ekipi uspelo, da je pesem še danes mogoče poslušati v originalnem posnetku. Posneli smo ga v studiu 14, edinem studiu, ki je bil takrat pri nas, in posneli smo ga v enem kosu, kar se danes ne dogaja več.
► Kolikokrat ste jo zapeli?
Tisočkrat in še več. Prepeval sem jo na vseh plesih. Prepevam jo vse leto, ker se vsak nekje najde v tej pesmi, v nekem koščku. Ali ga spominja melodija ali besedilo na kakšen lep trenutek.
► Bi jo zapeli v tujem jeziku?
Nisem avtor, zato tega ne morem narediti, avtorji so preminili. Če bi bil avtor, bi to naredil. V nemščini in angleščini bi se zagotovo vrtela, to je zelo velik trg. Posneta je z Big Bandom in to je nekaj posebnega.
► Imate še veliko nastopov?
Seveda, sploh v prednovoletnem času. Od nekdaj je bilo tako, da je bila poletna sezona, pa božič, novo leto in pust – ti termini so bili vedno bolj polni. So pa obdobja, ko se nič ne dogaja. To je tako kot dnevi v tednu – vse se dogaja v petek in čez vikend, prej pa niti ne.
► Imate več časa za družino?
Starejši sin Samo je v Ljubljani, drugi sin Dejan pa je Mariboru. Mlajši sin ima studio, kar sem si jaz vedno želel. Ima ga v Slovenski Bistrici, kjer snema veliko naših glasbenikov. Ima tudi ozvočenje in osvetljevanje, torej zvočna in svetlobna tehnika, saj je študiral elektrotehniko. To ga zelo veseli. Sicer je končal nižjo glasbeno šolo, vendar ga elektronika bolj veseli in sem ga pustil, da počne, kar želi.
► Po čem si boste zapomnili leto 2016?
To je bilo zame zelo posebno leto. Še posebej mesec december: 5. decembra se je začelo 55. leto, kar sem profesionalno glasbenik, in 8. decembra je bil moj 'evergreen' Silvestrski poljub star 45 let. Tako da je bilo to leto zame zelo pomembno. V prvi vrsti zaradi mojega 55-letnega dela glasbenika – bil sem tudi bobnar, kitarist ..., a ljudje me najbolj poznajo kot vokalnega solista.
► Vas čaka v prihodnjem letu kakšna turneja, kaj posebnega?
Septembra sem preložil vabilo za Ameriko in Kanado, ker sem imel operativni poseg. Po nakupu karte in pred poletom sem odpovedal karto in so mi razveljavili zavarovanje. To turnejo sem preložil na april in maj, torej me to čaka. Imam že nekaj terminov v tujini, včasih sem namreč gost pri tujih ansamblih. Žal smo živi samo še trije pevci, tisti, ki smo bili do zadnjega pri Avsenikih, in pevka Ema Prodnik. Žal so vsi člani Ansambla bratov Avsenik že preminili. To je pet članov ansambla, ki jih ne smemo nikoli pozabiti, ker je ravno teh pet fantov poneslo to glasbo daleč v svet, tako da jo drugi sploh lahko še igrajo. Oni so prehodili najtežjo pot. To so bili kitarist Leo Ponikvar, basist Nik Sos, klarinetist Albin Rudan, trobentač Franc Košir in Slavko Avsenik na harmoniki. To je bilo pet zlatih fantov, ki se jih večkrat pozablja omeniti, a meni bodo vedno ostali v spominu, saj so mi polepšali marsikatero mračno uro, ko smo bili na turnejah v teh 20 letih. Ogromno so dali tej glasbi in prebredli najtežje trenutke, ko so marsikateri grdo govorili in pisali o tej glasbi. Oni so prišli najdlje v Evropi. Vsakemu, ki zdaj dominira, vedno rečem, da naj gredo v Evropo, saj mislim, da bi marsikdo lahko še uspel v tujini. Mislim, da je še celo Magnifico prepeval take pesmi v tujini ali pa na primer Darjo Švajger sem spoznal v narodni noši, ko je prepevala narodnozabavno glasbo. Za menoj je šlo ogromno slovenskih pevcev, skoraj vsi – celo Elda Viler je prepevala narodnozabavno glasbo. Eni so ostali, eni pa so prenehali. Če pogledamo naše južne brate: ni pevca v Srbiji ali v Bosni, ki ne bi prepeval poleg zabavne glasbe tudi narodno glasbo. Oni s spoštljivim odnosom gojijo narodno glasbo in tam je največje veselje, kadar se igrajo narodnjaki. In to nam manjka: nacionalni ponos. Mi svojega nacionalnega ponosa ne povežemo z glasbo. To se ni zgodilo nikjer v Evropi, da bi morali imeti kvoto za domačo glasbo.
► Zakaj menite, da imamo mačehovski odnos do svoje narodne glasbe?
To je majhnost naroda, ker je vse boljše, če je iz tujine. In vse, kar je tuje, je za nas boljše. Pri sosedih tega ne boste doživeli, na italijanskem radiu boste slišali samo njihovo domačo glasbo. Pri nas pa imamo tak odnos in nekaj ljudi, ki tega ne marajo. Čeprav se je v zadnjem času to popravilo, predvsem pri narodnozabavni glasbi. In tudi mladina je zagrabila to glasbo, kar mi je zelo všeč, saj je to naša muzika. In to mi je všeč, to je prav.
► Imeli ste operacijo na srcu, hitro ste okrevali, zdaj pa kar drvite s prejšnjim tempom naprej. Mislite, da se boste kdaj upokojili, se ustavili ali boste kar šli naprej?
Težko je reči slikarju, naj neha slikati. Težko je reči poetu, naj neha pisati. In težko je glasbeniku reči, da naj neha igrati, če to dela z dušo in telesom. Tisti, ki komaj čakajo upokojitve, to je nekaj drugega. So ljudje, ki so blazno radi v službi in jokajo, ko se upokojijo, in takšni, ki komaj čakajo na to. To so razlike. To je tisto, kar te drži gor. Nekdo dela s srcem in drugi dela, ker mora.
► Česa si želite v naslednjem letu, imate kakšen izziv, željo?
Ravno to je pri meni tisto: jaz nikoli ne razmišljam naprej. Najlepše mi je, da me stvari presenečajo. Nikoli nisem načrtoval. Kje pa sem si mislil, da se bom 55 let ukvarjal z glasbo, da v tekstil sploh ne bom šel. Jaz sem študiral tekstil, modo in še vedno spremljam modne revije, to me zelo zanima. Me je pa glasba posesala vase. Najlepše je, če lahko delaš tisto, kar te neizmerno veseli.
Eva Jandl