Petega decembra leta 1962 je Alfi Nipič v svojo delovno knjižico dobil prvi žig, ki ga je zaznamoval z delom v glasbeni karieri. Danes teče 53. leto njegovega ustvarjanja, ki so ga zaznamovali številni dogodki. Zagotovo lahko trdimo, da je na naših tleh glasbena legenda in zakladnica glasbene zgodovine.
Story: Petdeseta obletnica vaše kariere je že dobra tri leta za vami. Kaj je trenutno vaš izziv?
Trenutno me čaka nastop na Hrvaškem, kjer bom prepeval za skupino 450 ljudi, ki bodo počitnikovali v Vinodolskem. Ko sem organizatorja vprašal, zakaj teh ljudi ne peljejo v Slovenijo, je bil odgovor znova enak: “Veš, Alfi, cenovno so takšne razlike, da si tega ne moremo privoščiti,” kar je škoda. Sam sem velik domoljub in bi želel, da te stari potekajo drugače.
Ni mi jasno, ali so res takšne razlike, da se ves turizem preusmerja mimo naše države drugam? Da se Slovenci raje vozijo na Hrvaško kot v kakšne lepe domače kraje?
Potem pa tudi to, da imamo tako čudovite turistične točke, ki jih sploh ne znamo izkoristiti ali pa propadajo, na primer mariborsko Pohorje. V desetih minutah si z gondolo na Pohorju, kar pomeni, da si za nekaj evrov (kolikor stane vozovnica) na tisoč metrov nadmorske višine. Kdo si lahko privošči, da v 15 minutah spije kavo na tisočaku? Tone Vogrinec mi je enkrat rekel: “Alfi, ne spomnim se, da bi neko mesto pred nosom imelo velikana na tisoč metrih s takšno panoramo.” Mi pa kaj? Pustimo ga propadati in ne znamo izkoristiti potenciala, ki ga imamo. Drugje imajo veliko manj, pa to stokrat bolje iztržijo.
Story: Kje se sami najraje sproščate?
Najbolj se sproščam v naravi. Živim v naravi in vem, kako je. Vsak dan grem od doma. Vsak dan imam nekaj. Imam seznam stvari, ki jih moram opraviti.
Story: Glede na to, da je pred vrati poletje, kako preživljate vroče mesece?
Če sem čisto iskren, se v zadnjem času izogibam aktivnosti v juliju in avgustu. Predvsem zaradi potovanj. Čeprav imaš v avtu klimo, imam nenehen občutek, da mi ta ne dene dobro. Potem pa sem nenehno prehlajen, kar, predvidevam, je tudi zaradi te klime. In to mi res ne ustreza, zato se v peklenski vročini izogibam vseh aktivnosti. Včasih se spominjam, kako smo se vozili v kratkih majicah in hlačah z odprtimi okni po Nemčiji, Avstriji in Švici, pa smo bili zdravi. Zdaj me pa že klima v avtu prehladi. (smeh) Mogoče smo bili tudi mlajši ter bolj odporni in ne morem zdaj tega primerjati z današnjo situacijo.
Story: Kako pa je s potovanji? Bi še odšli kdaj v Avstralijo?
Dobil sem ponudbo za tri nastope v Ameriki in dva v Kanadi. Ne morem pa se odločiti, da bi odšel. Potovanje bi bilo ravno v juliju in tam niso razdalje takšne kot pri nas od Maribora do Kopra. Avstralijo sem videl že dvakrat, in če bi odšel, potem šele v oktobru. Ampak če sem odkrit, me ne vleče preveč. (smeh) Nazadnje sva se pogovarjala s Heleno (Blagne, op. a.), ker odhaja na turnejo v Avstralijo. Ampak kot sem že omenil, se trenutno nekako bolj osredotočam na Ameriko. Poklicala me je, ampak so to vse stvari, ki jih načrtuješ vsaj leto dni, preden se izvedejo. Vse skupaj sem imel že sedem takšnih turnej po Ameriki.
Story: Kako pa je bilo, ko ste bili v Ameriki?
Bil sem v Miamiju, ko sem dobil ponudbo, da bi še pel na ladjo, ki je plula mimo Kube, na Bahame in Jamajko. Ponudba je prišla z danes na jutri in tudi odločitev sem moral sprejeti čez noč. Žena je bila zraven in ni mogla verjeti. Rekel sem si, zdaj ali nikoli, in sva šla. Ko smo prišli v Mehiko, so me pred ladjo pričakali mejaši. Dal sem jim deset dolarjev za nastop in potem so me spremljali ves dan. Nisem vedel, da so takrat dobivali po dolar ali dva in v znak zahvale so me potem spremljali.
Story: Doživeli in preživeli ste že marsikaj. Kako pa ste se navadili na dobo mobilne tehnologije?
Spomnim se prihoda te mobilne ere. Poklicala me je novinarka in mi dejala, da potrebuje fotografijo za objavo v časopisu. Jaz sem ji odvrnil, da jo bom popoldne poslal po pošti, ko me prekine in mi reče, da bi jo potrebovala zdaj in da jo lahko pošljem po računalniku. Bil sem tiho in šel vprašat sina Dejana, kako naj to uredim. Nekaj časa mi je nato on to urejal, potem pa je vmes tudi pozabljal. Zato sem se moral naučiti ravnati s temi stvarmi. To pa zdaj res narediš v minuti. V telefonu imam več kot 1500 slik in zdaj jih z dvema klikoma pošlješ. Da ne govorim o idejah, ki si jih lahko takoj posnamem. Ti pametni telefoni so res prava mala revolucija. Ampak obvladam res tisto, kar potrebujem. Ne želim se obremenjevati z vsemi drugimi stvarmi.
Story: Znani ste po tem, da zelo radi pomagate. Kaj menite o dobrodelnih prireditvah, glede na to, da je tega čedalje več?
Vedno več je humanitarnih prireditev in vedno več je takšnih, ki so bili na račun te humanitarnosti tudi izkoriščeni. Ne razumem, zakaj pri vsem tem najbolj trpijo otroci. Najbolj me prizadene, ko v velikih trgovskih centrih vidim, da zbirajo zamaške - štopli po štajersko - za kakšnega otroka. Kaj ni grozljivo, da moraš otroku pomagati tako, da zbiraš štople? Tega ne razumem. Zakaj je prišlo tako daleč, da se morajo starši za svojega otroka tako boriti? To se ne bi smelo zgoditi. Otroci bi morali biti še bolj zaščiteni in morali bi jim zagotavljati večjo pomoč, kot jim jo dajejo naše institucije, ne pa, da starši nosijo večino bremena za zdravje svojih otrok. Koliko je takšnih zgodb, ki jih dnevno slišimo. Najbolj me zaboli, da se varčuje na plečih najmlajših. Mi iz prejšnjega sistema tega nismo bili vajeni. Teh debat ni bilo. Zdaj pa se sprašuješ, ali je to sploh mogoče. Marsikje in marsikaj se je dokapitaliziralo in se je denar našel, za tega revčka pa denarja ni. Tega ne razumem, zato se tudi rad odzovem takšnim akcijam.
Story: Sami ste pomagali tudi številnim mladim glasbenikom. Kako spremljate novonastale skupine, glasbenike, ki jim čez noč uspe v kakšnih šovih?
Stvar je takšna, da tudi čez noč izginejo. Ampak to je dobro, kajti izbira za poslušalce je večja. Če pa je manjše število, si prisiljen poslušati to, kar pač je. Čim več se bo dogajalo, snemalo, ustanavljalo skupin, tem bolje bo. Ampak zgodovina je vedno pokazala, da se krog obrne nekako tako: neka skupina se osnuje, potem se člani porazgubijo in se izoblikujejo druge skupine. Nekako se izločijo oz. najdejo tisti, ki so pravi. In tako ostane določeno število skupin, ki zaznamuje tisto obdobje.
Včasih so bili od narodno-zabavne glasbe Avseniki in Slaki. Od zabavne Črne vrane in Mladi levi. Danes jih je veliko več in vidim, da se je narodno-zabavna glasba zelo popravila, peša pa zabavna glasba. Ni nekih skupin, kot so bile včasih. Razumem tudi to, da je prisotna recesija in da ni več toliko nastopov, kot jih je bilo nekoč. Zelo pa se je 'razpaslo', da nas glasbenike kličejo na dobrodelne nastope. Ampak od tega ljudje ne morejo živeti. Ne morejo si kupiti inštrumenta, obleke ali pokriti stroškov prevoza. Enostavno ne moremo neprestano hoditi na brezplačne nastope. Če želiš delati, potrebuješ denar in nekje se ta zgodba potem konča. Enostavno si rečeš, da več ne moreš.
Story: Zelo ste odprti tudi za povezovanja z mladimi. Kaj menite o tem povezovanju starejših generacij z novimi idejami?
Andrea Bocelli je imel koncert v Central parku v New Yorku. Spremljalo ga je veliko ljudi in kot presenečenje je povabil Tonyja Bennetta (Tony je bil vedno senca Franka Sinatre. Sinatra je bil večji mafijec kot Bennet, zato mu je tudi tako uspelo). Skratka, ljudje v parku so vstali in ga sprejeli z največjim navdušenjem, ko je stopil na oder. Takšna povezovanja so vedno zelo simpatična in dobrodošla. Bennett je recimo zame res legenda. Ko sem bil v Chicagu in sem se peljal po cesti, sem zagledal njegov plakat. Takoj smo morali obrniti, da sem videl, kdaj bo koncert, a sem ga žal zamudil. Ni mi bilo dano, da bi ga videl, je pa fantastičen vokalist. S koliko mladimi je recimo prepevala Mahalia Jackson. To so res nepozabne kombinacije, ki združujejo vse generacije.
Story: Kakšno glasbo najraje poslušate v prostem času?
To mi je bil vedno najtežji odgovor. Poslušam od vseh zvrsti nekaj, kar mi je všeč. Še vedno veliko poslušam B. B. Kinga in Toma Jonesa, ki me vedno znova preseneča. Določene stvari so mi všeč, določene pa ne. Ne morem reči, da mi je od nekega izvajalca vse všeč, ampak je to stvar okusa. V zadnjem času je veliko poudarka na ritmu in priznam, če bi moral pol ure poslušati isti bit, udarec - no, to mi recimo ni všeč. (smeh)
Story: Kaj pa festivali? Mnogo glasbenikov mikajo ravno zato, da se na njih predstavijo, pokažejo. Kaj menite o njih?
To je vsekakor potrebno tistim, ki se na novo uveljavljajo in se želijo pokazati. Ampak vedeti moraš, da na festivalu zmaga samo eden. Tisti mora vedeti, ali se mu izplača ali ne, saj je to dolgoročno delo. Za tiste, ki pa začenjajo - ali profesionalno ali amatersko - je za uveljavitev v redu. Narodno-zabavnih festivalov je kar veliko, žal pa ni več slovenske popevke in pop festivala, da ne naštevam naprej. To je škoda. Mi se ne moremo primerjati s svetovno elito, kjer izdaš pesem, in če je popularna, si si zagotovil dve leti obstanka. Imaš podlago za dve leti. Pri nas pa imaš mogoče za dva meseca. Ljudje vedno iščejo in hočejo kaj novega. Radi prisluhnejo evergreenom, potrebujejo pa tudi nekaj novega. Majhnost naroda.
Napisala MIMA