Alfi Nipič: “Ponosen sem, da sem Slovenec”

Alfi Nipič: “Ponosen sem, da sem Slovenec” (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
Vir: Story
19. 11. 2017

Alfi Nipič se je rodil 17. 9. 1944 v Mariboru, ravno v času bombardiranja. Zaradi tega je družina zaklon poiskala v kletnih prostorih, in ker je bombardiranje povzročalo silovite tresljaje, se je v kletnih prostorih iz dimnika po prostoru širil sajast prah. Ta je takoj po rojstvu prekril takrat komaj rojenega Alfija Nipiča. Hiša je bila takrat skoraj porušena, a se jim je uspelo rešiti.

Mati Alfija Nipiča je bila rojena v Zagrebu, z Alfijevim očetom pa sta se spoznala na kasaških dirkah, na katerih je oče tekmoval. Pozneje se je mati preselila v Maribor in po enem letu že odlično govorila slovensko.

Ko je bil Alfi star pet let, so se z Linhartove ulice v Mariboru, kjer je bil pevec rojen, preselili na Poljane, na Pušnikovo ulico 18. "To je bilo takrat predmestje Maribora. Za hišo so bila velika koruzna polja, tam, kjer so zdaj bloki. Bilo je veliko sadnih dreves, imeli smo vrtove." Od tam izvira tudi navdih za pesem Poljane, dom prelepih dni. Obiskoval je Žolgarjevo šolo na Taboru, od četrtega razreda pa osnovno šolo na Studencih. Želel se je izučiti za radio mehanika, a ker je takrat veljalo, da učnega mesta ne dobiš, če nimaš zvez, Alfi ni nadaljeval šolanja v tej smeri, temveč na tekstilno tehnični šoli v Mariboru. V tretjem letniku se je vpisal še na glasbeno šolo v Mariboru, kjer je obiskoval solo petje pri profesorici Končičevi. "Še zdaj sem ji hvaležen za vse, kar me je takrat naučila. Za vso tehniko, ki jo mora imeti vsak vokalni solist. S to si še danes, po vseh teh letih, veliko pomagam."

V srednji šoli je na različnih mladinskih plesih na Prvi državni gimnaziji prepeval z Bertijem Rodoškom in na drugi državni gimnaziji, kjer so bili vsako nedeljo popoldne mladinski plesi.

"Ko sem obiskoval tretji letnik srednje glasbene šole, me je ravnatelj srečal v veliki kavarni, kjer sem takrat vsak dan prepeval." Ravnatelj ga je poklical na zagovor in mu dejal: "Če te še enkrat vidim, da prepevaš v lokalih, boš moral zapustiti glasbeno šolo!" Ko ga je Alfi vprašal, zakaj, mu je ravnatelj odgovoril, da ne bodo vzgajali kavarniških pevcev. "Takrat sem od tega živel. Nisem bil zaposlen. Prepeval sem v Slaviji, Astorii, Veliki kavarni, v ljubljanskem Slonu, Levu, kjer so imeli živo glasbo."

Ko ga je ravnatelj čez 14 dni znova 'zalotil' med petjem v kavarni, ga je spet okaral in mu dejal, da bo pač ostal kavarniški pevec in nima več pravice obiskovati glasbene šole. "Do takrat sem si že nabral dovolj znanja, ki mi je pozneje koristilo."

“Ponosen sem, da sem Slovenec”

Ko je začel delati v mariborskem tekstilnem bazenu, je imel triizmenski delavnik. Ko je nekega dne delal popoldne, se je po koncu dela ustavil v Astorii, kjer je srečal prijatelja z glasbene šole, ki je igral bobne. Prijatelj ga je v treh ur prepričal, da je Alfi namesto v službo odšel na avtobus in se odpeljal v Koper. Prijatelj je namreč v hotelu Triglav Koper igral s svojim ansamblom. Plača se mu je s tem korakom potrojila, saj je kot glasbenik zaslužil trikrat toliko kot tovarniški delavec. Vendar je bil njegov urnik zelo naporen. Od 20. do 24. ure je prepeval v restavraciji, od 24. do 5. ure zjutraj pa v baru.

Leta 1962 se je začela njegova profesionalna glasbena pot, najbolj znan med takratnimi kavarniškimi ansambli pa je bil Geza Baranja. Jeseni in pozimi je Alfi nastopal v Mariboru in Ljubljani, poletne mesece pa je pel po hotelih od Kopra do Dubrovnika.

"Takrat je imel vsak malo večji hotel svoj orkester. "Najdlje, štiri mesece, sem prepeval v Makarski, v hotelu Plaža." Takrat so veliko igrali skladbe, ki so prihajale iz San Rema, sicer pa je bil njihov repertoar sestavljen iz četrtine angleških, četrtine nemških, četrtine italijanskih in četrtine slovenskih pesmi. Niso prepevali toliko v hrvaščini kot danes.

"Smešno mi je, ko vidim ansambel v slovenski narodni noši, ki eno uro prepeva v hrvaščini. Nezaslišano je, kako je hrvaščina preplavila slovensko estrado. Če bo šlo tako naprej, čez 20 let slovenske besede v glasbi več ne bo in tudi slovenske glasbe več ne bo!"

“Ponosen sem, da sem Slovenec”

V obdobju delovnih brigad je Alfi Nipič nastopil tudi tam. Televizija je to posnela in naključje je hotelo, da je leta 1973 Slavko Avsenik ta posnetek videl po televiziji. Slavko Avsenik je nato s svojim svakom Kušarjem, takratnim direktorjem Radia Maribor, prišel v Maribor do Alfija Nipiča in mu povedal, da njihov trenutni pevec Franc Koren odhaja v pokoj, ter ga vprašal, ali bi bil pripravljen priti pomagat. "Ko smo pozneje snemali na takratnem Helidonu, sva z Neco Falk že proslavljala, da bova skupaj odšla k Avseniku, a se je v zadnjem trenutku Vilko premislil in zaradi barve glasu vzel Jožico Svete."

Leta 1974 so posneli že prvo skupno ploščo Slovenija, od kod lepote tvoje. To je bil prvi valček, ki ga je Alfi Nipič zapel pri Avsenikih, prva polka, ki jo je odpel, pa je bila Lepo je biti muzikant. "Na začetku je bilo zelo naporno. V 21 dneh turneje smo imeli 21 koncertov. Vsak dan je bil nastop!"

Največ so nastopali na nemško govorečem področju v Avstriji, Nemčiji in Švici ter na določenih področjih Francije, Belgije, Nizozemske in Italije. Sodelovanje z Avseniki je trajalo 19 let in leta 1990 so se razšli zaradi nesporazumov v ansamblu. "Najprej sta ansambel zapustila Lev Ponikvar in Mik Soss. Ko sta kot zamenjava prišla nova člana, se je za odhod odločil še Albin Rudan. Ker sva bila z Albinom sovoznika, vozili smo se v dvojicah, sem mu takrat rekel, Bine, če greš ti, grem tudi jaz. Tako smo leta 1989 dali Slavcu odpoved Albin Rudan, Jožica Svete, Joži Kališnik, Jože Balažič in jaz. Tako so takrat ostali Slavc, Košir in nova dva člana."

Imeli so enoletni odpovedni rok, tako da so prenehali delovati leto dni pozneje, torej leta 1990. "Pevci smo leta 1991 posneli še eno ploščo, ker nas je k temu zavezovala pogodba s Telefunknom in Slavkom Avsenikom." Razhod je sprožilo več dejavnikov, a ko po 30 letih skupnega igranja prideta v zasedbo dva nova člana, je to lahko zelo moteče. Tako se je končala uspešna zgodba takratnega ansambla bratov Avsenik.

"Z Jožico Svete sva skupaj posnela okoli 260 pesmi v slovenščini in prav toliko v nemščini. Vsako leto smo izdali dvojni album, enega v slovenščini in enega v nemščini. Na vsaki plošči je bilo takrat 12 pesmi, torej skupno 24 pesmi letno."

Najprej so snemali v berlinskem studiu Telefunken, pozneje v Koch records v Ebigenalpu v Avstriji. Pri Avsenikih je Alfi Nipič dobil 14 velikih zlatih plošč in veliko lepih spominov. "Obdobje delovanja v ansamblu Avsenik je moj lepši del glasbenega življenja." Perfekcionizem ansambla je bil viden povsod. Vsak inštrumentalist v ansamblu je bil mojster svojega glasbila. Albin Rudan je bil na nemško govorečem področju znan kot Paganini na klarinetu. Bil je tudi prvi klarinet Slovenske filharmonije. Lev Ponikvar je igral kitaro v Big bandu, Mik Soss je prav tako igral v Big bandu RTV Ljubljana. Slavko Avsenik je bil virtuoz na harmoniki, Franc Košir pa je bil maskota ansambla. "Brez teh petih fantov te glasbe ne bi bilo!"

V prvih vrstah na njihovih koncertih so bile tri četrtine glasbenikov, ki so prišli poslušat, kako igrajo. Na nemško govorečem področju je ansambel Avsenik zasedel prvo mesto. Slavko Avsenik je slovenski Strauss. Kar je Avsenik namreč naredil za Slovenijo, je Strauss naredil za nemško govoreče področje. Ta glasba bo ostala, ne glede na to, da komu to ne bo ravno všeč. Ta glasba je globoko zasidrana, tudi v Evropi. "To je glasba treh ali štirih generacij."

“Ponosen sem, da sem Slovenec”

Še zdaj hodijo na koncerte Alfija Nipiča družine od dedka ali celo pradedka do vnukov. Po razhodu z Avsenikom je Alfi Nipič sestavil svoj ansambel in igral njihovo glasbo. Imel je to prednost, da je tudi med nastopanjem v ansamblu Avsenik vzporedno nastopal in prepeval kot solist. Veliko je nastopal z Big bandom in Privškom ter snemal zabavno glasbo. Privšek je za Alfija Nipiča napisal tudi Alfijevo prvo uspešnico z Big bandom z naslovom Dajte mi dan. V solistični karieri je najprej začel pisati besedila in takrat so nastale pesmi Poljane, dom prelepih dni, Stara dobra domačija ... Poleg besedil pa je začel pisati tudi glasbo. Pred leti je poskrbel celo za manjši šok, saj se je na sceni pojavil kot Techno Alfi. "To je bila modna muha," pravi.

Petega decembra bo Alfi Nipič praznoval že 55 let poklicne glasbene poti - in še vedno nastopa. Po vseh teh letih nastopanja doma in v tujini ni pozabil stare dobre domačije. Zato se vedno rad vrača domov in se z iskrico v očeh spominja svojih Poljan, doma prelepih dni.

Besedilo: Aleš Rod // Fotografije: Goran Antley, Osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story46/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 46/2017

Story 46/2017, od 09. 11. 2017