Alfi Nipič: “Včasih nisem imel niti za kavo!”

Zagotovo je med domačimi virtuozi legenda, ki je zaznamoval slovensko narodno-zabavno glasbo. Spoznal je veliko ljudi, prepotoval veliko dežel in ustvarjal nepozabne spomine. Med njimi pa so seveda lepi in tisti nekoliko manj. Petega decembra leta 1962 je Alfi v svojo delovno knjižico dobil prvi žig, ki ga je zaznamoval z delom v glasbeni karieri. Čeprav se je glasbi posvečal že leta poprej, se je odločil, da bo jubilej praznoval natanko na dan, ko se je prvič zaposlil.

“V srednji šoli sem spoznal, da je glasba zagotovo del mojega življenja. Po tekstilni in tehnični šoli ter opravljeni glasbeni šoli sem prvič nastopil v hotelu Triglav, ki je danes hotel Koper. Nisem si mislil, da bo to zaznamovalo mojega abraham na področju glasbenega dela,” je skromen Alfi. “Ko danes opazujem delo Engelberta, ki je prepeval na Evroviziji, in glasbenika Tonya Benetta, ki je pri svojih 85 letih nastopil v Centralnem parku v New Yorku lani, razumem, kaj pomeni živeti z glasbo vse svoje dni. Razumem čustva in ugotavljam, da se človek ne more nikoli odpovedati temu, kar se dela z dušo in s srcem,” pove Alfi.

Legendarne uspešnice

Le kdo si ob silvestrovem ne zapoje Silvestrskega poljuba, ali Štajerca, ali Slovenija, od kod lepote tvoje … Vse to so zimzeleni repertoar pevca, ki se je s temi hiti zasidral med prebivalce naše dežele. Alfi še vedno uživa v svojem delu in še vedno so glasbeni odri tisti, ki ga ženejo na njegovi poti ustvarjanja. “Vedno se prilagajam odrom, na katerih nastopam. Ne glede na to, ali je to doma ali v tujini,” prizna Alfi, ki je še vedno zelo aktiven pri naših sosedih v Avstriji, Nemčiji in Švici. “Najbolj uživam, ko vidim odzive občinstva. Če vidiš, da občinstvo ostane apatično, potem svojega poslanstva nisi opravil dobro. Če pa občinstvo s tabo joče, se smeji ali se jezi, potem veš, da si opravil svoje delo dobro. Na odru moraš opraviti to tako, da nekaj dosežeš.”

Avsenikove anekdote

Alfijeva zakladnica spominov je raznolika in anekdot z nastopov mu ne zmanjka. “Najbolj nepozabna dogodivščina je bila še iz časa, ko smo nastopali skupaj z Avseniki. Bili smo v Švici in imeli smo navado, ker nas je bilo osem, da smo na oder prihajali z leve in desne po štirje. Ker smo morali stopiti malo hitreje, se je Slavko spotaknil in padel na harmoniko. Ljudje so ploskali, Slavko pa se od šoka skoraj ni mogel pobrati. Na prvi trenutek je bilo videti, kakor da je to del našega scenarija. To so bili lepi trenutki, spomnim pa se tudi tistih težkih, ko nisem imel denarja niti za kavo. Takrat sem se rad sprehodil mimo znanih lokalov v Mariboru v upanju, da bom srečal nekoga, ki bi mi to kavo častil,” se spominja Alfi.

“Ni bilo lahko. So se pa stvari spremenile, ko smo nastopali z Avseniki. Čeprav je to potegnilo s seboj spet drugo plat. Osem mesecev smo bili z doma in potovali po vsem svetu. Ampak če nekaj delaš s srcem, ti ni težko. Avseniki so slovensko glasbo resnično popeljali zunaj naših meja in jo naredili to, kar danes je, čeprav se pri nas tega ne zavedamo. Na nemško govorečem področju, kjer je zagotovo 150 milijonov ljudi, je do zdaj uspelo le Ivu Robiču, Bati Iliču in Avsenikom. Drugega ni bilo in ga ne bo,” še doda. “Vsi, ki igrajo to zvrst glasbe po Avstriji, Švici in Nemčiji, igrajo samo na podlagi tega, kar smo naredili. Zaorali smo ledino in ponesli to glasbo med ljudi. Ostala je v njihovih glavah, ušesih in jim zdaj daje nostalgijo. Ta glasba jih še vedno razveseljuje.”

Dobrodelen

Alfija vabijo na številne dogodke in z veseljem se nanje tudi odzove. Kot glasbenik se namreč zaveda, da pevčeva glasba ne more priti do ljudi, če on sam ne pride. “Vsak teden dobivam prošnje, vabila na različne dogodke, med njimi tudi takšne, ki so humanitarno obarvani. Ker sem nastopal tudi v tujini, sem videl, kako organizirano in premišljeno se tega lotijo v Nemčiji in Avstriji. Naredijo projekt, ki ga podpre vsa država. Nato se zbrani denar razdeli med različne posameznike, ki potrebujejo sredstva. Škoda, da sami ne moremo narediti podobnih akcij, mi se namreč preveč razdrobimo na različne konce. Vsak zbira za svoje dotične osebe. Tak primer so recimo zbiranja zamaškov, kjer poskušamo dobesedno z drobižem pomagati nekomu, ki je pomoči zelo potreben. Mogoče bi se morali zgledovati po naših sosedih in pripraviti nekaj enotnega za vse tiste, ki potrebujejo našo pomoč. Vsekakor bi na tak način zbrali več sredstev, ki bi jih lažje razdelili,” še meni Alfi.

Sprosti se v naravi

Alfi se najbolj sprosti v naravi, ko si privošči dolge sprehode. “Vzamem si pohodniško opremo in hodim v okolici. To je moja najlepša sprostitev, ki me napolni z energijo in novimi idejami. Med hojo marsikaj vidiš, marsikaj srečaš in doživiš. Prav to me najbolj osrečuje. Na pohodih sem obiskal kar nekaj vrhov in med njimi je bil tudi Triglav. Takrat so bili z mano Oto Pestner, Neca Falk in New Sving Quartet. Zame je bilo to prvič in zadnjič, saj sem spoznal, da ni zastonj rek: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor.

Sem Štajerec in zame so veliki hribi že Slovenske gorice, ampak na srečo je v vsaki dolini zagotovo še kakšna klet, ki je prav tako vredna ogleda. Za nas Štajerce pa pravijo, da se najboljše počutimo v kakšni kleti. Ni zaman še vedno aktualna legendarna pesem, ki govori: v toti presneti, štajerski kleti. Vsak, tudi tisti, ki ni Štajerec in se je odzval našemu vabilu v kakšno dobro klet, je ni zapustil razočaran,” pove Alfi.

“Zelo rad hodim v planine in naravo in na srečo živim obdan z zelenjem, kar me še dodatno pomirja in sprošča. Živim v skrivnem kraju – Jarenini, kjer me zelo težko najdete. Zato svojim obiskom rečem, da se dobimo pri tamkajšnji cerkvi, pri kateri jih počakam, da jih nato odpeljem do doma. Raje tako, kot da me sami iščejo in se vmes čestokrat izgubijo, nato pa jih moram loviti po hribih in dolinah, da jih spet najdem. Parcelo sem kupil leta 1974. Ta kraj me privlači, saj je obdan z naravo. Všeč mi je, da ni naseljen kot mesto, kjer stoji hiša ob hiši. Ta kraj mi daje občutek, da resnično živim z naravo.”

Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije: Goran Antley, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj