Aljaž Tepina: Slovenec, ki bo igral v Batmanu

Aljaž Tepina je eden od tistih pogumnih fantov, ki je šel srečo iskat v tujino. Eden od tistih, ki so z znanjem in trebuhom šli za kruhom in ki očitno verjamejo v pravljice, saj z željo, voljo in nasmehom stopa po poti, ki si je je vedno želel. Iz za tujino majhnega Kranja je Aljaž pred kratkim stopil celo v mistični in lahko bi rekli pravljični Gotham City. Pravljice so torej lahko tudi resnične.

Story: Aljaž, zakaj ste igro študirali v Londonu, in ne v Sloveniji? Je Slovenija za vas preslaba?

Nikakor. Najprej sem seveda želel študirati pri nas, na AGRFT. Takoj po srednji šoli, ko sem padel v igro, je bila edina izbira postati igralec. Šel sem na AGRFT, pa nisem bil sprejet. Rekel sem si, nekateri to počnejo po večkrat, pa bom tudi jaz. Bom šel pač naslednje leto. Pa spet nisem bil sprejet. Prišel sem sicer v drugi krog, nekaj napredka je bilo in tako sem odšel študirat turizem na Bled. V tem času sem igral polprofesionalno. Ves čas sem bil aktiven, potem pa je v meni spet zagorela želja po odru. Alternativ za moje življenje ni bilo, Slovenija pa je takrat na srečo prišla v EU in s prijatelji smo šli obiskat London. Na poti nazaj, spominjam se, da je bilo na letalu, sem pomislil, da bi poskusil študirati igro v Veliki Britaniji.

Story: In kako ste izbrali šolo?

Vedno sem dobro obvladal angleški jezik. Izgubiti nisem imel kaj. Po spletu sem pregledoval šole, na Royal Academyju so bile šolnine tako visoke, da zame niso bile dosegljive, in tako sem, ne da bi vedel, na kako dobro šolo sem se vpisal, izbral tisto, ki je imela najlepšo spletno stran. (smeh) Rekel sem si, če dajo nekaj na spletno stran, potem iz te šole tudi nekaj je. Tako sem se vpisal na eno izmed treh najboljših šol Central School of Speech and Drama, po treh krogih sprejemnih izpitov sem bil izbran jaz in še 19 drugih študentov izmed 3.500 prijavljenih. Kar v redu selekcija, kajne?

Story: Pa vam je jasno, zakaj pri nas niste bili sprejeti? Ste kdaj razmišljali o tem?

Seveda sem, mislim, da sem bil takrat premalo izoblikovana osebnost, največji dejavnik pa je bila prevelika želja. Mislim, da me je to ‘neslo’. Če bi šel takrat delat sprejemne izpite v London, jih verjetno tudi ne bi naredil. Mislim, da se moraš za določene stvari ravno prav oblikovati. Mora te pustiti punca, moraš biti malo nesrečen in trpeti, moraš imeti kakšen govor na pogrebu, da se zjokaš, in tako naprej. Vse to nas oblikuje. Z leti pač rastemo kot osebe, in to se pozna.

Story: Kako se to pozna pri igralcu?

Če si premlad, mislim, da vse, kar ti rečejo na akademiji, vzameš za sveto. Ali pri nas ali pa v tujini, saj je vseeno. Ampak vse ni sveto. Tam so zato, da ti dajo neko iztočnico, ponudijo ti tisto, kar znajo. Potem pa je od tebe odvisno, kaj boš uporabil in kako boš gradil. Dajo ti orodje, ti pa moraš z njim znati delati in tudi vedeti, s katerim orodjem.

Story: Je igra postala vaša ljubezen in pozneje tudi kruh zato, ker vas je v to usmerjal vaš oče Rastko?

Ne, nikakor. Nikoli me ni silil v to. Ko sem bil otrok, sem seveda gledal njegove stvari, pa tudi sicer sem odraščal z gledališčem.

Story: Pa vam je kdaj to branil?

Ne, nikakor, tudi to ne. Doma so vedno poudarjali, da bi bilo fino, če bi se z nečim še ukvarjal. To je bilo vse. V osnovni šoli je bil to pač šport, igral sem namreč rad košarko, ves čas smo v Stražišču pri Kranju igrali košarko.

Story: Ampak od kod potem želja po igri?

V srednji šoli sem s pomočjo učiteljice slovenščine po naključju prišel do produkcije igre za 8. februar. Bilo je nekaj kratkega, nezahtevnega, ampak to je bil en tak biserček, prvi klik. S sošolci smo naredili dramsko skupino in tako nekajkrat nastopili. Tudi gostovali smo in takrat sem pri očetu začel sodelovati pri Kranjskih komedijantih in počasi sem padel noter.

Story: Kaj pa vas pri igri najbolj privlači?

Danes sicer lahko živim brez občinstva, saj me ta trenutek vseeno najbolj privlači delo pred kamero. Ampak vseeno, brez igre in vsega tega bi težko živel. Če bi mi zdaj to kdo vzel, bi se verjetno vrgel v producentske vode. (smeh) To, kar počnem, je nekako ekshibicionizem, saj prikazujemo nekaj, česar ljudje sicer ne vidijo. Oder in kamera dejansko slečeta igralca, sebe predamo publiki, in to je zame adrenalin. Ko padeš v vlogo, je to nekaj, kar ti daje veselje ne glede na trenutek, ki ga igraš. Lahko je še tako grozen trenutek, del igre, žalosten, ko pridem z odra ali izza kamere, sem vedno vseeno vesel, saj mi je nekaj uspelo prikazati ljudem. Igra je trdo delo.

Story: Kaj pa naredite, da kot pravite, padete v vlogo?

To je zelo odvisno od tega, kakšna je vloga in kako velika je. Predvsem je pomembno, koliko lahko črpaš. Narediti moraš raziskavo, poglobiti se moraš v značaj. To je vedno zapleten proces, zato moraš imeti orodja, o katerih sem prej govoril. Kamera in gledališče se razlikujeta. Pred kamero moraš biti ti in dodajati stvari. Zato mi je tudi kamera ljubša, saj izhajaš iz sebe in se postaviš v položaj kot v vsakodnevnem življenju. Čeprav si predstavljaš nekaj povsem drugega, gledalci vidijo, da si to izkusil in da je to iskreno.

Story: Kdaj pa ste doživeli svoj prvi stik s kamero?

Moje prvo pojavljanje pred kamero je bil film Maje Weiss Skriti spomin Angele Vode. To je bil moj prvi profesionalni film, v katerem sem igral, in prvi film pri nas po koncu študija. Bilo mi je ‘the best’. Doživel sem tudi krst, polili so me z vodo, in ko sem o tem razlagal v Angliji, jim je bilo neverjetno zanimivo, saj tam tega ne poznajo. (smeh) To je pač čar Slovenije, smo manjši in imamo več časa, več stika med igralci. Zanimiva izkušnja je bila.

Story: Kako pa dobite vidnejše vloge?

Naj najprej povem, da je v tujini povsem drugače. Najprej moraš dobiti agenta, sam ne moreš nič. Sicer sem pa tja komu uspe tudi tako, ampak jih je malo.

Story: Kako pa dobite agenta?

V šoli. Prvi dve leti sta namreč študijski, v tretjem letniku pa imaš tri javne produkcije in tako imenovani ‘showcase’. Produkcije so precej profesionalne, režiser je zunanji, šola pa povabi agente, producente, skratka industrijo, ki pride pogledat njihove igralce. Pridejo z angleške scene in potem agenti vidijo, kaj delamo. Mene so opazili že na prvi produkciji, povabili so me na sestanek, me spremljali do konca, si ogledali vse produkcije in tako smo začeli sodelovati. Imel sem sicer še eno ponudbo, ampak mi je agencija, pri kateri sem, bolj ustrezala.

Story: Kako pa to ocenite?

Načelno je to zelo tvegano. Lahko se odločiš za veliko agencijo, ki ima veliko velikih imen. Ampak potem moraš vedeti, da bodo lahko ti v ospredju. Moja agencija Michelle Braidman Associates je srednja ali srednja do manjša, ima tri agente, ki med seboj dobro sodelujejo, zato sem zadovoljen z njimi in njihovim delom. Vzamejo odstotek od mojega dela in tako smo začeli sodelovati. Takoj po Angeli Vode sem posnel vlogo v serijah Nema priča (Silent Witness) in Zakon in red (Law & Order), kjer sem prvič videl, kako deluje ta posel. Pote pride šofer, odpeljejo te na snemanje, dobiš svojo prikolico in vse udobje, potem pa si tam resnično kralj. Vsi se namreč zavedajo, da je pomembnost igralca na snemanju velika. Dobiš dobesedno vse, kar si lahko želiš. Ljudje tam so organizirani, natančnost in odnos sta pomembna, prostora za napake ni. Odnos med ljudmi je prijazen, dejansko je dober odnos za delo in vzdušje je enkratno.

Story: Je Batman vaš prvi velik uspeh, ki ga štejete?

Ja seveda, definitivno!

Story: Kako pa pride igralec iz Kranja do Batmana?

Na začetku igraš male, miniaturne stvari. Zelo počasi gre, tak je postopek, večinoma se nekajkrat pojavljaš v malih stvareh, res malih. Ampak so koristne, saj lahko pozneje prideš do česa boljšega in večjega. Po seriji Zakon in red sem dobil glavno gostujočo vlogo v Holby Cityju. Nastopil sem v celotni epizodi, in to je že dobra pot. Pred letom dni, ko je udarila recesija, je bilo vse skupaj precej ubogo, saj so tudi uveljavljeni igralci igrali v manjših vlogah, nam, začetnikom, pa je ostalo zelo malo ali skoraj nič. Agentka me je nekega dne poklicala, da ima dve dobri avdiciji zame. Ena od teh je bila prav za Batmana, čeprav je bilo vse brez imen, saj nisem vedel, za kateri film gre. Tudi Batmana ni nihče omenjal, imel je neko skrivno delovno ime, in to je to.

Story: Ste potem odšli v tujino na avdicijo?

Ne. Dobil sem elektronsko sporočilo, pa sem se lahko posnel kar doma. Tako sem tudi naredil in jim poslal. Mesec dni ni bilo nič in ob naslednjem klicu sem izvedel, da bom igral v Batmanu. Skočil sem do stropa, a ni bilo nobenih informacij. Nisem vedel niti, kako velika vloga bo, ne kdaj in kako se bo snemalo, vedelo se je le, da bo šest snemalnih dni, in to je to. Še ko sem šel na pomerjanje kostumov, mi ni nihče ničesar povedal. Vse je bilo stroga skrivnost. Ko sem prišel na snemanje, me je na mizi v prikolici čakal scenarij, pa še ta ni bil popoln, saj so resnično skrivali vse, kar se je le dalo. Svoje besedilo sem dobil šele, ko sem stopil na prizorišče snemanja.

Story: Kakšna pa je vaša vloga?

Film pride ven julija letos. Sodelujem v prvi akcijski sekvenci, torej v prvih šestih minutah filma. Ta del se je sicer že vrtel v Ameriki v Imaxu kot napovednik, ne smete pa pričakovati, da sem zdaj dobil neko ogromno vlogo. Je pa dobra, imam tudi tekst, sem pač v takšnem položaju, kot je bil Rade Šerbedžija v prvem Batmanu. Sem pomagač glavnega negativca Bana, ki ga igra Tom Hardy. Na koncu prizora sicer umrem, ampak to je zelo velika stvar, velik film in dejansko so vsi želeli delati z režiserjem Christopherjem Nolanom pri tem filmu.

Story: Koliko pravih zvezdnikov pa ste srečali, je možno s kom sploh govoriti?

Seveda, takoj ko prideš na set, si del ekipe in tako te tudi obravnavajo. V tem delu, ki sem ga snemal, je še Aidan Gillen, ki je igral tudi v The Wire in Game of Thrones, poleg naju pa je bilo še nekaj igralcev. Na snemanju je vse sproščeno, doživel in videl sem veliko noro dobrega, pa tudi sicer smo se kar družili po snemanju. Tom Hardy je imel sicer veliko dela z ličenjem in masko, zato smo se videvali le na snemanju, a smo bili kar dobra klapa.

Story: Kako pa je potekalo vaše delo?

Režiser Nolan dela vedno z isto ekipo, zato je tudi sicer delo pri filmu sproščeno, veliko je smeha in ljudje so med seboj povezani. Vse stvari se naredijo v samo dveh ali treh ponavljanih, vse je organizirano in resnično je bila to odlična izkušnja.

Story: Kaj pa film? Ste že videli kakšen del?

Ne, do filma je še daleč. Ne vem, kako bo vse skupaj videti, pričakujem pa, da bom film videl na londonski premieri, ko bo prišla na spored.