Skupaj s Tomom Hardyjem se je postavil nasproti Batmanu, trenutno pa se na slovenskih malih ekranih Aljaž Tepina pojavlja v priljubljenem Usodnem vinu. Simpatični Kranjčan je prepričan, da se bo čez nekaj časa podal tudi v Hollywood, do takrat pa bo pomagal pri ustvarjanju slovenske filmske scene in se med drugim prelevil v vlogo producenta. Pred odhodom na Kanarske otoke, kjer bo preživel zimo, smo ga na kavi ujeli tudi mi.
Story: Ste že od malih nog sanjali o igralskem poklicu?
Rojen sem sicer v gledališki družini, vendar me igra na začetku sploh ni zanimala. Šele v srednji šoli sem se na pobudo profesorice pridružil dramskemu krožku, kjer smo prvo leto za potrebe informativnega dne ustvarili Povodnega moža. Ker smo se odlično ujeli, smo naslednje leto zastartali veliko bolj resno. Drugače pa sem se v osnovni šoli predvsem ukvarjal s košarko.
Story: Potem bi bili danes košarkar?
Ah, kje pa! Sem relativno majhen, poleg tega tudi moji prsti niso dovolj dolgi, da bi obdržal nadzor nad žogo. Sploh ne vem, kaj bi sicer postal. Nekaj časa sem študiral turizem, zato bi se mogoče usmeril tja.
Story: Z vlogo v filmu Batman ste v slovenski javnosti dvignili veliko prahu. Kako ste dobili to vlogo?
Tako, kot te stvari pač potekajo. Agentka mi je sporočila, da me čaka kasting za film, ter mi med vrsticami povedala, da gre za Batmana, a o tem nisem nikomur smel ničesar povedati. Tako sem po njihovem naročilu posnel prizor, ki pozneje niti ni postal del filma, saj vsebina tega ostane skrivnost. Po enem mesecu so mi sporočili, da je vloga moja.
Story: Kako pa posnamete želene prizore, na podlagi katerih vas povabijo na kastinge?
S sestro imava ustaljen proces, in sicer ona bere druge karakterje, medtem ko jaz odigram svojo vlogo. Celotna zadeva je videti podobno kot pozneje na kastingu, kjer preostale vloge pripadejo direktorju.
Story: Nekaj let ste na londonski kraljevi šoli za govor in dramo študirali igralstvo. Vam je bil London odskočna deska za naprej?
Moj dolgoročni cilj je nastopati tudi v angleško govorečih filmih, zato sem se želel izobraževati v tem jeziku. Poleg tega imamo gen za angleški jezik v družini, saj sta bila dedek in teta anglista. Vendar je težko, saj je igralcev, ki si želijo vlog, res veliko. Po Batmanu sem se udeležil veliko kastingov, tudi letos sem jih imel kar nekaj, vendar za zdaj še nisem dobil vloge. Enostavno je bazen igralcev prevelik. Približno 80 % igralcev na kastingih je primernih za vlogo in so vrhunsko usposobljeni, zato o izbrancu odločajo podrobnosti. Velikokrat moraš preprosto imeti srečo!
Story: Kako pa je z igralskim poklicem na sončni strani Alp?
Vsi igralci trenutno delamo Usodno vino ali pa Eno žlahtno štorijo. (smeh) To se mi zdi super, saj sta obe seriji zelo popularni in posledično se v domačo produkcijo vlaga bolj kot pa pred nekaj leti. Zdaj imam torej dve limonadi, želim si le še kakšne bolj resne drame, nekaj bolj resnega, morda kriminalko.
Story: V Usodnem vinu vam je pripadla vloga Karininega agenta ...
Producent me je poklical in mi ponudil vlogo, ki sem jo zaradi zanimanja in z velikim veseljem sprejel. Na bralni vaji je bilo super vzdušje, zato sem zelo vesel, da sem postal del serije. Nekaj časa sem bil sicer odsoten, zdaj pa se vračam na sceno in bo spet pestro.
Story: Zdi se, da so vam nekako naklonjene vloge negativcev?
Ja, negativci so top, saj ti veliko več dajo! Vendar se ključ do uspeha skriva v tem, da jih ne smeš igrati, kot da so negativci.
Story: Se spogledujete s kariero na drugi strani Atlantika?
Seveda, v tem poklicu vse poti vodijo v Kalifornijo. Težave ti sicer povzroča ameriški vizum, zato bom pred tem moral dobiti še kakšno vidnejšo vlogo. Le redkokomu uspe v mladostniških letih, večina preprosto nekoč z veliko sreče pade notri. Dokler ti v tujini ne uspe, tam ne moreš živeti od tega.
Story: Do takrat pa torej še nekaj kastingov?
Res je, poleg tega pa bo naslednjih nekaj mesecev moj urnik zapolnjen tudi z razvijanjem celovečerca Molk vesti. Z ekipo želimo najprej ustvariti res super scenarij, ker se mi zdi, da je to osnova za vsak projekt.
Story: Torej menite, da se v Sloveniji posveča premalo pozornosti scenariju?
Po mojem mnenju je prav to problem slovenskega filma, saj se čisto premalo posveti piljenju scenarija. To je res obrt, ki igra veliko vlogo že desetletja. Poleg tega pa pogrešam tudi nekatere nestereotipne dialekte, saj je vse preveč skoncentrirano na osrednjo Slovenijo. Kdo pa v resničnem življenju govori knjižno slovensko? Skoraj nihče, in če ni resnično, je pač ponaredek.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
