Alma Rekić (MasterChef): »Z mehkobo ne prideš nikamor«

Alma Rekić (MasterChef): »Z mehkobo ne prideš nikamor« (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Jana
4. 5. 2017

Almo Rekič vsi dobro poznamo v vlogi sodnice kuharskega šova MasterChef.

Močna ženska, ki pravi, da je v Sloveniji s tako vlogo zelo težko shajati, a vendar uživa v svojem delu. Ko s strastjo govori o življenjskem ritmu, pri katerem bi marsikoga od nas pobralo, se zdi, kot da ima njen dan več kot 24 ur in je ena od superjunakinj.

Vaše življenje se vrti okoli kulinarike – kdaj se je ta strast začela in kako?

Moje življenje se okoli kulinarike vrti že dolgo. Včasih sem bila morda celo premajhna za igranje v kuhinji, a se je že takrat zdelo, da mi je kulinarika usojena. V osnovni šoli sem zelo rada kaj pripravljala in se vrtela okoli loncev in že takrat sem se odločila, da hočem biti povezana z gastronomijo. Zato sem se tudi izbrala gostinski poklic in ga s srcem opravljam še vedno.

Kakšen otrok ste bili?

Moje otroštvo je bilo povsem navadno – znala sem biti fantovska in potem sem skozi leta počasi postajala punčkasta. Ušpičila sem veliko stvari, ki se jih še danes spominjam z nasmehom. Spomnim se, da sem nekoč prijatelju na obeh gumah njegovega kolesa odvila ventilčka, da sta spustili. Celo sam je rekel, naj to storim, verjetno je misli, da si ne bom upala. In sem to naredila, on pa je moral ponoči domov namesto s kolesom ob kolesu. Je pa res, da sem bila vedno zanesljiva in skrbna. Pomagala sem pri gospodinjstvu in vzgoji dveh mlajših sester. Tako sem pridobila delovne vrednote, ki sem jih pozneje nadgradila s socialnimi in moralnimi. Te vrednote poskušam zdaj vcepiti tudi svojemu sinu. Pri delovnih imava trenutno nekaj težavic. (smeh)

Kakšen odnos imate s sinom?

Z Denisom sva si zelo blizu in z njim poskušam imeti čim bolj prijateljski odnos, kot je to mogoče. Seveda je nujno tudi, da postavim meje, zato sem stroga, ko je to potrebno. Rad mi nagaja in v tem uživa. (smeh) Denis je zelo nežen otrok in do zdaj že vajen, da me redko vidi. Nikoli ni potožil, da me pogreša, a kot mama to čutim. Ko sva skupaj, poskušam čas nadoknaditi, zato se ogromno objemava in stiskava, ko sem doma. Vedno sem bila v nekakšni tekmi s časom, zato včasih malo zapostavljam družino oziroma mi zanjo zmanjkuje časa. Vendar imam s tem pozitivne izkušnje, saj me pri mojem delu podpirajo. Vračam jim tako, da poskušam čas doma čim bolj izkoristiti za kakovostno druženje z njimi.

Gre tudi Denis po vaših kulinaričnih stopinjah?

Moj sin si je nadvse želel iti po mojih stopinjah, nad čimer, priznam, nisem bila najbolj navdušena iz preprostega razloga. Sama že toliko časa delam v gostinstvu, da se zavedam, da moraš v ta poklic vložiti 150 odstotkov sebe, če želiš biti dober. To je zelo zahtevno življenje, ki zahteva veliko odrekanja, saj moraš delati med vikendi, med prazniki – redkokdo to razume in prenaša. Kljub temu sem mu dala podporo in razumevanje, a sem želela, da sam sprejme odločitev. Ko sva obiskala gostinsko šolo, je bil nad programom navdušen. Naslednji dan ga je moj mož, Marjan, peljal še na medijsko šolo, da vidi, kako je tam. Zmrdoval se je, dokler se program ni začel. Pozneje se je odločil, da se bo raje vpisal na medijsko šolo. Zadovoljna sem, da se je odločil sam. Ne želim, da bi mi kadarkoli karkoli očital.

Ste mama, ki podpira vse otrokove odločitve?

Nikakor ne podpiram vsake njegove odločitve, saj vidim, katere so tiste prave in pri katerih bi bilo bolje, da bi še malo razmislil. Velikokrat razmišlja kot vsak najstnik in ne vidi širše slike, ki pa je zelo pomembna. Takrat se potrudim, da mu skozi dejstva predstavim oziroma ga pripeljem do tega, da razume, zakaj katera od njegovih odločitev ni bila pravilna. Vendar se trudim, da ga vsaj pri 'pametnih' stvareh čim bolj podpiram. (smeh)

Svojega otroka podpirate, kako pa je bilo pri vas doma?

Kot otrok sem imela s starši klasičen odnos. Ne delata v kulinariki, je pa res, da se je oče velikokrat hvalil, da je bil v vojski kuhar. Obstajala naj bi tudi neka njegova diploma v kuhanju, vendar ne vem, kakšna je, ker je do današnjega dne nisem videla, saj jo je mama pred tem uničila. Bila je zares jezna, saj se je oče samo hvalil, nikoli pa ni nič skuhal, le dražil je mamo, da kar je skuhala, ni v redu, in poudarjal, da ima diplomo in veliko ve o kulinariki. Šlo je tako daleč, da je mama iz jeze tisto diplomo zažgala. Takrat se je njegova samohvala malo umirila. (smeh) Pri odločitvi za kulinarično šolo sta me podprla, ker sta videla mojo strast do kuhanja. Mislim pa, da nista pričakovala, da se bom tako močno predala kulinariki. Če bi to vedela, me mogoče ne bi tako navdušeno podpirala.

Kako se danes razumete s svojimi starši?

Ko sem si ustvarila svojo družino, sem se začela vse bolj povezovati s svojimi starši. Živimo blizu in zato smo navajeni veliko časa preživeti skupaj. Postali smo pravi prijatelji in si zaupamo veliko stvari. Čutim, da se tudi moja starša spreminjata skupaj z nami, in poskušamo si čim večkrat stati ob strani, saj jima zaupam veliko stvari. Oba imam zelo rada in mi ogromno pomenita.

Kot vsaka močna ženska dobro skrivate svojega partnerja.

Tako je. Moj partner Marjan se ne izpostavlja rad in se kar spretno izogiba novinarjem. (smeh) Mi je v veliko pomoč in podporo. Zdaj je mojega dolgoletnega ritma že navajen, verjamem pa, da mu je moralo na začetku biti zares težko. Drugače je, če je od doma odsotna mama, in ne oče, ker imajo moški doma veliko manj obveznosti od žensk. Uspešna ženska mora kljub vsemu še vedno skrbeti tudi za dom, pa tudi vsak otrok stvari povezuje z mamo. Vendar mi je res veliko pomagal. Poleg podpore je še tista oseba, ki me velikokrat opomni na moje zdravje in na to, da se moram ustaviti in si vzeti čas zase. Spomni me, da mi je tak ritem že močno škodoval in da včasih pač moram malo počivati. Večinoma poskušam ubogati, a se mi zdi, da premalokrat. (smeh)

Ritem vašega življenja je precej stresen.

Res je, vendar je tudi res, da sem ga že precej vajena. V takem ritmu zdaj živim že deset let. Po naravi sem oseba, ki rada počne več stvari hkrati, zato se vedno zaposlim in si nalagam veliko dela. Mogoče se sliši neverjetno, a uživam v hitrem življenju.

Vendar vam je vse skupaj prineslo napade tesnobe in predinfakrt. Kako se je to zgodilo?

Pri 31 letih sem spoznala, kaj pomeni, če imaš preutrujeno in preobremenjeno telo. Delala sem po 10 do 12 ur na dan, hodila na tekmovanja, sodila na tekmovanjih, študirala in hkrati imela majhnega otroka. Vse skupaj je pomenilo premalo spanca. Imam tudi težavo, da se ne znam sprostiti, vedno sem napeta in v pripravljenosti. Kljub vsemu delu sem si zadala nekaj humanitarnih podvigov, udeležila sem se različnih seminarjev, nekajkrat šla še v tujino in počasi je začelo pokati. Moje telo mi je kazalo, da se moram malo ustaviti in spočiti. Iskreno – takrat sem vse skupaj malo zmanjšala in si vzela več časa zase, zdaj pa se spet vračam v kolesje dogodkov in dela, iz katerega je zelo težko priti ven. Je pa res, da sem vmes napredovala, zato si vzamem čas zase, ampak še vedno ne dovolj.

Kaj vas drži pokonci, ko ste na robu zmogljivosti?

Pokonci me držijo moja družina in zadnje čase tudi sprehodi po naravi, ki so mi zelo pri srcu. Tam se spočijem, sem malo sama s sabo in si naberem energijo za naprej.

Ste kdaj obiskali terapevta?

K terapevtu sem že šla in menim, da je bila to zame zelo dobra ideja in pravilna pot, ki sem jo ubrala. Vsaj začetek nove poti.

Kako je v današnjem svetu biti uspešna ženska?

Menim, da je danes to zelo težko. Ker se moramo ženske še vedno izkazati na vseh področjih. Če je moški dober na kariernem področju, ni nujno, da je dober tudi na zasebnem področju, medtem ko moramo ženske, ko se vrnemo z dolgega in izčrpavajočega dela, poskrbeti še za družino in domača opravila.

Smo ženske enakopravne?

Mislim, da smo to enakopravnost v dobri meri dosegle. Seveda se vedno najdejo ljudje, ki te enakopravnosti ne sprejemajo in z ženskami komunicirajo na šovinističen ali seksističen način. Zgodilo se mi je že, da sem začutila, da mi nekateri poskušajo pokazati, kje je moje mesto. Seveda so se ušteli, ker v življenju ne popuščam, saj menim, da ljudje, če v takem primeru enkrat popustiš, to izkoriščajo.

Se počutite kot močna ženska?

Se. Samo sebe vidim in čutim kot močno. Že kot otrok sem bila karakterno močnejša od številnih, ko sem prišla v svoj poklic, pa sem morala to še nadgraditi. Dojela sem, da z mehkobo, nežnostjo in ponižnim odnosom ne bom prišla nikamor, zato sem se postavila v drugo vlogo. Če ne bi bila tako močna, ne bi dosegla ciljev, ki sem si jih želela doseči. Seveda pa je veliko vlogo odigrala tudi moja trma. (smeh)

Kot močno in strogo vas vidimo tudi na zaslonih v vlogi sodnice v kuharskem šovu MaterChef. Je to vaš način, kako motivirati kuharje?

Sebe ne vidim kot stroge, rekla bi, da sem realna in predvsem poštena. Kuharjem realno in pošteno povem tako, kot je. Na svetu je veliko ljudi, ki jim prijatelji, družina in drugi pihajo na dušo, češ da so odlično skuhali, v resnici pa ne mislijo tako. Človeku je včasih v obraz težko povedati resnico, včasih pa bi se radi le izognili temu, da nekoga prizadenemo s kritiko. Tako je kuhar zaradi teh 'lažnih ocen' prepričan, da kuha odlično. A ni nujno tako. Potem pa jim povem resnico in ljudje doživijo šok. Vendar moj namen ni, da bi kuharji doživljali šok, temveč da bi napredovali. Kako bo nekdo popravil svoje napake, če mu nihče ne pove, da jih dela. Zato se mi zdi, da tisti kuharji, ki sprejmejo moje mnenje kot konstruktivno kritiko, svojo jed analizirajo, popravijo in skozi oddajo močno napredujejo. Žalostno je, da pri nas očitno radi vsi svoje kritike zavijejo v celofan in na vrh postavijo še kakšno lepo pentljo. Kaj bi se zgodilo, če bi jih v roke dobil Ramsey?

MasterChef je že v svoji tretji sezoni. Kakšna je zdaj sodnica Alma Rekić v primerjavi z začetkom?

V prvi sezoni so me tako tekmovalci kot gledalci šele začeli spoznavati. Mislim, da je bila Slovenija malo šokirana ob močni ženski, ki je bila s svojimi komentarji tako iskrena in realna. V drugi sezoni so se že kazale moje različne lastnosti – če so seveda ljudje videli prek svojih kritik o moji strogosti. V tretji sezoni pa se mi zdi, da name vedno manj gledajo kot na nekega bavbava. Stvari se spreminjajo, mnenja se popravljajo, vendar menim, da Slovenija še vedno ne zna oziroma ni pripravljena sprejeti močne osebnosti v ženski obliki.

Kakšna je Alma doma, ko ne snema nove oddaje MasterChef?

Rada se zbudim skuštrana. (smeh) Včasih bi dneve najraje preživela v pižami ali trenirki. Zelo rada sem sproščena in se udobno počutim, tako da doma na kavču ne poležavam v lepih oblekah, v kakršnih s sodniškega odra gledam tekmovalce. Najraje se zbudim zgodaj, si vse pripravim in vse skuham. Potem pa v ležernem tempu nadaljujem dan. Če je le mogoče. 

Besedilo: Petra Znoj // Fotografije: Primož Predalič

Priporočamo