Z Almo Rekič imava zgodovino. Morda bo zdaj tole videti nekoliko narobe, pa vendar. Skupaj sva pripravili že kar nekaj prispevkov, a lahko rečem, da me je od vseh presunljivih stvari, ki mi jih je povedala, ta zadela najgloblje. Morda zato, ker sva tokrat spregovorili o tihem ubijalcu.
O stresu namreč, ob katerem vsi navadno zamahnemo z roko in rečemo, mi pa že nismo taki. In v resnici niti ne gre zato, kdo je in kdo ni, gre za to, kako poskrbiš zase in kaj narediš, ko veš, da je vse skupaj preseglo mejo. Pri Almi so bile gore tiste, ki so v težkem obdobju njenega življenja začele protistresno terapijo po tem, ko je njen svet pretresla nepričakovana zdravstvena izkušnja.
Story: Alma, začela se bo nova sezona oddaje MasterChef, kaj to pomeni za vaš družinski ritem, za vaš življenjski slog?
Tempo snemanja in snemanje sta stresni. Ritem, časovni razpon snemanja, ki je zelo dolg, sta za vsako družino težava, a s tem se spopadamo na svoj način. Pri nas to uskladimo tako, da tisti dan, ko smo vsi prosti, preživimo tako, kot nam je všeč. Z družinskim zajtrkom, kosilom, druženjem, z vsem tem, česar nam zdaj malce primanjkuje.
Story: Pa so zdaj, ko se bo začela tretja sezona, občutki kaj drugačni kot ob prvi? V smislu treme, stresa?
Vsaka sezona prinese svoja pričakovanja in spomnim se, kako sem po koncu druge sezone premišljevala, kako daleč je še do tretje, ampak mi je čas zelo hitro minil. Seveda pa sem bila vesela, da se mi trije (sodniki MasterChefa, op. p.) znova družimo. Smo odlični prijatelji na prvem mestu, ampak v vsaki sezoni, tudi če je ta že tretja, ostaneta pričakovanje, radovednost, kakšni bodo tekmovalci, naloge ... Treme pa je bistveno manj kot v prvi sezoni. Je vedno prisotna, ampak je je manj.
Story: Na televiziji je sicer vse videti zelo preprosto in polno blišča, brez dvoma pa je tudi druga stran? Čas, ki ga to zahteva, stres ...
Res je, delavniki so zelo hudi. Tako za nas kot tudi za tekmovalce, ampak vse to vzamemo v zakup. Brez takšnega delavnika oddaja ne bi bila narejena tako, kot je. Vsak gleda svoj detajl, kar je zelo pomembno. Brez odrekanja tega ne bi bilo. Stresno pa je od situacije do situacije. Seveda pridejo naloge, ki so lahko stresne, sicer pa nalogo pred začetkom tekmovanja poskusimo tudi mi, in če se na tej točki kaj zatakne, je seveda stresno. Ampak teh situacij je čedalje manj.
Story: Torej vi trije vsako nalogo, ki jo dobijo tekmovalci, tudi sami poskusite izpeljati?
Ne samo mi, ampak celotna ekipa, s katero delamo. Vse poskusimo. Zato potem ni izgovorov, da se česa ne da narediti ali pa da kaj ni mogoče.
Story: Sicer pa ste videti kot ženska, ki zlahka prenaša pritiske ...
Mislim, da ima vsaka oseba trenutek, ko ima vsega dovolj. Jaz se v tem trenutku spopadam s časovnim pritiskom, ker sem razpeta na vse strani, s kupom dela, projektov ... To me včasih potlači. Ampak bistveno pri vsaki osebi je, da se zna pobrati. Da ve, kaj hoče, da ve, zakaj nekaj dela in zakaj vztraja v tem. Zato je verjetno tudi moja pojava takšna. Ker vem, kaj želim.
Story: Pa ste se kdaj zlomili? Rekli, da je vsega dovolj?
Pride trenutek, ko prineseš kaj s sabo. Ko sem bila mlajša, tega nisem znala skriti, zdaj poskušam. Zaprem se v kopalnico, si natočim vodo v kad ... Seveda pridejo trenutki. Sploh otrok in partner v takšnih primerih vedno vesta, da se nekaj dogaja, ampak o tem ne želiš govoriti, ne želiš ju obremenjevati, to poskušaš sam premostiti. Zdaj se pogovorim sama s sabo. To mi zelo pomaga. Našla sem svojo najboljšo protistresno tehniko, in to je hoja v hribe. Tam smo samo jaz in hribi, edini cilj pa je, da osvojim vrh. To mi zelo pomaga. Treba se je znati odklopiti in sama dolga leta tega nisem znala.
Story: Pa ste to spoznali skozi leta ali vas je do tega pripeljala kakšna posebna situacija?
Seveda gre za proces, ki se ga naučiš skozi leta. Sem pa pri enaintridesetih imela zdravstvene težave, ki so se začele ravno zaradi stresa. Imela sem predinfarkt, hkrati pa napade tesnobe ... Telo te opozarja na to, da nekaj ni v redu, ampak kolikor vidiš, vidiš. Kolikor hočeš sprejeti, sprejmeš. Pred tem dogodkom nisem bila nič prosta dva meseca in kar naenkrat sem obležala. Sploh nisem mogla vstati, nisem se mogla dvigniti, nisem vedela, kaj mi je, ne znaš si razložiti, kaj se dogaja. Enostavno obležiš. In ko sem se v treh urah odpočila, sem bila zdrava, kot da se nič ni zgodilo. Tega si nisem znala razložiti, so bila pa to že opozorila, da nekaj ni v redu. Sicer sem bolj malo spala, tri ali štiri ure na noč, in to je močno vplivalo na moje telo. Znakom nisem znala prisluhniti, bilo je zelo hudo.
Story: Pa vas je zdaj kaj strah, da se bo to ponovilo?
Mislila sem, da bom po tem začela drugače razmišljati. Da bom nehala z vsem, ampak nisem. Za kratek čas sem se umirila, potem pa sem na neki točki ugotovila, da spet počnem isto. Znova so se začeli napadi tesnobe in znova sem začela iskati rešitev, kaj bi bilo zame najprimernejše. V smislu svojega urnika sem se začela prav 'zategovati'. Kar naenkrat ne moreš pustiti vsega in začeti na novo. Počasi, počasi sam sebi daješ omejitve - v smislu, da si v enem mesecu določiš neko prioriteto in se temu posvetiš. Zadajaš si cilje in jih osvajaš. Razumeti moramo, da delo res lahko počaka. Včasih ni bilo pametnih telefonov, zdaj pa imamo vsi vse tako organizirano, da si tako po telefonu kot po elektronski pošti vedno na voljo in dosegljiv. Nič ni narobe, če se na kakšen telefon ne javiš, ali na kakšno sporočilo ne odgovoriš. Če bo kaj nujnega, bodo tako ali tako poklicali še enkrat.
Story: Govorili sva o napadih tesnobe. Kako ste jih vi doživeli? Na kaj naj bodo ljudje pozorni?
Občutek imaš, kot da ti nekdo sedi na pljučih. Srce ti močno utripa, jaz sem utrip čutila v grlu. Opazila sem tudi, da sem se velikokrat odkašljevala, kar me je močno motilo ... to so neki znaki.
Story: Najprej pa je treba verjetno iti takoj k zdravniku?
Zagotovo. Zdravnik te pregleda, vpraša, kakšen je delovni ritem ... Navadno pomagajo že protistresne dihalne vaje.
Story: Pa zdaj navadno kaj prej obiščete zdravnika, kot ste ga prej?
Zagotovo prej. Vsak, ki ima podobne znake, bi že moral leteti k zdravniku, in ne prebrati tega intervjuja do konca. Vsak naj si ogleda dihalne vaje, potem pa naj se začne odločati, kaj in kako naprej. Odločiti se moraš, kako boš sprejel svoje ovire in kako jih boš premostil. Kako sprejmeš to, da se te stvari ne dotaknejo. Vedeti moramo, da sveta ne moremo rešiti, in v tem kontekstu si moraš določiti stvari, ki so prioritetne. Drugače ne moreš več delovati.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Helena Kermelj
