Alpinista Roman in Nives: Hudo bolezen imenujeta "njun petnajsti osemtisočak"

Tako je Roman postal prvi Slovenec, ki mu je to uspelo, Nives pa je lahko zaključila projekt, ki je bil njena želja že od mladosti. Preden jima je uspelo postaviti nov mejnik na svoji alpinistični poti, sta skupaj preplezala še 'petnajsti' osemtisočak, kot sta ga poimenovala – Roman je namreč hudo zbolel za močno kostno aplazijo (kostni rak) in preživel dve transplantaciji kostnega mozga. Kljub težki bolezni se nista predala, Roman je ozdravel, vrnila sta se v gore in nadaljevala svoje sanje.

Kako sta se spoznala?

Nives: Spoznala sva se, ko sva bila študenta v Vidmu. Oba sva imela strast do alpinizma, tako sva najprej začela kot soplezalca, potem sva postala tudi partnerja.

Sta v gorah kaj drugačna kot doma?

Nives: V gorah sva enaki osebi kot doma. Delujeva na enak način. Edina razlika je, da ko prideva v območje redkega kisika, se ne prepirava, ker je treba paziti na kisik. (smeh)

Roman: Jaz jo moram kot moški vedno ubogati – tako doma kot v gorah.

Nives: Pomembno je, da lahko v razmerju vsak od naju pokaže svoje vrline. Vedno si razdeliva delo tako, da vsak dela, kar dobro zna. V gorah gre on vedno naprej, doma pa sem bolj jaz šefica. In ker tako dobro funkcionirava, funkcionira tudi zveza.

Zakaj alpinizem, zakaj gore?

Roman: Sicer delam v trgovini, vendar je zame alpinizem na prvem mestu. Rad tudi potujem, spoznavam nove ljudi in kulture. Mogoče bi bilo fino iti večkrat na morje, ampak za to zmanjka časa, saj nama priprave vzamejo ogromno časa, če želiva kakovostno plezati.

Nives: Gore imam rada, ker je tam neokrnjena narava. Tak pogled me napolnjuje, napolnjuje moje življenje.

Roman: Meni je alpinizem všeč, ker sem tam še vedno prost. Sam odločam, kaj bom naredil. V gorah ni pravil, vsak si izbere svojo pot in svoj sistem plezanja.

Kdaj se je začela strast do plezanja?

Nives: Jaz sem doma iz Lombardije, tam ni gora. Ko sem bila stara sedem let, sem se preselila sem. Šele takrat sem prvič videla sneg. Najprej sem začela uživati v smučanju, pozneje pa še v alpinizmu.

Roman: Jaz sem tukaj doma, tako rekoč sem se rodil v gorah. Vedno sem gledal v gore, želel sem si spoznati, kaj je še višje od moje hiše. Stanujemo na samem, zato ni bilo nič drugega za početi, kot iti v gore. S prijatelji smo tako začeli pohajkovati po gozdovih, potem pa smo šli čedalje višje.

Zakaj plezata brez dodatnega kisika?

Nives: Menim, da je plezanje brez dodatnega kisika edini pošten način, da si dosegel vrh. Ne le da plezava brez dodatnega kisika, ampak tudi brez pomoči šerp. Nočeva jih spraviti v težave, da tvegajo življenje zaradi naju.

Roman: Kisik je zunanja pomoč, zmanjša težave, to pomeni, da nisi zares prišel do vrha, če si uporabil kisik. Če si hiter in dobro pripravljen, lahko plezaš brez dodatnega kisika. Bilo bi lepo, če bi vsi tako plezali. Kisik škoduje alpinizmu. Midva nimava kisika niti v baznem taboru, ker je pomembno, da veš, kdaj moraš odnehati. Če imaš v mislih, da imaš pomoč, potem greš lahko prek svojih zmožnosti. Tako pa veš, da ga ni, in moraš sam sebe dobro poznati.

Kam pa gredo potem pločevinke z zrakom?

Roman: Če greš na vrh, kot je recimo Everest, tam vidiš ogromno praznik pločevink zraka. V eni sezoni jih tam ostane čez 1000. Sicer jih potem poberejo, ker so drage, ampak jih še vedno nekaj ostane tam. Nama je zelo pomembno, da goro pustiva takšno, kot je bila – neokrnjeno. Zato smeti vedno neseva nazaj.

Kaj je najbolj pomembno v gorah?

Nives: Najpomembneje je, da prideš čim hitreje nazaj. Na vrhu osemtisočaka lahko stojiš kakšnih petnajst, največ dvajset minut. Ljudje nismo narejeni, da bi živeli tako visoko, ker je premalo kisika. Roman je vedno hitrejši in gre vedno naprej, jaz pa plezam s svojo hitrostjo. Tako je Roman vedno tisti, ki išče pravo pot, ker je močnejši kot jaz in tudi tehnično boljši. Ampak počasi pridem na vrh tudi jaz. (smeh)

Kako težki so vajini nahrbtniki?

Nives: Nahrbtniki so precej težki, saj morava vse nesti sama, saj sva se odločila plezati brez pomoči šerp. Najina nahrbtnika sta skoraj enako težka, Romanov je sicer malo težji, ker je močnejši, ampak ne veliko.

Roman: Pri plezanju potrebuješ soplezalca. Jaz ne spremljam Nives v gore, ampak sva soplezalca, kar pomeni, da mora biti ona dobro pripravljena – močna in tehnično podkovana, da zna plezati kot jaz, ker drugače to ne bi bilo mogoče, morala bi imeti šerpo. Pri tem stilu mora biti vsak dovolj močen sam zase, da ne potrebuje pomoči drugega.

Kakšni so bili občutki, ko sta dosegla vrh štirinajstega osemtisočaka?

Nives: Ko sva dosegla štirinajsti vrh, sem bila srečna. Mislim, da sem potrebovala cel dan, da sem dojela, kaj se je zgodilo. Pozneje pa sem pomislila, da je bil za naju to samo še en korak na najini poti. Strast se nadaljuje. Ni se končala s štirinajstim vrhom. Pomembno je, da se midva, ko stojiva na vrhu, ne počutiva, kot da sva osvojila goro – sva le del nje in njene okolice.

Roman: Lepo je zaključiti tak projekt. To so bile najine sanje, odkar sva bila mlada. Za naju je najpomembnejše še naprej hoditi v gore, sanjati naslednje projekte. Verjetno se bodo spremenili z leti in z najino močjo. Zavedava se, da ni pomemben samo vrh, ampak celotno doživetje – od potovanja v take kraje do spoznavanja novih ljudi. To je najin način življenja.

Roman, vi ste bili prvi Slovenec, ki je splezal na vse osemtisočake.

Roman: Kaže, da res. (smeh) Vesel sem bil, ko mi je minister za Slovence po svetu poslal čestitke za vzpon, to je bila taka uradna potrditev, da sem kot Slovenec to dosegel.

Vajino potovanje se je začelo leta 2009.

Nives: V tem času se je odvijala ženska tekma. Borile smo se, katera ženska bo prva preplezala vseh štirinajst osemtisočakov. Če povem po pravici, so imele druge ženske v tej tekmi veliko več možnosti, saj so imele veliko sponzorjev. Midva sva se bolj delala, da sva del te tekme, saj je bilo za naju to edini način, kako dobiti sponzorje, da sva lahko plezala v Himalaji. Takrat, leta 2009, smo bile tri ženske, ki nam je uspelo priti na enajst osemtisočakov. Plezala sva na dvanajstega, Kangčendzdengo. Na 7.000 metrih je Roman opazno opešal in videla sem, da nekaj ni v redu. On mi je sicer rekel, naj se podam naprej sama, on pa me bo počakal tam, vendar nisem niti za trenutek pomislila na to. Takoj sem se odločila, da se skupaj spustiva z gore.

Zakaj? Bili ste vendar na poti, da postanete prva ženska na štirinajstih osemtisočakih.

Nives: Pomembno je osvojiti vrh, vendar je še bolj pomembno ostati živ. Zame ne bi imelo smisla, da bi vrh osvojila sama, saj sva bila z Romanom tandem – vse sva preplezala skupaj, vsak korak sva naredila skupaj. Zame ni imelo smisla, da bi ga pustila samega samo zato, da bi jaz dosegla vrh.

In potem so se začele težave.

Nives: Romanu so odkrili kostno aplazijo – kostnega raka – in moral je na presaditev kostnega mozga. Ta bolezen je zares težka, ker je toliko težav na poti. Najprej moraš najti svojega genetskega brata, ki ti želi darovati kostni mozeg. Po presaditvi pa upaš in držiš pesti, da telo ne bo zavrnilo darovalčevega kostnega mozga.

Roman: Zame je bila bolezen prekinitev življenja. Včasih pravijo, da se iz vsake situacije kaj naučiš. Jaz pravim, da te bolezen ne nauči ničesar. Ta prekinitev življenja je bila zame zelo težka. Med boleznijo nisem vedel, ali bom preživel. Nikoli nisem obupal, vedno sem bil pozitiven, da se bo rešilo. Zdravniki so predvidevali, da tudi če preživim, ne bom več imel normalnega življenja, da se ne bom več vrnil v alpinizem. Kostni mozeg so mi presadili dvakrat, ker ga je prvič telo zavrnilo. Ta metoda, da zdravniki to naredijo dvakrat, sicer ni običajna, in zares sva jim hvaležna, ker so to storili.

Nives: Imela sva srečo, ker je Roman našel svojega genetskega brata. Ko doživiš, da ti neki popolni neznanec da novo priložnost za življenje, in ne zahteva nič v zameno, začneš verjeti v ljudi. Ko veš, da obstaja tak človek, ti da upanje za celotno človeštvo.

Bolezen sta poimenovala vajin petnajsti osemtisočak.

Nives: Bila sem polna dvomov, ker ni bilo oprijemljivih rezultatov. Vendar midva rečeva, da so nama gore dale orodje, da premagava to bolezen. V gorah se moraš premikati korak po korak in ne smeš izgubiti moči. In ta orodja sva uporabila, da sva preplezala najinega 'petnajstega' osemtisočaka. In zato se morava zahvaliti goram.

Roman: Se strinjam. Alpinizem nama je dal znanje o tem, da se je treba potruditi, da ne smeš izgubiti upanja. To so naju naučile gore – nikoli ne obupaš pred koncem, preden prideš na vrh. In tako mora biti tudi v življenju.

Medtem ko sta se borila za Romanovo življenje, je Nives izgubila bitko pri plezanju.

Nives: Vedno sem verjela v to, da je bolj pomembno, da preplezava najinega 'petnajstega' osemtisočaka, kot da bi sama plezala po tistih štirinajstih.

Roman: Takrat je bila Nives zelo slavna. Rad rečem, da je bila mogoče ta prekinitev dragocena, ker sva potem, ko sva se vrnila, spet začela plezati kot nekoč, brez napetosti. Za oba je bilo pomembno, da sva se vrnila in preplezala še preostale tri osemtisočake – za Nives, da je lahko končala svoj projekt, in zame, da sem se lahko vrnil nazaj v gore. Ves čas bolezni sem namreč vedel, da se bom vrnil. In ko sva se prvič po tem, ko sem ozdravel, podala v Alpe, sem videl, da telo deluje in sanje so se nadaljevale.

Vrnila sta se nazaj na Kangčendzdengo – na goro, kjer se je vajino potovanje začelo.

Nives: Ko nama je končno uspelo in sva dosegla ta vrh, sva bila tam popolnoma sama. Vendar sva bila tako hvaležna neznancu, ki je daroval kostni mozeg, in zdravnikom, ki so podarili Romanu novo življenje, da sva se počutila, kot da so na vrhu z nama.

O tej izkušnji ste napisali knjigo z naslovom Ne pustim te čakati.

Nives: Knjigo sem napisala zato, da sem dobila denar za novo odpravo. (smeh) Romanov primer je lahko uporaben za nekoga, ki se bori s podobno težavo, da vidi, da je mogoče bolezen premagati. Upam, da bo knjiga dala moč tem ljudem, da nadaljujejo in premagajo bolezen. 

Besedilo: Petra Znoj // Fotografije: osebni arhiv