Alya: Ljubezen je vse!

Pevka, ki je pred 15 leti popestrila slovensko glasbeno sceno z izdelano stilsko podobo in prepoznavnim glasom, izžareva umirjenost in pristno žensko energijo. Dolge lase, rožnate pramene in držo rok punce je opustila, ohranila pa je srčnost, strast do glasbe in iskrenost.

Z glasbo ste se začeli ukvarjati že v otroštvu. Se spomnite, kdaj ste napisali prvo pesem?

Spomnim se, da sem bila stara šest let, ko sta mi starša kupila rdeč mini klavir. Bila sem zelo navdušena, zato sem vsak večer igrala, vadila, prepevala in prirejala nastope. Takrat še nisem znala igrati klavirja, zato so me starši vpisali v glasbeno šolo, hkrati pa tudi v pevsko in plesno šolo. Izpolnili so mi želje, ker sem lahko počela stvari, ki so me najbolj veselile.

So spodbujali vaše glasbeno ustvarjanje?

Že v otroštvu sta mama in oče prepoznala moj talent in sta me zelo spodbujala. Ko sem začela hoditi v šolo, pa se je vedelo, kaj je na prvem mestu. Pri 15 letih sem lahko začela nastopati, seveda pod njunim budnim očesom. Zelo sta me podpirala. Pohvale vredno je, da sta verjela vame in me spremljala na nastopih, pozneje smo tudi skupaj iskali prave producente in menedžerje. Moj prvi menedžer je bil Aleš Uranjek in hvaležna sem mu za vse izkušnje. Zelo mlada sem vstopila v svet šovbiznisa, zato je bilo pomembno, da sem imela ob sebi prave ljudi. Vse je potekalo hitro, pri 20 letih sem imela včasih po tri koncerte na teden in nisem imela veliko časa zase, vendar sem se razvijala skozi glasbo. Imela sem ogromno dela, ampak sem uživala. Resnično lahko rečem, da je bilo to obdobje odraščanja in učenja. Zelo hitro sem morala odrasti, ker sem prevzela številne odgovornosti. Koncerti so bili rezervirani in morala sem jih izpeljati, tudi če sem kdaj zbolela. Bila sem zelo zagnana, saj sem se želela dokazati in predstaviti v najboljši luči.

Znano je, da ste s svojo mamo povezani tudi prek glasbe, saj je avtorica besedil nekaterih vaših pesmi. Kako se je začelo vajino sodelovanje?

Z mamo sva si že od nekdaj zelo blizu. V najstniških letih sva imeli seveda materinsko-hčerinski odnos, saj sem odraščala in sem potrebovala avtoriteto, čeprav sva bili že takrat zelo povezani, pozneje pa je najin odnos prerasel v globlje prijateljstvo. Najbrž zato, ker sva si zelo podobni. Veselijo naju namreč podobne stvari, bereva radi podobne knjige in podobno razmišljava. Sodelovanje z njo se je začelo spontano, ko sem potrebovala besedilo za pesem, ki jo je napisal Dejan Radičevič Igra. Ko sem prebrala osnutek, sem bila presenečena nad njenim dobrim besedilom. Mojstrsko je spisala tudi pesem Fluid (Ema 2004), pa tudi pri zadnjem hitu iz Melodij Morja in sonca Srce za srce je imela prste vmes.

V pesmi z naslovom Alya prepevate, da formula mladosti ni denar. Pravilno domnevam, da skozi pesmi izražate svoja načela in da se niste odločili za glasbo zaradi denarja?

Res je, vendar ne morem reči, da sem malo zaslužila. Ponosna sem na to, da sem si ustvarila kariero in da lepo zaslužim. Ne morem se pritoževati ali trditi, da sem kdaj delala za malo denarja, saj bi s tem ponižala svojega menedžerja in tudi sebe. Toda na začetku kariere je bil denar zadnja stvar, na katero sem pomislila. Ni mi bilo pomembno niti to, ali bom dobila hrano in pijačo na koncertu. Pomembno mi je bilo le, da stopim na oder, prepevam in se izražam skozi glasbo. Vse, kar sem morala prečistiti in predelati, je vrelo iz mene. Ljudem sem želela povedati, kar čutim, ker sem imela od nekdaj stroga načela.

Vam je bilo zaradi strogih načel težko delovati na glasbenem področju?

Na začetku mi je bilo nekoliko težje, ker sem se morala naučiti prilagajanja in fleksibilnosti, saj sem se vedno zanašala na svoje mnenje. Včasih sem se namreč odločila za neko stvar in mi jo je bilo težko spremeniti. Spoznala sem, da ne morem spremeniti stvari čez noč in da moram biti potrpežljiva. Naučila sem se, da vsak deluje v svojem tempu in da vsak ob svojem času pride do potrebnih spoznanj. Vsaka lekcija v življenju je pravšnja. Spremembe so se pojavile ob pravem času, čeprav najbrž delujem kot oseba, ki se nenehno spreminja.

Nekatere lastnosti pa ste najbrž ohranili. Katere?

Seveda, veliko. Predvsem iskrenost. Nikdar nisem delala stvari, ki jih ne čutim, zato sem kdaj naredila tudi napake. Vendar tako pač je, to so izkušnje. Včasih tudi svojega menedžerja nisem želela poslušati in sem kdaj zavrnila kakšno stvar, ker nisem želela delati tistega, kar drugi želijo, ampak tako, kot čutim. Zaradi tega sem se kdaj tudi opekla, ampak to spada zraven.

Ste bili upornica?

Uporniška sem bila do takrat, ko sem verjela, da se moram upirati določenemu sistemu in ustaljenim, že preverjenim stvarem. Pozneje nisem več čutila potrebe po uporu, saj sem prišla do točke, ko sem dokazala sebi in drugim, da lahko stvari delaš tudi drugače. Močna stališča in odločnost sta me dodatno utrdili in le tako sem lahko zares dozorela in postala ženska.

Kdaj ste začutili, da ste postali ženska?

Pri tridesetih. To je bila zame prelomnica. V tem obdobju sem se notranje umirila, kljub temu da sem imela ves čas dela vrh glave, vendar sem si prvič v življenju vzela malo časa tudi zase in si prisluhnila. Začele so se dogajati lepe stvari, ki še vedno trajajo. Vsaka ženska začuti, ko dozori, se okrepi, postane bolj stabilna in se umiri. Meni se je to zgodilo pri 30 letih, nekaterim se najbrž že prej.

Na vašem zadnjem albumu Car je nežna skladba z naslovom Ljubezen. Kaj vam pomeni ljubezen?

Ljubezen je vse. Zaradi nje se svet vrti. Ljubezen je vodilo v življenju, saj smo zaradi nje boljši in bolj razumevajoči. Ljubezen nas razneži in prebudi najboljše v nas. Za ljubezen je vredno živeti.

Nekje sem prebrala, da ste pesem A veš sprva težko sprejeli, ker niste bili navajeni interpretirati besedil, ki so naperjena proti moškim.

Pravzaprav ni bila težava v besedilu zaradi moških. Jan Plestenjak me je poklical in mi povedal, da ima pesem zame in da se lahko dobiva v Velenju, kjer mi jo bo zaigral na kitaro. Dobila sva se v glasbeni trgovini, in ko mi je odigral pesem, mi je bila takoj všeč, le glede besedila nisem bila poponoma prepričana. Povedala sem mu, da potrebujem čas, preden se odločim za snemanje. Doma sem pesem večkrat poslušala, za mnenje sem vprašala  bližnje in ekipo. Ko so me vsi začudeni vprašali, zakaj nisem prepričana, sem pojasnila, da nisem človek, ki bi v pesmih trpel in jokal. Odkrila sem, da nisem želela pokazati ljudem, da sem ranljiva, ker sem bila prepričana, da lahko to izkoristijo. Tako sem razmišljala takrat. Strah me je bilo izvajati pesem, ki bi razgalila mojo ranljivost. Nisem želela biti preveč ranljiva, ker sem veljala za močno. Pozneje sem pesem sprejela in naredila nekaj, česar ljudje niso bili navajeni. Pokazala sem svojo drugo plat. Nisem pričakovala, da bo pesem postala takšna uspešnica in prejela nagrado diamant za pesem leta in da mi bo nekako spremenila kariero.  Zanimivo je, da sem zavrnila tudi pesem Srce za srce, saj je pesem drugačna od mojih prejšnjih, tako sem se zadnji trenutek odločila, da sem pripravljena na spremembo.

Pokazati ranljivost in krhkost je lahko tudi izraz pogumne, močne ženske. Kaj vas najbolj prizadene in razžalosti?

Ljudje. Najbrž se vsi srečujemo s težavami, ki so povezane z odnosi, saj smo ves čas obdani z ljudmi. Moram priznati, da imam sicer dobre izkušnje, vendar se vseeno občasno pojavijo preizkušnje, kar pa je seveda vedno odlična lekcija, da treniramo svoj odziv. Saj veste, če nisi na frekvenci jeze, je tudi ne moreš izzvati. Svet je vsekakor lepši, ko spoznaš, da se vse povrne, torej dobro z dobrim.

Ste postali bolj skrbni do sebe?

Končno sem se naučila postaviti sebe na prvo mesto. Vzamem si čas za počitek in regeneracijo. Jogo in meditacijo vadim vrsto let, vendar sem ju vmes malo zanemarila. Zdaj leto dni pridno vadim vsako jutro tešča, ne glede na to, kje sem, v hotelu, doma, v tujini, in ne znam si predstavljati, da bi to kdaj izpustila.

Najbrž ni preprosto na odru hkrati peti in plesati. Kako vzdržujete kondicijo?

Na začetku kariere sem veliko več plesala, seveda še vedno na odru ne mirujem, ker me glasba nosi. Sicer pa sem iz športne družine, starša sta bivša tekmovalca v konjeništvu, tako da imam šport v krvi. Tudi tek je bil pri meni prisoten vrsto let, dokler si nisem leta 2012 zlomila gležnja. Zdaj kondicijo ohran-jam z jogo in s sprehodi. Res pa je, da sem ves čas v pogonu, ker imam veliko koncertov. Nazadnje sem imela premor leta 2006, kar pomeni, da že 10 let nisem počivala. Poročena sem s kariero. (smeh)

Kako preprečite izgorelost?

Dvakrat sem že močno izgorela. Leta 2005 so me dan po koncertu odpeljali na urgenco, ker sem pregorela. Leta 2004 sem imela namreč več kot 100 koncertov in leto pozneje sem nadaljevala s podobnim tempom. Bila sem povsem izčrpana, imela sem le 48 kilogramov. Pred nekaj leti sem spet izgorela, vendar ni bilo tako grozno kot prvič. Zdaj se trudim, da počivam, kadar lahko, in da so moje reakcije umirjene, kar je precej težko, saj je glasbeni svet vse prej kot umirjen. Naučila sem se presoditi, kaj je pomembno in kaj ne. Včasih sem bila ognjena, zdaj sem bolj umirjena, saj se zavedam, da je v  življenju treba najti ravnotežje, le tako lahko normalno sploh deluješ in ne zboliš.

Je bila izgorelost morda povezana s perfekcionizmom?

Da. Ko sem bila mlajša, so mi starši rekli, da me bodo podpirali, če bom resno delala, in tega sem se držala. Ko sem se v nekaj zapičila, nisem popustila. Od nekdaj sem veljala za osebo, na katero se lahko zaneseš, ker je to pravično in spoštljivo do drugih. S tem pokažeš, kdo si. Karkoli sem si zadala, sem želela izpeljati. Pri svoji karieri sem bila perfekcionistka in za vsako stvar sem se obremenjevala, ker sem se spraševala, zakaj nekatere stvari niso potem bile takšne, kot sem načrtovala. Perfekcionizem me je po eni strani gnal, po drugi strani pa me je uničeval.

Znate zdaj reči ne brez občutka krivde?

Naučila sem se določenim stvarem reči ne in postaviti sebe na prvo mesto. Seveda  mi je kariera zelo pomembna, vendar zdaj vem, da je samo od nas odvisno, kako bomo pristopili k stvarem. Postala sem bolj nežna, predvsem do sebe, kar se kaže tudi v moji glasbi.

V 15 letih kariere ste najbrž doživeli veliko lepih stvari na koncertih. Kaj je najlepše, kar se vam je zgodilo na koncertu?

Zelo lepe spomine imam s koncertov. Jokali smo od sreče, praznovali smo rojstne dneve, veliko smo se smejali. Največji dogodek v moji karieri se je zgodil pred dvema letoma, ko sem skupaj s celotno ekipo, vključno z Domnom Mavričem in Katjo Mlakar, nad štiri tisoč metri na potniškem letalu, ki smo ga posebej za ta dogodek najeli, izvedli koncert v zraku z gostom Massimom Savićem. Bili smo prvi, ki smo izvedli kaj takšnega. Koncert je bil napovednik nove plošče CAR in istoimenske turneje. Seveda so nekaj najlepšega tudi zgodbe, ki mi jih zaupajo ljudje. Da so se na primer na katero od mojih pesmi zaljubili ali pa jim je pesem zaznamovala določeno življenjsko obdobje. To je največ, kar mi lahko ljudje dajo. Glasbo in koncerte delam iz srca in želim si, da ju ljudje občutijo tako kot jaz.

Kje se po koncertih najbolj sprostite?

Spočijem se doma v družbi najbližjih. Družina je najpomembnejša. Izredno rada sem tudi v naravi, včasih se šalim, da bi najraje živela v 'Hotelu modro nebo'.

S pevcem Rudijem Bučarjem ste pred leti posneli pesem Zadnji dan. Kaj bi naredili, če bi bil danes vaš zadnji dan?

Tudi za ta duet je spisal  glasbo in besedilo Jan Plestenjak  in imam res izjemno lepe spomine na sodelovanje z Rudijem na Emi. Če bi bil to moj zadnji dan, bi bila zagotovo v družbi družine. Pripravila bi dobro večerjo, spili bi mojo penino Alya in poslušala bi Phila Collinsa in Michaela Jacksona, ki ju obožujem že od otroštva. Poklicala bi prijatelje in jim povedala, da jih imam rada. 

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ