AMAYA tik pred tem, da bi odnehala, TO pa je tisto, kar jo vedno žene naprej!

AMAYA tik pred tem, da bi odnehala, TO pa je tisto, kar jo vedno žene naprej! (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
1. 1. 2023

AMAYA (Maja Keuc), izjemna glasbenica, vokalistka in umetnica, je že od malih nog vedela, da se hoče ukvarjati le z glasbo. Je pa potrebovala kar nekaj let, da je zares spoznala, kje v glasbi se skriva njena največja strast. Iz Slovenije jo je pot prek Skandinavije pripeljala nazaj domov, kjer se je ta trenutek – na veliko srečo domače glasbene scene – našla.

Si res morala zapustiti Slovenijo, da si se naučila, česa si želiš?

Rekla bi, da sem od nekdaj vedela, da se bom ukvarjala z glasbo. Nisem pa pri 18 letih vedela, kako bom izpeljala svojo kariero. Vse se je zgodilo malce nepričakovano. Sledilo je neko obdobje samorefleksije. Razvijati pa sem se začela šele v tujini.

Kaj je tvoj prvi spomin na glasbo in tvoj prvi spomin na željo po petju?

Že pri petih in šestih letih sem vedela, da bo glasba velik del mojega življenja. Že kot mala deklica sem doma nastopala, prepevala in snemala videospote. Kmalu sem začela igrati tudi violino in spomnim se, ko sem bila stara osem let, kako sem stala pred ogledalom in si predstavljala, kako bom en dan pela na Evroviziji. Da bom en dan počela to, kar danes počnem.

Kaj meniš o razmerju med talentom in trdim delom? Je treba imeti oboje ali je dovolj le eno?

Talent je ena predispozicija, skozi katero potem lažje dobiš tisto, kar te zanima, v čemer si res dober. Vsekakor pa sta disciplina in trdo delo tisto, ki imata poglavitno vlogo, ker če nisi discipliniran, ti tudi talent ne pomaga veliko. Na dolgi rok ni dovolj. Sploh zdaj, ko vemo več o človeških možganih, o tem, kako delujejo – če si ti dovolj determiniran, ti lahko uspe karkoli. Zmagovalna kombinacija pa bo vedno talent in trdo delo.

Malce si na novo definirala odnos umetnice oz. glasbenice do svoje družine. Pri vas doma ni bilo vedno vse polno absolutne podpore in razumevanja? Kako ste našli pot?

Rekla bi, da me je družina vedno podpirala in me nikoli ni omejevala pri mojih ciljih, bili pa so mogoče malce zaskrbljeni. Spraševali so se, ali se od glasbe res da živeti. Sama sem bila že kot otrok zelo trmasta in v svojih najstniških letih naredila tudi kakšno bedarijo. Bilo jih je seveda strah, da me bo kam odneslo. Največjo stisko pa sem doživela, ko sem se preselila na Švedsko, ker moj odhod ni bil najbolje sprejet.

Ampak na koncu vsak posameznik točno ve, kam ga vleče. Sama sem takrat namreč res močno čutila, da je to nekaj, kar moram storiti. Danes sem si zelo hvaležna, da sem šla. Povedati želim, da tudi če nimaš idealnih pogojev in te okolica ne podpira, moraš iti po svoji poti. Še posebej, če čutiš, da je nekaj tam, ker boš vedno nagrajen. Če se primerjam zdaj in pred desetimi leti, je razlika 1 proti 100. Neprecenljivo je, kar mi je dala tujina.

Je to potem ta razlika med Majo Keuc in Amayo?

Je in ni. Na začetku svoje kariere sem se soočala z veliko dvomi, nevoščljivostjo, manipulacijami in precej težkimi komentarji, ki jih ne privoščim nobeni najstnici, ki se šele gradi in odkriva. Še dobro, da sem v sebi vedno čutila, da to ne more biti edina realnost, ki obstaja. In točno to se mi je potrdilo. Mislim, da ima vsak posameznik v sebi ta čut in nujno je, da ga poslušamo in izberemo tisto pot, ki je prava in resnična za nas. Na koncu smo sami kapitani svoje ladje in največ časa preživimo sami s sabo. Torej, če samemu sebi nisi všeč – kako boš potem dober do drugih?

Napisala: Sandra Bratuša // Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik

Nova Story že v prodaji

Story