Skozi zgodovino so si ženske izborile mnogo pravic, denimo do izobrazbe, volilne pravice ali samostojnosti. Čeprav se včasih zdi, da smo izbojevale že vse bitke, v vsakdanjem življenju ni tako - za enako delo kot moški so ženske plačane manj, so težje zaposljive in z ženskami je povezano več predsodkov.
Ravno v marčevskih dnevih se ob mednarodnem dnevu žena spominjamo preteklosti, ki so jo zaznamovale prav ženske. Igralka Ana Dolinar se je pred kratkim odzvala vabilu antropologinje Nike Kovač z Inštituta 8. marec, ki je predstavil projekt #jaztudi. Pobuda projekta izhaja iz občutljive problematike pričevanja o spolnem nasilju nad ženskami.
Story: Ana, nikoli vas ni strah uporabiti svojega glasu in opozoriti na krivice, ki se dogajajo v družbi. V kakšnem svetu želite živeti?
Oglasim se, ko imam možnost in mislim, da je to potrebno. Strah me je živeti v prestrašenem svetu, kjer je iskrenost v službi lastnih koristi in 'brendiranja' lastne podobe. Svet, v katerem si jaz želim živeti, je strpnejša in enakopravnejša skupnost, kjer je svoboda vedno tudi pravica in dolžnost, da se opozori na krivico drugega. Želim živeti v svetu, v katerem je vedno prostor za drugega.
Story: Redno se udeležujete tudi protestov, zanima vas aktualno družbeno stanje. Zakaj se vam zdi to pomembno?
Nikoli se ne počutim sama v svetu. Moja intima je nekako vedno tudi del širše skupnosti. Ne morem se pretvarjati, da krivice ne obstajajo, in ne sprejemam tega, da smo za aktualno družbeno neenakost in izključenost krivi sami. Zato si prizadevam za osebno in širšo družbeno odgovornost.
Story: Nika, ena izmed največjih knjižnih uspešnic preteklega leta je knjiga Good Night Stories for Rebel Girls. Nam lahko poveste več o tej?
Knjiga Good Night Stories for Rebel Girls je knjiga pravljic za lahko noč, v katerih nastopa 100 žensk, ki se zaznamovale zgodovino. Projekt je nastal kot odgovor na izpuščanje žensk iz zgodovinskih knjig, šolskih beril in učbenikov, ki ustvarjajo vtis, da so zgodovino pisali samo moški. Knjiga opozarja, da smo tudi me pomembno sooblikovale svet, v katerem živimo. Take knjige so pomembne, saj razbijajo stereotipne predstave in odraščajočim puncam sporočajo, da so lahko uspešne športnice, izumiteljice, raziskovalke, političarke ali karkoli drugega.
Story: Ana, za pusta ste se s hčerkama Ronjo in Nano preoblekle v junakinje iz knjige. Katere? Kakšen zgled jima želite dati?
S puncama sem ob večerih pogosto brala knjigo Good Night Stories for Rebel Girls. Pomembno se mi namreč zdi, da vedno vesta, da lahko sanjata katerekoli sanje in da nista omejeni s predsodki. Rada jim predstavljam življenja žensk, ki so v svojem življenju marsikaj dosegle in spremenile. Želim si, da sta jima navdih. Ronja se je za pusta tako našemila v slikarko Frido Khalo, Nana pa v piratko Grace O'Malley. Pomembno se mi zdi, da za pusta presežemo stereotipne maske, kot so princeske, kraljične, vile in podobno.
Story: Nam lahko zaupate, kje sta s Sebastijanom dobila idejo za Ronjino ime? Ju želite vzgajati tako, da sta kot junakinji knjig Astrid Lindgren - pogumni, neustrašni in navihani?
Ja, idejo za Ronjino ime sva dobila v knjigi Ronja, razbojniška hči, avtorice Astrid Lindgren. Ronja je v knjigi pogumna, neustrašna in srčna punčka, ki je ni strah skoraj ničesar. Svoji punčki pa vzgajam z mislijo na pravljične junakinje v knjigah Astrid Lindgren, ki so samosvoje, uživajo v življenju, znajo pa vedno opozoriti na krivice. Želim si, da si bosta Ronja in Nana vedno upali nositi nogavice različnih barv, da bosta lahko dvignili konja, če bo to potrebno, in da bosta imeli otroškost in iskrivost.
Story: Ana, kje sta se z Niko spoznali? Kaj vama je skupno?
Spoznali sva se med kampanjo Čas je ZA, ki se je borila za izenačitev istospolnih in raznospolnih skupnosti. V njej sva bili obe zelo aktivni. Še vedno se rada spomnim dni, ki smo jih preživeli v Kudu. Skupno nama je, da ne premišljava in razglabljava o stvareh, ki bi jih lahko naredili - ampak se jih preprosto lotiva. 'Probati' ni greh, svet lahko tako spremeniš vsaj malo na bolje.
Story: Nika, ste direktorica Inštituta 8, ki se zavzema za enakopravnost spolov. Čeprav se zdi, da smo postali vse bolj odprti do ženskega položaja na različnih področjih, se na žalost še vedno pojavljajo velike razlike. Za enako opravljeno delo so še vedno plačane manj kot moški, težje so zaposljive in še bi lahko naštevala. Zakaj je še vedno tako?
Ne samo da razlike še vedno obstajajo, stanje se na nekaterih področjih pri nas še poslabšuje. Prejšnji teden smo ob praznovanju 8. marca lahko prebrali, da se je v Sloveniji razlika v plačilu med ženskami in moškimi od leta 2011 povečala za 4,5 odstotka. Veča se število žensk s prekarnimi zaposlitvami, v njih so ob drugih pravicah, ki izhajajo iz rednega delovnega razmerja, na udaru tudi porodniški dopust, bolniške zase ali za mladoletne družinske člane. Ne smemo pozabiti niti na poskus omejitve brezplačne kontracepcije kakšno leto nazaj, pa na shode pred porodnišnicami in druge akcije, s katerimi se poskuša omejiti pravica ženske do umetne prekinitve nosečnosti. In ko se vprašamo, v kateri družbeni skupini je revščina najhujša, ugotovimo, da so v ospredju starejše samske ženske. Vzrok je v današnji družbeni ureditvi, ki ne more obstajati brez podrejanja. Sistem, ki prekarizira delo, varčuje pri zdravju ljudi in ne poskrbi v zadostni meri za tiste, ki ne morejo več delati, ne vpliva blagodejno na položaj žensk. Tista temeljna razlika, ki jo ta sistem ustvarja in ki dosega čedalje bolj absurdne dimenzije, pa je razlika med revnimi in bogatimi. Zadnji podatek pravi, da ima 42 najbogatejših ljudi v lasti toliko kot 3,7 milijarde najrevnejših prebivalcev tega planeta. Niti ugibati nama ni treba, kako je v teh razmerah z najrevnejšimi, ženskami, otroki ...
Story: Ana, se razlike čutijo tudi v igralskem poklicu? Obstaja starostna meja, kjer ženska neha dobivati vloge?
V svetovni dramatiki so emancipirani junaki rezervirani večinoma za moške. Ženske so po večini trpeče, strpne princese, ki čakajo na princa na belem konju. Po 45. letu nastopi luknja in nastopijo kot matere, ki so bolj ali manj funkcije, opredeljene z družino ali spet moškim. Tudi dramatiki so večinoma moški, čeprav se zadnje čase to spreminja. Tudi nekateri režiserji imajo težave z močnimi ženskimi liki in velikokrat imam občutek, da se jih bojijo. Žensko vidijo kot plaho, ranljivo bitje.
Story: Žalosti me, ko vidim, da je revnih upokojenk v naši družbi več kot moških, in vsi vemo, da ženske ob svojih službah opravljajo še večino gospodinjskih opravil in prevzemajo vzgojo otrok. Zakaj nosimo ta bremena?
Ana: Menim, da je to stvar stereotipa, vzgoje, da smo nekako priučene v to ... Sicer pa tudi sama občutim krivdo ob najmanjši odsotnosti, da sem premalo z otroki in da se jima premalo posvečam ... Te stvari so tako normalizirane, da jih sploh ne opazimo več in da se nam ne zdijo nič nenavadnega. Sprejemamo jih kot dejstvo življenja. In gledališko okolje ni nobena izjema.
Nika: Situacijo pa lahko pogledamo tudi s širše perspektive. Omenili sva že, da so ženske v povprečju za isto delo plačane manj kot moški, glede na statistike opravljajo predvsem skrbstvena dela. Takšni poklici so ekonomsko slabše ovrednoteni. Nižje plače pomenijo nižje pokojnine. Ženske ob tem v bistveno večji meri opravljajo še neplačano delo doma, v gospodinjstvu. Zaradi skrbi za otroke se umikajo s trga delovne sile. Danes so tako pokojnine žensk pomembno nižje in marsikateri ne omogočajo življenja nad pragom revščine. Vsaka peta ženska, starejša od 60, in vsaka četrta nad 75 letom živi pod pragom tveganja revščine. Zakaj se to dogaja, torej vemo. Kar potrebujemo takoj, so spremembe pokojninskega in socialnega sistema, ki bi izkoreninile revščino, srednjeročno pa družbene spremembe, ki bodo odpravile proizvodnjo takšnih razlik.
Story: Nika, ob vsem tem, za kar se zavzemate na Inštitutu 8. marec, ste pred kratkim predstavili zelo odmeven projekt - kampanjo #jaztudi, ki je izpostavila problematiko spolnega nasilja. Kot ugotavljate, se spolno nasilje pojavlja v vseh družbenih slojih, ne glede na status ženske ... Kaj ste še odkrili?
Tiste, ki so napisale svojo zgodbo, so priče spolnega nadlegovanja; nekatere so z zapisano zgodbo prvič prekinile molk in spregovorile. Najmlajše dekle, ki nam je do zdaj pisalo, ima 17, najstarejša ženska 61 let; marsikatera je napisala več zgodb. Izkušnje spolnega nadlegovanja in nasilja na delovnem mestu ženske sramotijo, reducirajo na spolne objekte in jih obenem utišajo. Spolno nasilje s strani policistov, inštruktorjev vožnje z avtom, voznikov avtobusov in spolno nasilje s strani cerkvenega osebja povzročata šok; če se 'skrb' lahko vsak trenutek spreminja v nasilje, to nima prič, ni nikogar, kamor bi se človek lahko obrnil po zaščito. Spolno nasilje se ne dogaja le na samotnih krajih, temveč podnevi, na avtobusu, v knjižnici, v okoljih, kjer se oziroma bi se morali počutiti varni.
Story: Ana, udeležili ste se tiskovne konference in podprli akcijo. Zakaj?
Z akcijo se tudi osebno poistovetim. Akcija #jaztudi se mi zdi izredno pomembna, ker naslavlja popolnoma vse ženske, ki imajo s tem možnost, da izgovorijo in izrazijo zgodbe, ki večinoma ostajajo zaprte v njihovi notranjosti. Vsak glas je možnost razbijanja normalizacije nasilja nad ženskam, ki je izredno pomembno. Majhni koraki do enakopravnejše družbe.
Story: Ana, akcijo so začele znane igralke iz ZDA. V Sloveniji takšnih zgodb ne slišimo prav pogosto. So prisotne tudi na naši sceni?
Takih radikalnih zgodb ne poznam prav dosti, kar pa ne pomeni, da jih ni. V manjših odmerkih pa je tovrstno obnašanje v bistvu že ponarodelo in se tako rekoč ne jemlje resno. Navadno se zraven priliči še sram ...
Story: Nika, nadlegovanja in neprimernih pritiskov, ki so jih deležne predvsem ženske, je več vrst. Kaj ste odkrili z zgodbami, ki so prišle do vas?
Akcijo smo začeli pred dobrima dvema tednoma, izpovedi pa kar prihajajo in prihajajo: izkušnja študentke, ki jo je nadlegoval inštruktor za vožnjo, ženske na vodilnem položaju, ki govori o ravnanjih njej nadrejenega, izkušnja, ki jo je doživela oseba na javnem stranišču, dekle na avdiciji na javni televiziji ipd. S problemom smo se spoprijeli nekoliko drugače kot v ZDA, saj nam zgodbe ne zadoščajo. Želimo analizirati konkretne situacije in pridobiti uvid v to, kje in kako so osebe deležne spolnega nadlegovanja in kako na to vplivajo (ne)enakosti v družbi. Konkretnejšo analizo bomo predstavili v dveh mesecih.
Story: Ana, ste bili kdaj tudi sami žrtev spolnega nadlegovanja? Kaj se je zgodilo?
Sem morala kar pobrskati po spominu, ker je spolno nadlegovanje nekaj tako znormaliziranega in omalovaževanega, da se ga včasih niti ne zavedamo. Spomnim se na primer izkušnje z inštruktorjem vožnje, ki me je raje vozil na kavo, mi govoril, kako sem mu všeč, in me med vožnjo božal po nogi.
Story: Ste o svojih izkušnjah že kdaj spregovorili?
Do zdaj ne.
Story: Nika, ženske so po večini postavljene v velike dileme in osebne stiske. Veliko zgodb, ki ste jih dobili, so izpovedi žensk, ki so se prvič nekomu zaupale. In prav tukaj je težava. Žrtvi spolnega nasilja se po večini ne verjame, ali je drugače?
Res je. Sociologinja Jasna Podreka opozarja, da je toleranca do spolnega nasilja v odnosih med moškimi in ženskami še vedno zelo visoka. V raziskavi o nasilju med spoloma, ki se izvaja kot projekt Evropske komisije, je več kot četrtina vprašanih dejala, da je spolni odnos brez privolitve sprejemljiv v določenih okoliščinah. Z akcijo hočemo ženskam omogočiti izpoved in jim ob tem prek spletne strani ponuditi informacije, na koga se lahko obrnejo za pomoč. Tu lahko izpostavim društvo SOS telefon in Združenje proti spolnemu zlorabljanju. Širše pa hočemo z akcijo #jaztudi zagotoviti ničelno toleranco do kakršnegakoli spolnega nasilja.
Story: Nika, z ženskami so povezani številni predsodki in z Inštitutom 8. marec želite opozarjati na te. V čem je srž problemov in kaj bi se moralo spremeniti?
Leta 2012 je Kinder prvič lansiral različna modela kinderjajčkov za dečke in deklice. Kinderjajčki za dečke so modre barve, igrače v njih je treba še sestaviti, priložena so navodila. Jajčki za deklice so rožnate barve, v njih se skrivajo že sestavljene figurice.
Primer lepo ponazori, s kako različnimi pričakovanji se srečujemo že v otroštvu: fantki naj bodo pogumni, razmišljujoči in navihani. Deklice pa pridne, pohlevne in mirne. Takšna pričakovanja so stereotipna in omejujoča. Njihovo reprodukcijo je treba preseči s svobodnimi in enakopravnimi družbenimi odnosi, v katerih spol, rasa, veroizpoved in socialni položaj ne bodo vplivali na možnosti v življenju. Le tako bomo lahko vzgojili nove generacije, ki bodo spremenile svet na bolje.
Story: Ana, ste imeli kdaj občutek, da se ljudje ukvarjajo več z vašim zasebnim življenjem kot z vašim delom? Se vam zdi to problematično?
Ko vstopiš v TV-formate, si za rumeni tisk zanimiv predvsem kot osebnost z zgodbami, ki nikoli niso povezane s profesionalnim delom, razen če tudi to ni del neke pikantnosti. Strokovni zapisi so ločeni od rumenega tiska in vsi vemo, da sta cilja tovrstnih medijev prodaja in neko drugo usodnejše 'poslabšanje' sveta ...
Story: Ana, za prekinitev molka je potreben pogum. Sami ga imate veliko. Kje ga najdete?
Nimam občutka, da imam veliko poguma. Mogoče jeze.
Story: Se vam zdi, da ima lahko akcija #jaztudi pozitivne vplive na odraščanje vaših punčk?
Seveda, z akcijo širimo zavedanje o tem, da spolno nadlegovanje in nasilje v Sloveniji obstajata. Ko bomo zaznali vse točke, v katerih se pojavljata, se jima bomo lažje upirali na dnevni ravni. Želim si, da se hčerki nikoli ne znajdeta v situaciji spolnega nasilja in nadlegovanja ter si o njej zaradi sramu ne upata spregovoriti.
Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije: osebni arhiv, Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
