Ana Dolinar: “Ronja si je sestrice močno želela”

Ana Dolinar: “Ronja si je sestrice močno želela” (foto: Helena Kermelj, osebni arhiv) Helena Kermelj, osebni arhiv
Vir: Story
24. 12. 2015

Ana Dolinar je brez dvoma ena izmed tistih slovenskih zvezdnic, s katerimi se je Story že dlje časa spogledoval. Njena igralska kariera nas je tudi v tem letu navdihovala in nas vsake toliko spodbudila, da smo nekaj večerov preživeli v družbi gledaliških odrov, v zadnjem času pa smo z velikimi očmi občudovali njen pogum, ko je pred meseci postala mamica afriški deklici Nani. Z Ano smo se tokrat sestali ob skodelici čaja in jo vprašali vse, kar je v tem času žulilo našo radovednost.

Nana je v sirotišnici pred posvojitvijo preživela zadnjih devet mesecev.

Story: Ana, sama nisem ravno vešča v teh vodah - kako ste vi pristopili k posvojitvi deklice?

S Sebastijanom nama je bilo hitro jasno, da v Sloveniji tako rekoč nimava možnosti za posvojitev, saj je pri nas zelo malo otrok. Lani jih je bilo le 13. Zato sva začela možnosti iskati drugje in tako našla verodostojen kontakt odvetnika v Gani, ki sem ga iskala približno pol leta.

Story: Kontakt ste iskali prek poznanstev?

Tako je, prek družine v Sloveniji, ki je že posvojila otroka prek njega. V resnici je najboljša varianta pravzaprav ta, da poskušaš najti pare, ki so v Sloveniji že posvojili otroka, da imaš vsaj neko zagotovilo.

Story: Kdaj pa bi rekli, da se je prvič rodila vaša želja?

Moja želja po posvojitvi je že kar dolgotrajna. Mislim, da se je začela leta 2006, ko sem poletje preživela kot prostovoljka z otroki v Angoli. Takrat se je moja želja nekako zjasnila, potem pa sva se s Sebastijanom po moji drugi nosečnosti, ki se je žalostno končala, odločila, da je mogoče pravi čas za posvojitev.

Story: Kaj pa ste najprej naredili na tej poti - poleg tega, da sta poiskali pravi kontakt?

Ko nama je odvetnik potrdil sodelovanje, sva začela s postopkom v Sloveniji, s katerim sva morala pridobiti t. i. Home Study poročilo. Ta v osnovi potrdi, da si primeren kandidat za posvojitelja. Prvi koraki so bili zbiranje dokumentacije, oddaja vloge, obiski socialnih delavcev, psihologov, obiskov na domu ... Ko so nama odobrili prošnjo, je v tem času odvetnik v Gani v sirotišnici že našel deklico in nama poslal njeno sliko.

Story: Pa ste lahko sami izbirali, ali bi želeli fantka ali deklico?

Želela sva si deklico, mlajšo od Ronje. Vedela sva, da bi bile stvari veliko težje, če bi šlo za starejšo deklico - tako za Ronjo kot tudi zanjo.

Story: Kako pa je sestrico sprejela Ronja?

Ronja je Nano sprejela odlično, zdaj sta že pravi zaveznici in prijateljici. Mogoče je bilo z nekega vidika za Ronjo malce lažje, ker je takoj dobila prijateljico za igro. V smislu, da Nana ni bila neprestano v mojem naročju, se ni dojila in ni bila stoodstotno odvisna od mene tako, kot so dojenčki. Prek igre sta takoj navezali stik in se tako začeli spoznavati.

Story: Pa je kdaj izrazila željo, da si želi sestrico?

Blazno si jo je želela. Ronjo smo veliko pripravljali na to, kaj se dogaja, in zdaj vidim, da se je vse obrestovalo. Zdi se mi, da jo Ronja sprejema kot prijateljico, ki lahko vsak večer prespi pri njej. (smeh)

Story: Ali imata skupno sobico?

Vsi skupaj spimo.

Story: Kaj pa, ko ste prišli domov, kako se je Nana vklopila v naš način življenja?

Opazila sem, da je Nana veliko bolj samostojna kot Ronja. Ko je prišla k nam, se je znala sama obleči, obuti , umiti zobe, in to tako, kot to dela odrasel človek. Znala se je umiti po telesu, si našamponirati lase, pribor je v roki držala lepše kot Ronja. Opazno je bilo, da je v nekaterih stvareh veliko bolj samostojna, ker je morala biti. Ko je prišla, pa se recimo ni znala igrati, igrače je niso zanimale in ni točno vedela, kaj z njimi početi. Namesto tega je raje kaj pomagala, po kuhinji ali pometala stanovanje. Drugače je vzgajati otroka, ki ni s teboj od začetka, zato se učim novih prijemov, novih načinov vzgoje - vsak dan znova se najdem v situacijah, v katerih se sprašujem, kako reagirati.

Story: Prihod domov pa je bil verjetno za vse zelo čustven in poseben, kajne?

Imeli smo to srečo, da smo bili z Nano skupaj en mesec v Afriki. Mislim, da je bil mesec, ko smo bili samo mi štirje, ključen, saj smo imeli dovolj časa za spoznavanje, povezovanje; imeli smo čas, da se navadimo drug na drugega, in če sem iskrena, je bil ta mesec težak in intenziven. Res ne vem, ali sem si že kdaj tako močno želela vrniti se domov kot takrat. Pogrešala sem očija, mamo, naše stanovanje ... Ko smo se vrnili v Slovenijo, ko so nas najbližji pričakali na letališču, je bila v zraku res nepopisna sreča. Vsi smo doživljali posebne občutke. Paziti je bilo treba na Ronjo, še posebej babice in dedki, ker je bila do takrat njihova edina ljubljenka, obenem pa je bilo treba tudi previdno začeti spoznavati Nano. Nana je sicer zelo odprta deklica, živahna. S sprejemanjem ljudi ni imela nobenih težav in je vse zelo hitro sprejela: naše prijatelje, babice, dedke, sestrične, bratrance ...

Story: Zdaj pa z Ronjo že skupaj obiskujeta tudi vrtec, kajne?

Ja, tako je, z Ronjo sta v isti skupini. Nana je bila najprej tri mesece doma, toda kmalu je začela zelo pogrešati družbo sovrstnikov. Ko sva zjutraj peljali Ronjo v vrtec, si je želela ostati tam in se igrati. Konec koncev pa tudi prihaja iz okolja, v katerem je skupnost veliko bolj poudarjena kot pri nas. Navajena je bila družbe, velikega števila otrok, in ko sva se midve na lepem znašli sami doma, je kar malce pogrešala druženje.

Story: Ste se že pridružili tudi kakšnim skupnim aktivnostim?

Enkrat na teden hodimo skupaj na afriške plesno-igralne urice. Absolutno se trudimo, da ohranimo vez z njenimi koreninami, beremo knjige na to temo, doma imamo velik otroški zemljevid sveta, pogovarjamo se o tem, od kod prihaja Nana in kje smo zdaj, da je to njen novi dom. Sicer pa ji glasba veliko pomeni in ima resnično osupljiv občutek za ritem.

Story: Kaj pa slovenščina, kako ji gre?

Zelo hitro se uči. Ker je poslušala in ponavljala za Ronjo, sta bili mami in oči besedi, ki ju je v slovenščini najprej osvojila, in sicer že drugi dan. Temu pa so sledile osnovne besede, pravzaprav tiste, ki sem se jih jaz naučila v njenem jeziku. Zdaj pa že tvori prave stavke.

Story: Kako pa Ronja z njo vzpostavi komunikacijo?

Pri njiju to nikoli ni bil problem, ker sta se takoj sporazumeli. Zdaj pa imata že strašne debate. (smeh)

Story: Pa je ona takrat, ko vas je prvič poklicala mama, vedela, da ste zares njena mama?

Mislim, da je bilo takrat samo poimenovanje, zdaj pa že dojema, da smo družina.

Story: Pa je z vami navezala tisti prvi starševski stik, ali z obema?

V resnici naju je sprejela enakopravno. Ni si izbrala samo mene, kar je mogoče malce nenavadno. Veliko posvojenih otrok si na začetku izbere enega od staršev. Pri Nani je bilo to zelo uravnoteženo.

Story: Kaj pa prvi objem, ko ste jo videli?

To je tako velik adrenalin in ni ga trenutka, v katerem bi bil sproščen. Opišem ga lahko samo kot neki kaos v sebi. Ko smo jo prvič videli, sta bila tam še odvetnik in njegova pomočnica. Po dveh dneh, ko smo bili v Afriki, sta punčko pripeljala k nam in čez deset minut odšla. In to je bilo to. Potrebovala sem čas, da sem se pomirila, ko je prišla. Tresla sem se, ampak tega nisem hotela pokazati, ker sem zaradi obeh deklic hotela delovati čim bolj sproščeno.

Story: Neko vašo izjavo sem ujela na to temo, in sicer da ste se na začetku, ko ste prvič videli Nano, spraševali, kaj natančno bi morali občutiti ...

Zdaj smo že močno povezani drug z drugim, na začetku pa je bilo težko. Takojšnje povezanosti nisem začutila. Ni se zgodila. To so bili zelo strašljivi občutki in na neki način sem se sramovala tega, kaj čutim. Tega strahu, jeze nad sabo, občutka nemoči ... Zdelo se mi je, da sem si zadala nekaj, čemur nisem kos. Ključno je bilo, da sva se s Sebastijanom veliko pogovarjala o tem, naslonila sem se tudi na svoje blogarke, ki so imele podobno izkušnjo, in zlagoma dojela, da je v resnici vse v redu. Da si moram dati čas, da s tem, kar čutim, ni nič narobe. Da enako, kot ne pričakujemo od otroka, da se bo čez noč navadil, tako tudi od sebe ne moremo pričakovati tega. Veliko posvojiteljev ima občutek krivde, zakaj niso takoj zaljubljeni v svojega otroka, sploh tisti, ki ne posvojijo dojenčka. Ko sem spregovorila o tem, mi je bilo že pol lažje, od takrat pa ljubezen iz dneva v dan samo raste.

Story: Kaj pa jo zdaj najbolj zanima? Kaj jo je najbolj očaralo pri nas?

Očaral jo je sneg. Dovoliti smo ji morali, da je nesla kepo snega v stanovanje, čeprav smo ji pojasnili, da se bo stopila in bo nastala lužica. Kljub temu je hotela nesti sneg domov in v avto. Povsod je nosila kepico snega s sabo in gledala, kako se topi v njenih rokah. In seveda ga je morala tudi poskusiti. Pa risanke so jo tudi očarale, čeprav ne za predolgo časa. Zelo rada ima knjige in glasbo.

Story: Kaj pa to, da vas vidi na televiziji?

V resnici ne vem, kako si to razlaga. Ne maram, da me vidi po televiziji. Poskušala sem ji razložiti, z mano sta bili obe tudi večkrat v studiu, in tudi tako sem ji poskusila razložiti, kaj se dogaja, ne vem pa, kako si to sama razlaga.

Story: Kaj pa zdaj, v tem prazničnem času? Božič je za vse vznemirljiv, za Nano pa bo verjetno še bolj?

Nana je hecna, ker se že zaradi Ronje veseli določenih stvari, čeprav jih ne pozna. Ko Ronja vpije 'božič bo, božič bo', se Nana za njo dere 'božič, božič', pa v resnici nima pojma, kaj je to. (smeh) Imamo tudi knjige o Božičkih in novoletnih jelkah. Menim, da so vse te stvari za otroka zelo čarobne, za nekoga, ki prvič to doživlja, pa sploh.

Story: Ste doma sicer že začeli z veselim decembrom?

Ja, krasili smo jelko, včeraj smo pekli piškote. Upam samo, da se ne bo ustrašila Božička, ker se zelo boji zamaskiranih ljudi. Če vidiva kakšno maskoto na ulici, je zelo prestrašena in se rada skrije.

Story: Kaj pa sta z Ronjo letos napisali Božičku? Kaj sta si zaželeli?

Pisma še nismo napisale. Ko pridejo na dom kakšni katalogi trgovin z igračami, govorita, da je to posebno pismo za njiju. Potem v teh katalogih obkrožata stvari, ki si jih želita. Vedno jima govorim, naj si izbereta samo eno stvar, ker ne želim, da odrasteta v tipični potrošnici. Sicer pa se zelo radi igrata s kockami, dojenčki, punčkami, največ časa pa preživita tako, da po stanovanju postavljata šotore iz stolov in odej.

Story: Kaj pa bi zdaj, po vaši izkušnji, svetovali staršem, ki bi si želeli posvojiti otroka?

Najprej to, da se ne smejo prestrašiti birokracije in da ni ovire, ki se je ne da preseči, če je želja dovolj močna. Nam so šle stvari zelo hitro, pol leta sem iskala kontakt odvetnika, potem pa je minilo samo še pol leta, da je bila Nana tu.

Story: In če sva že pri tej tematiki - če se dotakneva aktualne teme otrok in istospolnih partnerjev ...

Najprej bi rada poudarila, da ta referendum ne govori o posvojitvah, da ne spreminja postopka posvojitve in da se je ne dotika z nobenim členom. Da ta zakon ne daje pravice do posvojitve otroka, ker ta pravica v resnici ne obstaja. Obstaja samo pravica otroka, da je posvojen v ljubeče okolje. In to zbujanje strahu, kako bodo istospolni jutri množično posvajali otroke, je, kar se mene tiče, žaljivo. Pri nas že od 60. leta velja model posvojitev, da če otrok izgubi starše, je prva naloga socialne službe, da poskuša urediti skrbništvo prek starih staršev, tet, stricev, skratka zanj poskušajo poskrbeti znotraj širše družine v okolju, ki mu je domače in znano. Šele potem, če ta možnost ne obstaja, gre otrok v posvojitev. Ker se praktično v vseh primerih stvari uredijo na ta način, je posvojitev pri nas tako zelo malo.

Story: In če smo pri tem - ljudje posvečajo toliko pozornosti temu, da rečejo, da otrok potrebuje mamo in očeta ...

Zakon ne spreminja tradicionalne družine. Družina se presoja po kriteriju, ali otroku daje ljubezen, varnost, stabilnost in spoštovanje. Veliko bolj pomembno je, kakšni so odnosi v družini, kot to, kako je družina sestavljena. Kje piše, da je dovolj biti heteroseksualen, pa si potem avtomatsko dober starš? Kako lahko nasprotniki sprememb s tem avtomatsko dajejo v nič vse druge oblike družin - četrtina naših otrok živi v enostarševskih družinah, torej samo pri mami ali samo pri očetu. Treba si je priznati, da različne oblike družin že obstajajo - to je realnost. In tudi istospolne družine so realnost.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Helena Kermelj, osebni arhiv

Značke: Ana Dolinar
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story51/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 51/2015

Story 51/2015, od 17. 12. 2015