Pevka Ana Ferme: "Moj skriti konjiček je jekleni konjiček"

Ana, kako bi se opisali v nekaj stavkih?

Sem preprosta punca, ki prihaja iz okolice Šmarja pri Jelšah. Obožujem vse, kar je povezano z glasbo, igro in muzikali. Moj skriti konjiček je jekleni konjiček, saj sem po duši motoristka. Obožujem živali, zato ne bi mogla živeti brez svojih kužkov in muc in vsega, kar ima štiri noge ali več. (smeh) Sem levinja, vendar tip leva, ki ne bo zarjovel kar v tri dni, ampak bo zarjovel, ko bo treba.

Videti ste tako nežna ženska, ampak po duši motoristka. Kako?

Moj oče je motorist in ko sem bila majhna, sem bila vesela že samo, da sem sedela na motorju. Tudi mami je po duši motoristka, zato imam to v družini. Z veseljem se spominjam potovanj z atijem po Sardiniji, Češki in Bosni. Občutek, ko se spomladi usedeš na motor in zadihaš – takrat cesto in svet vidiš drugače.

Kako se je začela vaša glasbena pot?

Že od nekdaj sem rada pela in nastopala. Predstavljala sem si, da je moja postelja oder in da je spodaj občinstvo. V osnovni šoli sem se prijavila na šolsko tekmovanje Korajža velja in takrat tudi zmagala kot najmlajša. Že takrat mi je bil oder domač in ne spomnim se, da bi imela strašno tremo. Nadaljevala sem z učenjem solo petja v Studiu H in v srednji šoli nadaljevala z novo mentorico Marto Zore v Kranju. Ravno ona me je seznanila z muzikali in mi povedala za avdicijo za Cvetje v jeseni. Zdaj pa nadaljujem v BK Studiu v Celju pri Željki Predojević Korošec. Bi pa lahko rekla, da je bilo zame Cvetje v jeseni največji prestop kar naenkrat. V bistvu sem sodelovala v vseh prizorih, vendar je bila moja vloga nekoliko manjša, ampak sem si rekla, da če pridem v muzikal, mi je vseeno, tudi če sem drevo, samo da sem zraven.

Svojo pot muzikalov pa ste nadaljevali z Briljantino.

Vedela sem, da bi v nadaljevanju rada sodelovala le v tistih, ki me res navdihujejo, saj je bila takrat manjša poplava muzikalov. Briljantina je moj najljubši in prijavila sem se predzadnji dan razpisa. Zakaj pa ne? Prijavila sem se za hec in na koncu dobila vlogo.

Kako pa ste reagirali, ko je šlo na odru kaj narobe?

Tudi to se marsikdaj zgodi in takrat je čas za improvizacijo. Režiser nam je že na začetku povedal, da to loči dobre od slabih igralcev. Včasih občinstvo sploh ne opazi, da smo morali kaj pokrpati, in to je tisto, kar naredi igralca boljšega. Pri stvari moraš biti stoodstotno prisoten in vedeti, za kaj gre. To je vsepovsod pomembno – tudi ko poješ.

Ali sami ustvarjate svojo glasbo?

Do zdaj so mi vse delali drugi in sem bila le tista, ki je na koncu vse skupaj potrdila ali rekla ne. Pri skladbi Sama pa sem sodelovala pri celotnem procesu, čeprav se je pod glasbo v celoti podpisal producent Jernej Kržič. Pod besedilo sva se podpisala skupaj z njegovo boljšo polovico Katjo Sever Kržič. Moj je drugi del kitice – to se vedno pohvalim (smeh) – ki je res padel z neba. Potem pa sva skupaj sestavljali besede in je nastalo, kar je nastalo.

Kakšno sporočilo nosi skladba Sama?

Če sem iskrena, si od začetka nisem predstavljala, da bo imela takšno sporočilo, poleg tega sem se ljubezenske tematike malce otepala. Na koncu je prišlo do situacije, v kateri se vsi enkrat znajdemo. Lepo je, če sta dva, ampak tudi če si sam, je popolnoma v redu. Včasih je bolje, da zaključimo zvezo, ki ni primerna, čeprav je to velikokrat težko. Pomembno je, da se zavedamo, da moramo sebe postaviti na prvo mesto.

Kako bi opisali sodelovanje z Nino Pušlar?

Ekipa, ki jo ima Nina trenutno, je zelo povezana. Vsi koncerti do zdaj so bili vedno fenomenalni. Veš, tisti občutek, ko komaj čakaš, da nastopiš. V čast mi je, da nastopam s samimi profesionalci. To je tisto, kar veliko šteje, in hitro se razvadiš, ko si s takšnimi ljudmi, ko za vsak trenutno vedo, kako je treba nekaj zaigrati ali odpeti. Z njimi nabiram zelo lepo kilometrino.

Kako se je začela vajina pot z Nino?

Da sem postala njen spremljevalni vokal, je bil takrat kriv njen bobnar Tomi Purich, ki me je po koncu vaj za Cvetje v jeseni poklical okoli polnoči, ko smo bili na poti domov, in me vprašal, ali bi pela kot spremljevalni vokal na Melodijah morja in sonca. Takoj sem pritrdila in vprašala, kdaj so. In odgovoril mi je, da so naslednji konec tedna. “In kdaj imate vaje?” “Jutri zjutraj.” (smeh) Ujeli smo se in po mesecu in pol me je cela ekipa skupaj z Nino vprašala, ali bi bila njen spremljevalni vokal, saj so si želeli stalno spremljevalko. V prvem tednu smo imeli kar tri koncerte in po zadnjem koncertu v tednu smo bili vsi navdušeni. Nina mi je pisala, da misli, da se vokalno super ujemava, in da upa, da se strinjam z njo. Največ odtehta to, da sva se z Nino karakterno zelo ujeli. Ujameva se tudi drugače – ne samo v petju.

Najboljša stvar spremljevalnega vokala?

Stati na odru poleg zelo priljubljene slovenske pevke ni enostavno, ker moraš biti dober in se primerno obnašati – predvsem pa jo vokalno dohajati. Marsikdo pomisli: “Joj, ubogi spremljevalni vokal tam zadaj.” Pa sploh ni tako. Resnično rada to počnem in na veliko koncertih sem si nabrala kilometrino tako v tistih manjših dvoranah kot na velikih odrih.

Na kateri točki ste se odločili, da želite v ospredje in imeti nekaj svojega?

V bistvu že od nekdaj, že ko sem bila mala punčka. To, da sem postala spremljevalni vokal, je bilo zgolj naključje. Všeč mi je v tej vlogi, vem pa, da si že od nekdaj želim tudi v ospredje. Kot spremljevalni vokal si marsičesa razbremenjen – potrebuješ le mikrofon in uživaš. Definitivno ni nič slabega. Ni pomembno, ali si kitarist, tehnik ali spremljevalni vokal – to mi je pri Nini všeč. Vsi smo si namreč enakovredni in pomemben del koncerta.

Ali poleg petja opravljate še kakšno drugo delo?

Sem fizioterapevtka in ravno maja sem začela delati v UKC Ljubljana. Zelo pomembno poglavje. Z diplomo sem sicer zavlačevala, vendar zaradi teme, in sicer vpliv nevrofizioterapije v povezavi z glasbeno terapijo pri otroku z nezgodno možgansko poškodbo. Šlo je za kompleksno temo in sem potrebovala več časa za raziskavo na področju Slovenije, na kar sem zelo ponosna.

Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Matic Kremžar