Ana Karin Kozjek je najmlajše slovensko 'jekleno dekle'

»Ko sem prišla iz vode, sem bila kar malce zmedena, saj ni bilo nikjer nobene tekmovalke,« pove Ana Karin Kozjek z nasmeškom, ko pripoveduje o skoraj 3.900 metrih plavanja, kar je prvi del Ironmana. Nasmešek je povezan z njeno plavalsko preteklostjo. S plavanjem se je tekmovalno ukvarjala več kot desetletje in se lani spomladi odločila, da se tekmovalno 'upokoji'. Našla si je nov izziv ‒ nastop na dolgem triatlonu, t. i. Ironmanu. Na plavanju ni bila le najhitrejša med dekleti ‒ pred njo je bila tudi le peščica moških. Temu je sledilo še 180 kilometrov na kolesu, za konec pa, pravi, 42-kilometrski maratonski tek. V cilj je prišla v manj kot 12 urah in bila v svoji starostni kategoriji druga.

Po maminih nasvetih

»Najbolj zoprno je bilo na kolesu. Šest ur v aerodinamičnem položaju, zaradi česar me je vrat vse bolj bolel, in s precej vetra v prsi sem komaj čakala, da stopim z njega.« Na kolesu jo je ujela mama ‒ na nič manj kot 28 uspešno zaključenem Ironmanu. Ana Karin je namreč hčerka dr. Nade Rotovnik Kozjek, odlične triatlonke in nekdanje zmagovalke ljubljanskega maratona, sicer pa vodje ambulante za klinično prehrano na ljubljanskem Onkološkem inštitutu. Javnosti je dr. Rotovnik Kozjekova najbolj poznana po rednem pisanju o športu, prehrani in zdravem življenjskem slogu. Njeno izjemno poznavanje zahtev v vrhunskem športu je prišlo prav številnim najboljšim slovenskim športnikom. Sprva možu, Aninemu očetu in vrhunskemu alpinistu Pavletu Kozjeku, nato pa tudi olimpijcem, kot sta Iztok Čop in Jakov Fak. »Tudi meni so prišle njene izkušnje prav,« pove Ana Karin, »kot plavalka sem sicer veliko preplavala, a tekmovala sem na krajših razdaljah, kot sta 100 in 200 metrov kravl. S tako dolgotrajno preizkušnjo, kot je Ironman, nisem imela nobenih izkušenj. Poslušala sem mamine nasvete in stiskala vse tiste ogabne gele v bidon z vodo. Ampak tako sem 'preživela'. Energije mi ni nikoli zmanjkalo in tudi malodušje, ki nastopi, če možgani ostanejo brez glukoze, me ni dajalo.«

Na maratonu je nekaj kilometrov pretekla skupaj z mamo, a jo je ta, ker so jo žulji vse bolj ovirali, spodbudila, naj gre naprej v svojem tempu. »Res sem šla, ampak po 23 kilometrih sem prišla v meni do takrat še neznano območje fiziološkega in psihološkega napora. Do tedaj še nikoli nisem tekla na tako dolgih razdaljah.« V zadnjih kilometrih ji ni bilo niti malo lahko, a je v cilj prišla brez hujših kriz. In nekaj minut za njo še mama.

Spoznavanje sveta kot zdravilo

»Z mamo sva močno povezani,« pravi. »Včasih sva v običajnem odnosu mama‒hči, včasih, tako kot danes, ko sem jo peljala na neki seminar, pa vlogi malce zamenjava.« Pove, da sta se z mamo posebej povezali po smrti očeta Pavleta, ki se je leta 2008 ponesrečil v pakistanskih gorah. »Še vedno zaboli, ko pomislim nanj,« odgovarja na vprašanje, kakšni so njeni spomini in občutja ob omembi očeta, ki ga je izgubila pri 14 letih. »Spomnim se drobnih stvari,« pravi. »Kako me je s kolesom peljal v vrtec ali šolo, kako sva šla skupaj na sladoled, kako sva nekoč kolesarila po Hvaru in mi je dajal nasvete. Kaj je pomenil kot alpinist in kot človek nasploh, pa sem dojela šele ob odzivih ob njegovi smrti.«

Ana Karin pravi, da je bila v gimnaziji, najbrž prav zaradi izgube očeta, kakšni dve leti kar malo izgubljena. »Želela sem čim več doživeti, želela sem, da se vedno nekaj dogaja. Najbrž sem hotela pozabiti na vse. V zadnjih dveh letnikih pa sem se obrnila v čisto nasprotno smer ‒ 'zapiflala' sem se, brala filozofijo, pisala in veliko premišljevala.« In bila že skoraj dokončno odločena, da gre študirat medicino. »V začetku 4. letnika gimnazije pa sem prebrala intervju s Saro Isakovič o njeni izkušnji študija v Ameriki in obiskala predavanje italijanskega filozofa in psihologa Umberta Galimbertija, ki je kot zdravilo proti nihilizmu med mladimi svetoval spoznavanje sveta ‒ začela sem se spraševati, ali je medicina res tisto, kar si sama želim, ali pa se k njej nagibam predvsem zaradi vplivov okolice in mame«.

Študij v ZDA in potovanja

Tako je naslednjo jesen začela kot brucka na Grinnell Collegeu v Iowi v ZDA. »Bila sem sprejeta na več univerz, a sem odločila za mali Grinnell, kjer je le 1.600 študentov, vzdušje pa zelo intimno.« V naslednjih štirih letih je plavala za svojo univerzo, spoznavala ameriško akademsko okolje, študirala, tudi že raziskovala. »Moja študijska izkušnja je bila zelo intenzivna, saj dajejo tamkajšnji profesorji velik pomen sprotnemu delu in aktivnemu sodelovanju pri pouku. Profesorji so študentom s svojim znanjem ves čas na voljo, obenem pa so tudi od nas zahtevali veliko truda ter neodvisnega in kritičnega mišljenja.«

V tem času je tudi veliko potovala – na športne priprave in tekmovanja, pa tudi z mamo, ki je večkrat prišla na obisk. Pol leta je bila na študentski izmenjavi v Amsterdamu. »Tam sem se počutila res samostojno, saj nisem živela v majhni študentski skupnosti, temveč sama ter veliko bolj neodvisno. Študirala sem, navezovala stike in s kolesom raziskovala to čudovito mesto. V Amsterdam se z veseljem vračam večkrat na leto.« Spoznala pa je tudi manj bogate dele sveta. »Predlani sem bila študijsko dva meseca v Ekvadorju, kjer sem spoznavala njihov zdravstveni sistem, in se čudila, kako veliko je v resnici mogoče narediti z zelo omejenimi sredstvi.« Fasciniralo jo je tudi, da lahko tradicionalna medicina, spominjajoča bolj na vraževerje kot na zdravilske postopke, v številnih primerih deluje. »Iz tega lahko ugotovimo, kako pomembno je zaupanje – miselni procesi lahko močno vplivajo na fiziološko stanje.«

Navdušena nad nevroznanostjo

Lani spomladi je Ana Karin diplomirala iz biokemije, z mamo in prijateljico Leo Einfalt, sicer odlično smučarsko tekačico, obiskala Kalifornijo, se nato sama z vlakom podala na ameriški severozahod ... In se potem vrnila v Ljubljano, z oktobrom pa spet postala brucka. »Ugotovila sem, da mi je medicina v resnici pisana na kožo, zato sem se vpisala na medicinsko fakulteto.« Nekatere predmete, ki jih je opravila v ZDA, ji bodo priznali in nekatera že usvojena znanja ji bodo prišla prav, a marsikaj bo novega. Pravi, da bi se rada čim prej vključila v kakšno raziskovalno skupino. S prav posebnim navdušenjem govori zlasti o nevroznanosti.

Ana Karin je pri svojih 23 letih neobičajno zrela oseba z jasnimi predstavami o tem, kaj bi rada v življenju. »Zdi se mi, da jih kar veliko ne ve čisto dobro, kakšni so njihovi razlogi za izbiro svojega študija in poklicne poti,« odgovarja na vprašanje, kako se počuti med štiri leta mlajšimi sošolci. »No, pa saj jaz na koncu gimnazije tudi nisem vedela, kaj me zares zanima.« Prav gotovo so med stvarmi, ki bi jih rada počela tudi v prihodnje, potovanja: »Spoznavanje sveta me še vedno strašno privlači.« Kaj pa športne ambicije? »Pravzaprav jih nimam toliko, kot se morda zdi. Šport je zame predvsem užitek in neizčrpen vir dogodivščin, ki mi omogočajo, da se na zdrav način odklopim od vsega drugega.«

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: osebni arhiv Ane Karin Kozjek

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču